19. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Nikolaje Lampe Vale iz Ljubljane na seji dne 19. maja 2005

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 123. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, 72/2000, 124/2000, 109/01, 108/02 , 26/03 – ur.p.b., 135/03 in 20/04 – ur.p.b.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija četrti odstavek 123. člena ZPIZ-1, ki določa, da sme skupno izplačilo pokojnine in vdovske pokojnine znašati največ 100 % povprečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu. Ob sklicevanju na 14. in 22. člen Ustave pobudnica meni, da je zaradi navedene omejitve vdovstvo socialno kategorizirano, da pravice ne izhajajo iz partnerskega razmerja, prekinjenega s smrtjo, in niso za vse državljane in državljanke enake.

2.Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo) v pojasnilih z dne 6. 1. 2005 navaja, da je pravica iz izpodbijanega četrtega odstavka 123. člena nova pravica in pomeni delen odstop od splošnega načela, da lahko upravičenec do pokojnine, ki je pridobil pravico do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja, uživa le eno. Z uvedbo te nove pravice naj bi bile vsaj deloma uresničene zahteve, ki so temeljile na prepričanju, da je večja pravica utemeljena s predhodnim plačilom prispevkov za najmanj dve pravici, ki sta bili uresničeni, oziroma s tem, da bi izvajalcu kljub izplačilu višje dajatve ostala sredstva, ki bi jih sicer moral izplačevati, če bi umrli uživalec pravice še živel. Ministrstvo opozarja, da sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je zasnovan na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter medgeneracijskem sporazumu, ne omogoča neposrednega pogojevanja vrste pravic in višine dajatev z vplačanimi sredstvi. Tedaj zbrana sredstva so bila namenjena kritju obveznosti do tedanjih uživalcev pravic, ne pa bodočih. Zato take pravice ne pomenijo zgolj notranje prerazporeditve siceršnjih, že pred tem zagotovljenih finančnih sredstev za kritje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč tudi večje odhodke izvajalca, ki jih pokrivajo trenutni zavarovanci. Ker so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati (5. člen ZPIZ-1), je možnost pridobiti starostno pokojnino in del vdovske pokojnine posebnost, ki je namenjena izboljšanju položaja preživelega partnerja. Ministrstvo pojasnjuje tudi načelo enakosti pred zakonom in s tem v zvezi kot dopusten cilj razlikovanja na področjih pokojninskega in invalidskega zavarovanja navaja obremenjenost sedanjih zavarovancev, ki ne sme biti prekomerna.

3.Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje med drugim pojasnjuje, da med ključna načela, na katerih so temeljili v preteklosti veljavni sistemi, pa tudi sedanji sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v naši državi, sodijo zlasti delo, vzajemnost in solidarnost ter medgeneracijski sporazum. Dosledno uresničevanje teh načel in značaja pravic iz obravnavanega obveznega zavarovanja kot osebnih pravic onemogoča izpeljavo pravic, ki so sicer značilne za sisteme, ki temeljijo na zavarovalniških načelih in jih nekateri, verjetno zaradi imena, vidijo in skušajo zagotoviti tudi v našem sistemu. Potrebna finančna sredstva za kritje pravic iz obveznega zavarovanja v našem sistemu niso rezultat predhodnih vplačil zavarovancev, temelječih na aktuarsko izračunanih premijah, ki upoštevajo pričakovan obseg in vrsto pravic, čas njihovega trajanja, krog možnih upravičencev itd. in gospodarjenja z njimi, temveč sprotnih prispevkov aktualnih zavarovancev. Prenehanje pravice zaradi smrti upravičenca zato nima za posledico dedovanja pravice oziroma nadaljnje razpoložljivosti vplačanih in neporabljenih sredstev.

B.

4.Vdovsko pokojnino lahko uveljavi vdova ali vdovec umrlega zavarovanca, če je do smrti zavarovanca, po katerem ji gre pravica, dopolnila starost 53 let, ali izpolnjujeta druge v 110. do 114. členu ZPIZ-1 določene pogoje. Po drugem odstavku 123. člena vdova ali vdovec, ki ima poleg pravice do vdovske pokojnine tudi pravico do starostne ali invalidske pokojnine, lahko uživa pokojnino, ki si jo izbere. Ne glede na to določbo pa se lahko vdovi oziroma vdovcu, če je to zanju ugodneje, poleg pokojnine izplačuje tudi 15 % zneska vdovske pokojnine, pri čemer sme skupno izplačilo znašati največ 100 % povprečne pokojnine, izplačane v državi v predhodnem koledarskem letu. Vdovec ali vdova, ki navedeni nivo pokojnine doseže z lastno pokojnino, torej ob lastni pokojnini nima pravice do izplačila deleža vdovske pokojnine.

5.Pobudnica ureditvi očita, da je vdovstvo socialno kategorizirano in da ureditev pravice ne izhaja iz partnerskega razmerja, prekinjenega s smrtjo. S takšnim očitkom izraženo mnenje, da je pravica do pokojnikove pokojnine podedljiva, je zmotno. Ustavno sodišče sprejema razloge, ki jih je navedel Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

6.Splošno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) zahteva, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno. Ustavno sodišče pri oceni skladnosti zakonodajne rešitve z načelom enakosti pred zakonom presoja, ali je zakonodajalčevo razlikovanje oziroma nerazlikovanje pravnih razmerij objektivno utemeljeno. Zastavlja se torej vprašanje, ali je zakonodajalec imel razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari, za ureditev, po kateri se del vdovske pokojnine izplačuje le upravičencem, katerih skupni znesek pokojnine in dela vdovske pokojnine ne presega določene povprečne pokojnine.

7.Pravica do vdovske pokojnine je postala predmet zakonske obravnave po prvi obravnavi predloga zakona v Državnem zboru, ko je bilo predlagatelju naloženo, naj prouči uvedbo vdovskih pokojnin in predvidi, da se morebitna vdovska pokojnina uveljavi postopoma in ob upoštevanju socialnih kriterijev na način, da se priznava samo do določene višine skupnih prejemkov vdove ali vdovca.[1] Predlagatelj zakona je na navedeni podlagi dotedanje upravičence do družinske pokojnine razdelil tako, da se posebej obravnavajo ovdoveli zakonci oziroma partnerji izvenzakonske skupnosti, za katere je predvidel pravico do vdovske pokojnine, ter posebej drugi družinski člani, med katere sodijo otroci, pastorki, vnuki ter v izjemnih primerih tudi starši, posvojitelji, bratje in sestre, ki pridobijo pravico do družinske pokojnine. Vez med obema vrstama pokojnine je ohranjena zlasti pri odmeri pravic, kadar družinski člani izpolnjujejo pogoje za priznanje vdovske in družinske pokojnine. V takšnem primeru se vdovska pokojnina odmeri v sorazmernem delu družinske pokojnine (126. člen). Takšna vpetost vdovske pokojnine v okvir družinske pokojnine kaže na to, da je bilo tudi v zvezi z novo pravico, urejeno z izpodbijano določbo, upoštevano temeljno vodilo tedaj nove zakonske ureditve, izhajajoče iz ugotovitve, da zavarovanci s svojimi prispevki za socialno zavarovanje ne zmorejo zagotoviti sredstev za vse bolj številne upokojence.

8.Glede na dejstvo, da sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja temelji na medgeneracijski solidarnosti (prvi odstavek 2. člena ZPIZ-1) in se torej financira tako, da se sredstva za izplačevanje pokojnin in drugih dajatev zagotavljajo s prispevki zavarovancev, ki so trenutno vključeni v zavarovanje, je nedvomno v njihovem interesu, s tem pa tudi v javnem interesu, da se obremenitev zaradi zagotavljanja sredstev za izplačevanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne poveča, saj bi se lahko v nasprotnem primeru onemogočila gospodarska rast in podrla še sprejemljiva razmerja med socialnim položajem aktivnih in upokojenih generacij. Nova pravica, ki je namenjena izboljšanju materialnega položaja upokojencev, je bila zato uvedena postopoma in le v omejenem obsegu. Zatrjevanje pobudnice, da razlikovanje med upokojenci ni v skladu s splošnim načelom enakosti pred zakonom, ni utemeljeno, saj je preprečevanje prekomerne obremenitve aktivnih zavarovancev zaradi uvajanja nove pravice razumen in iz narave stvari izhajajoč razlog. Za oceno primernosti takšne ureditve pa Ustavno sodišče ni pristojno.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: podpredsednica dr. Mirjam Škrk ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Podpredsednica dr. Mirjam Škrk

[1]Zapisnik 12. seje Državnega Zbora RS z dne 23.3., 24. 3., 25. 3., 26. 3., 30.3., 31. 3., 1. 4., 13. 4., 14. 4. in 15. 4. 1999.