Jedro

Tožniku nedoločno očitana ravnanja bi morala biti vsaj v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka opredeljena in opisana. Opredelitev posameznih disciplinskih kršitev in jasen, kratek opis dejanja, s katerimi so bila storjena, je pomembna zato, ker je ugotavljanje disciplinske odgovornosti povezano z ustreznimi dokaznimi zaključki, ki jih sodišče v sodnem postopku ne more samo sprejemati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v nadomestitvenem postopku potem, ko je bila z odločbo Sodišča združenega dela v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije dovoljena obnova postopka, delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene Osnovne šole z dne 21.1.1986 in sklep sveta šole z dne 7.3.1986 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bil disciplinski postopek tožene stranke zaradi kršitev procesnih določb in zmotne uporabe zakona ter določb Pravilnika o odgovornosti tožene stranke nezakonit. V posledici te odločitve je priznalo tožniku obstoj delovnega razmerja od 7.3.1986 do 31.8.1993 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in ugodilo njegovemu reintegracijskemu zahtevku. Tožbo na razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 6.3.1985 pa je kot nedovoljeno zavrglo.

Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je v pretežni meri soglašalo z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča in njegovo pravno presojo.

Proti tej pravnomočni sodbi vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije opozarja, da je bila obnova postopka dovoljena v nasprotju z določbo 421. člena ZPP, saj obnovitveni razlog iz 9. točke ni bil podan. Revizija tudi ne sprejema razlogov sodišča, da predlog za uvedbo disciplinskega postopka ni vseboval vseh, v 44. členu Pravilnika o odgovornosti tožene stranke predpisanih bistvenih sestavin, niti presoje sodišča, da tožniku ni bilo dokazano njegovo nedopustno ravnanje, ki je predmet disciplinskega postopka. Zmoten zaključek obeh sodišč, da tožnik v spornem obdobju ni vabil učencev iz namiznoteniškega krožka v svoj kabinet in jih tam zadrževal, po mnenju revidentke, temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj sodišče prve stopnje ni dopustilo in izvedlo po toženi stranki predlaganega dokaza s ponovnim zaslišanjem obeh čistilk. Tudi pri oceni dokazov in njihove verodostojnosti sodišče ni upoštevalo časovne odmaknjenosti storjenih dejanj. Zato so bile kršene določbe procesnega zakona, kar je imelo za posledico tudi zmotno uporabo materialnega prava, to je delovnopravnih predpisov. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti. Zaradi vsebine določbe 386. člena ZPP je revizijsko sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja. Tožena stranka pa revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga v revizijski izjavi sicer uveljavlja, ni obrazložila in utemeljila.

Sodišče druge stopnje je pritožbene dokazne predloge tožene stranke obravnavalo in obrazloženo zavrnilo. Zato ni utemeljen očitek tožene šole, naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (očitno po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP) s tem, ko ni sledilo njenim pritožbenim dokaznim predlogom za zaslišanje obeh čistilk kot prič. V zvezi s tem predlaganim, a neizvedenim dokazom ter revizijskimi trditvami o verodostojnosti in popolnosti dokazov, njihove ocene in dokaznih sklepov, pa se tožena stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja kot dejanske podlage spora na revizijski stopnji ni več dopustno, kar sicer v reviziji ugotavlja tudi tožena stranka sama.

Sodišče prve stopnje je, med drugim, prav na podlagi izpovedb trikrat zaslišanih snažilk sprejelo svojo odločitev, da ni dovolj dokazov oziroma da obstaja določen dvom o tem, da naj bi tožnik vabil učence v kabinet in jih tam (zaradi nemoralnih nagnjenj) zadrževal. Sodišče prve stopnje je prosto presojalo verodostojnost v postopku zaslišanih prič, in dokazno vrednost tako njunih izpovedb kot drugih izvedenih dokazov. Na podlagi določbe 7. člena ZPP v zvezi s 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94), s katero je uzakonjeno načelo materialne resnice, je sodišče dolžno ugotoviti dejansko podlago odločbe in zato tudi samo skrbeti za izvedbo dokazov, ki po njegovi oceni pripomorejo k ugotavljanju resnice (tretji in četrti odstavek). Vendar pa glede na načelo proste dokazne presoje iz 8. člena ZPP sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Zato ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke. Tudi v obravnavanem primeru zato ni bilo dolžno slediti dokaznemu predlogu o ponovnem zaslišanju obeh imenovanih prič. Zlasti še, ker obrazložitev sodbe prve stopnje ne temelji zgolj na izpovedbi obeh čistilk, pač pa na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in uspehu celotnega, obširno izvedenega postopka. Sodišče druge stopnje se je zato v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopne sodbe v mejah razlogov iz drugega odstavka 365. člena ZPP pravilno oprlo na ugotovljeno dejansko podlago.

Revizija tožene stranke pa tudi v delu, s katerim vsebinsko graja pravilnost uporabe materialnega prava, ni utemeljena. Tožena stranka si s svojim zatrjevanjem o obstoju vseh sestavin zahteve za uvedbo postopka, določene v 44. členu Pravilnika o odgovornosti tožene šole, zmotno razlaga pomen njene vsebine. V zahtevi pristojnega organa iz 149. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list SRS, št. 24/77 do 18/88 - ZDR) morajo biti kršitve, ki so podlaga za uvedbo postopka pred disciplinsko komisijo vsebinsko, časovno in pravno opredeljene, ne samo zaradi individualizacije dejanja, temveč ker so na očitane storitve vezane tudi druge pravne posledice (nadaljevanje in ponavljanje kršitev, zastaranje, načelo "ne bis in idem"). Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da zahteva za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika ni vsebovala opisa dejanj in elementov očitanih kršitev, jo mora tudi revizijsko sodišče upoštevati kot podlago presoje, ali je bilo materialno pravo v izpodbijani odločbi pravilno uporabljeno.

Pravilna je pravna presoja sodišča druge stopnje, da tožnik tudi v primeru, da bi mu bil dokazan obstoj kršitve iz 10. točke 41. člena Pravilnika o odgovornosti (1. točka izreka disciplinske odločbe - da v mesecu septembru 1985 ni upošteval in je samovoljno spreminjal urnik interesnih dejavnosti za delo namiznoteniškega krožka) za njeno storitev ne bi bil disciplinsko odgovoren, saj takšne kršitve tožena stranka nima določene v svojem pravilniku. Zato bi bilo s sankcioniranjem tožniku očitanega dejanja kršeno eno izmed temeljnih načel disciplinskega postopka, to je načelo legalitete. Tudi po presoji revizijskega sodišča morajo biti kršitve s pravno normo določene v internem aktu vnaprej.

Sodišče druge stopnje je tudi ob tožniku očitanih kršitvah iz 2. in 3. točke disciplinske odločbe z dne 21.1.1986, opredeljenih v 5. točki 42. člena oziroma 6. točki 68. člena Pravilnika o odgovornosti tožene stranke, ki naj bi jih tožnik domnevno storil s tem, da je nekatere učence vabil in jih zadrževal v svojem kabinatu za navezovanje emocionalnih vezi, pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni vsi pogoji za uporabo disciplinske sankcije. Pravilnik dejanj oziroma sestavin disciplinskih kršitev, inkriminiranih v omenjeni 5. točki 42. člena oziroma 6. točki 68. člena res podrobneje ne določa. To pa ne pomeni, da storilec dejanj, s katerimi so prekoračene meje, ki jih dopuščajo uveljavljena moralna pojmovanja, ne bi bil disciplinsko odgovoren samo iz razloga, ker ne bi bila pravno opredeljena kot ena izmed sestavin kršitve. Vendar pa bi morala biti tožniku nedoločno očitana ravnanja vsaj v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka opredeljena in opisana. Opredelitev posameznih disciplinskih kršitev in jasen, kratek opis dejanja, s katerimi so bila storjena, je pomembna zato, ker je ugotavljanje disciplinske odgovornosti povezano z ustreznimi dokaznimi zaključki, ki jih sodišče v sodnem postopku ne more samo sprejemati.

V reviziji tožena stranka tudi izpodbija presojo sodišča, ki je na podlagi z gotovostjo ugotovljenih dejstev oziroma dejstev, ki jih je štelo za ugotovljena (ker so tožniku v korist), razveljavilo odločitve disciplinskih organov. Z nestrinjanjem z dokazno oceno, revident, ne da bi natančno navedel, s katerim dokaznim sklepom sodišča se ne strinja, posega v vprašanja, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP pa zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Revizijsko sodišče mora glede na prepoved iz omenjenega zakonskega določila šteti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Ker sta obe sodišči ugotovili, da tožnik ni huje kršil delovnih obveznosti in ker se po takrat veljavni določbi 153. člena Zakona o delovnih razmerjih sme izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja le za hujše kršitve delovnih obveznosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno tako poseglo v sklepe disciplinskih organov tožene stranke, da jih je razveljavilo.

Glede očitka revizije, da je bila obnova postopka, pravnomočno končanega z odločbo sodišča združenega dela SR Slovenije, dovoljena, čeprav ni bil podan obnovitveni razlog iz 421. člena ZPP, pa revizijsko sodišče opozarja, da je predmet te revizije sodba sodišča druge stopnje, izdana v nadomestitvenem postopku.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.