Ko je z odločbo odrejen odvzem iz narave z odstrelom odraslega osebka vrste rjavi medved, bi z izvajanjem dovoljenja nastala nepovratna škoda, saj odstreljenega medveda ne bi bilo mogoče nadomestiti.
Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se zadrži izvršitev odločbe Ministrstva za naravne vire in prostor, št. 35606 - 184/2026 - 2580 - 2 z dne 13. 10. 2026, do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.
1.Tožnik je 15. 9. 2026 vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, s katero je odločeno, da se odredi odvzem iz narave z odstrelom enega odraslega osebka vrste rjavi medved, ki si išče hrano na več ekoloških otokih v loviščih ... in ... v občini ... (v 1. točki izreka), da se izjemni odvzem iz narave odredi upravljavcema A. in B. (v 2. točki izreka), da v skladu z ustno odločbo z dne 13. 10. 2026 velja dovoljenje do dne 27. 10. 2026 na območju v neposredni bližini ekoloških otokov, navedenih v tam navedenem seznamu z vsebovanimi tudi koordinatami in številkami parcel ter razvidnih iz kart z označenimi lokacijami ekoloških otokov (v 3. točki izreka), da mora biti način odvzema iz narave v skladu s predpisi, ki urejajo lov (v 4. točki izreka), da mora izvajalec odvzema iz narave takoj po izvršitvi odvzema o tem obvestiti Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju ministrstvo) ter krajevno pristojno enoto C., da se opravi pregled in izmera rjavega medveda ter da C. pripravi poročilo o odvzemu iz narave (v 5. točki izreka) ter da v postopku niso nastali stroški (v 6. točki izreka).
2.Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. V tožbi ugovarja v bistvenem: - da je ministrstvo nepravilno odločilo v skrajšanem postopku, - da je kršilo pravila postopka, ker mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, - da ni omogočilo udeležbe v postopku nevladnim organizacijam, ki bi po 137. členu ZON imele pravico sodelovanja v postopku, - da je bil kršen 14.a člen ZON, ki določa pogoje za odvzem iz narave živali zavarovanih prosto živečih živalskih vrst, - da je podan ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi oziroma podrejeno, naj zadevo vrne ministrstvu v ponovni postopek.
3.Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zadrži oziroma odloži izvrševanje izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bi se z izvršitvijo akta prizadela interesu, ki ga tožnik zastopa, težko popravljiva škoda. Z izvršenim odstrelom bi na zavarovani vrsti naravne vrednosti nacionalnega, evropskega in mednarodnega pomena nastala nepovratna škoda, saj odstreljenega medveda ne bo mogoče nadomestiti, poseg pa predstavlja tudi rušenje biotske raznovrstnosti in naravnega ravnovesja. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi. Z izvršitvijo izpodbijanega dovoljenja bi nastale težko popravljive škodljive posledice, ki že nastajajo, saj to pomeni izvršitev odstrela osebka strogo zavarovane živalske vrste, poseg v populacijo, katere bi moral biti le izjemen. Vrsti bi tako nastala nenadomestljiva škoda, saj odstreljenega medveda ni mogoče več nadomestiti, tak poseg v zavarovano živalsko vrsto, ki se v Sloveniji izvaja že več let, pa je potrebno preprečiti vsaj do pravnomočne odločitve sodišča v tem sporu. Za nastanek težko popravljive škode je mogoče šteti že nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja, kar izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča (na primer sklep I Up 51/2015, sklep I Up 2120/2015). Prav tako pa že po naravi stvari izhaja, da če bo sam upravni akt izvršen pred pravnomočnostjo odločitve upravnega sodišča, bi bila morebitna odprava akta brez učinka, saj stanja pred njeno odpravo ne bi bilo več mogoče vzpostaviti in bi do zatrjevanih posledic lahko prišlo. V takem primeru bi bilo poseženo v ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kar je upravno sodišče že poudarilo v 9. točki sklepa I U 1522/2015. Na področju varstva okolja in narave velja načelo previdnosti. Uporaba tega načela je opredeljena v Direktivi o habitatih, v tretjem odstavku 6. člena. V primeru dvoma o neobstoju škodljivih posledic je treba predpostaviti, da le-te obstajajo, in prevladati mora interes ohranjanja varstvenih ciljev. V slovenski zakonodaji je načelo previdnosti prikazano kot eno izmed temeljnih načel v Zakonu o varstvu okolja, ki navaja, da v primeru obstoja možnosti nepopravljivega uničenja okolja ali ogroženosti njegovih regeneracijskih sposobnosti pomanjkanje znanstvene zanesljivosti ne sme biti razlog za odlaganje ukrepov.
4.Glede prizadetosti javnega interesa oziroma prizadete stranke ni podlage za sklepanje, da bi nastala občutna škoda oziroma škoda primerljiva odstrelu živali zavarovane vrste. Eventualna škoda, ki bi nastala v primeru začasnega zadržanja, je preprečljiva in popravljiva, saj gre za škodo na premoženju, kar je mogoče sanirati z izplačilom ustrezne odškodnine. Mogoče je tudi plašenje medvedov in drugi ukrepi, ki so navedeni v 5. točki tožbe.
5.Po drugi strani pa gre za življenje živali, ki so z razlogom zavarovane. In uboj vsake posamezne živali pomeni neprecenljivo in nenadomestljivo škodo, ne samo za Slovenijo, temveč za celotno Evropo. Z izvršitvijo odstrela rjavega medveda bi tako nastala resna in nepopravljiva škoda, ki bi v skrajnem primeru pomenila celo nesmiselnost upravnega spora in s tem odsotnost učinkovitega sodnega varstva. Sodišče je v bistveno enaki zadevi IU 1522/2015 že ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 12. 11. 2015, v zadevi I U 2541/2018 in smiselno enako v zadevah IV U 104/2020 in IV U 44/2021.
6.Zaključno tožnik dodaja, da po izpodbijani odločbi obdobje odstrela že teče, nujna je zato začasna odredba, da ima tožnik nekaj teoretičnih možnosti, da reši vsaj nekaj medvedov.
7.Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.
8.Tožnik vlaga predlog za izdajo odložitvene začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in sodišču predlaga, naj odloči, da se odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.
9.Uvodoma sodišče ugotavlja, da so procesne predpostavke za dopustnost upravnega spora po prvem odstavku 36. člena ZUS-1 izpolnjene. Tožba zoper izpodbijano odločbo je pravočasna, saj je bila vložena 16. 10. 2026, to je v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, glede na to, da je bila izpodbijana odločba izdana 13. 10. 2026. Ta odločba pa predstavlja dokončen upravni akt, saj je izdana v postopku, v katerem je odločalo ministrstvo, in začetem po uradni dolžnosti v zadevi izdaje dovoljenja za odvzem iz narave živali zavarovane vrste po tretjem odstavku 14.a člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Odločba je bila tožniku kot organizaciji s statusom delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave oziroma varstva okolja vročena, tožnik pa je aktivno legitimiran za vložitev tožbe tudi sicer v skladu s 137. členom ZON1. To pomeni, da je izpodbijana dokončna odločba, s katero se posega v pravni položaj tožnika. Podan pa tudi ni noben drug razlog iz 36. člena ZUS-1, zaradi katerega tožba ne bi bila dopustna in tudi noben razlog za nedopustnost predloga za izdajo začasne odredbe po določbah 32. člena ZUS-1.
10.Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.
11.Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča mora biti težko popravljiva škoda konkretizirana v smislu določenih, realno izkazanih posledic, ki izvirajo iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Dejstva, na katerih bi lahko sodišče utemeljilo ugotovitve o neposredno grozeči škodi in njeni težki popravljivosti, so zato pravno pomembna dejstva, ki jih mora navesti stranka v okviru svojega trditvenega bremena.2
12.Tožnik navaja, da bi z izvršenim odstrelom nastala na zavarovani vrsti naravne vrednosti nacionalnega, evropskega in mednarodnega pomena nepovratna škoda, saj odstreljenega medveda ne bo več mogoče nadomestiti, poseg pa predstavlja tudi rušenje biotske raznovrstnosti in naravnega ravnovesja. Sodišču predlaga, naj pri odločanju upošteva nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja, kar je relevantna okoliščina tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča. Če bi bil upravni akt izvršen pred pravnomočnostjo odločitve sodišča, bi bila morebitna odprava akta brez učinka, saj stanja pred njeno odpravo ne bi bilo več mogoče vzpostaviti ter bi bilo v tem primeru poseženo v tožnikovo ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva.
13.Osnovni namen začasne odredbe (tako odložitvene po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 kot ureditvene po tretjem odstavku tega člena) je zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva. To ne bi moglo doseči namena, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, ni omogočeno, da med sodnim postopkom prepreči ravnanje, ki bi izničilo morebitni poznejši uspeh v postopku.
14.Po presoji sodišča je tožnik verjetno nastalo težko popravljivo škodo izkazal. Sodišče se s tožnikom strinja, da bi ob tem ko je z izpodbijano odločbo odrejen odvzem iz narave z odstrelom odraslega osebka vrste rjavi medved, z izvajanjem dovoljenja nastala nepovratna škoda, saj odstreljenega medveda ne bi bilo mogoče nadomestiti; gre namreč za logično posledico. Sodišče pa tožniku pritrjuje tudi, da če bo sam upravni akt izvršen pred pravnomočno odločitvijo sodišča, bi bila morebitna odprava akta brez učinka, saj stanja pred njegovo odpravo ne bi bilo več mogoče vzpostaviti ter bi bilo v tem primeru poseženo v tožnikovo ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Težko popravljivo škodo tako sodišče presoja glede na citirane določbe 32. člena ZUS-1 in sodno prakso, ki se je ob uporabi teh določb izoblikovala.
15.Toženka na predlog za izdajo začasne odredbe v odrejenem roku ni odgovorila ter ni nasprotovala izdaji predlagane začasne odredbe. Navedb tožnika ni prerekala, zato zatrjevanih dejstev ni mogoče šteti za spornih, temveč štejejo za priznana (214. člen Zakona o pravdnem postopku)3.
16.Toženka, ki na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, tako tudi ni podala navedb o morebitni prizadetosti javne koristi. Navedeno pa je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka, in tega ni dolžno ugotavljati sodišče po uradni dolžnosti.4 V postopku pa tudi ni strank z interesom, katerih koristi bi bile z izdajo začasne odredbe lahko prizadete.
17.Ker je sodišče glede na navedeno ugotovilo, da so pogoji po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 izpolnjeni, je predlagano začasno odredbo izdalo.