Jedro

Toženec ni dokazal, da se je v sporno stanovanje vselil v skladu s tedaj veljavnim zakonom o stanovanjskih razmerjih. Stanovanje mu tedaj ni bilo dodeljeno, zato ni pridobil stanovanjske pravice (10. in 35.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih). Zato ni točna revizijska trditev, da se toženec ni vselil nezakonito. Do uveljavitve stanovanjskega zakona (19.10.1991) nista potekli dve leti, ko bi zaradi neaktivnosti stanodajalca toženec lahko pridobil stanovanjsko zaščito (50.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti dvosobno stanovanje v L. in ga izročiti tožeči stranki. Zavzelo je stališče, da stanovanjski organ poveljstva garnizije in vojaška ustanova za upravljanje s stanovanjskim skladom JLA po 25.6.1991 nista mogla več veljavno razpolagati s tanovanji. Toženec se je vselil v sporno stanovanje že v avgustu 1990, vendar ni dokazal, da je pred 25.6.1991 prejel odločbo o dodelitvi stanovanja, zato po tedaj veljavnem zakonu o stanovanjskih razmerjih ni pridobil stanovanjske pravice. Do uveljavitve stanovanjskega zakona tudi še ni bil v spornem stanovanju dve leti, tako da si tudi na ta način ni pridobil stanovanjske zaščite.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Obrazložilo je določbe Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine, iz katerih izhaja, da organi JLA po 25.6.1991 niso bili več upravičeni razpolagati z vojaškim stanovanjskim skladom.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je v stanovanje vselil že avgusta leta 1990. Ni ugotovljeno, zakaj mu je bilo stanovanje dodeljeno šele eno leto kasneje, vsekakor pa se ni vselil nasilno in nezakonito. Meni, da ustavni zakon ni veljal v času veljavnosti Brionske deklaracije. Republika Slovenija je vojaški stanovanjski sklad prevzela šele na podlagi dogovora o dokončnem umiku JLA iz Slovenije 18.10.1991. Nadalje se sklicuje na uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj prevzetih od bivše SFRJ in JLA. To in druge podobne tožbe označuje za nemoralne.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadalnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec ni dokazal, da se je v sporno stanovanje vselil v skladu s tedaj veljavnim zakonom o stanovanjskih razmerjih. Stanovanje mu tedaj ni bilo dodeljeno, zato ni pridobil stanovanjske pravice (10. in 35.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih). Zato ni točna revizijska trditev, da se toženec ni vselil nezakonito. Do uveljavitve stanovanjskega zakona (19.10.1991) nista potekli dve leti, ko bi zaradi neaktivnosti stanodajalca toženec lahko pridobil stanovanjsko zaščito (50.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih). Na podlagi odločbe poveljstva garnizije z dne 10.8.1991 pa toženec ni mogel pridobiti nobenih pravic, ker tedaj JLA ni več razpolagala z vojaškimi stanovanji. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91 z dne 25.6.1991) je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91 - v nadaljnjem ustavni zakon) pa je uredil prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti. Po 1. odst. 9.čl. ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na njenem ozemlju do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi in poveljstva, enote in zavodi JLA. Uveljavitev teh določb je imela za posledico, da po 25.6.1991 poveljstva garnizij in drugi organi, ki so dotlej upravljali vojaški stanovanjski sklad, niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali z vojaškimi stanovanji. Trimesečni moratorij ni vplival na veljavnost določb Temeljne ustavne listine in ustavnega zakona. S sklepom Skupščine Republike Slovenije, s katerim je bila dne 10.7.1991 sprejeta skupna deklaracija (Ur.l. RS št. 5/91) je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo (Stališča in sklepi Skupščine Republike Slovenije z dne 2.10.1991, Ur.l. RS št. 16/91). S sprejemom skupne deklaracije glede upravljanja vojaškega premoženja ni bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je veljalo do 25.6.1991. Stališču tožene stranke ne more koristiti sklicevanje na uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ur.l. Rs št. 61/92), kajti ta uredba se sklicuje na temeljno ustavno listino o samostojnosti in nodvisnosti Republike Slovenije in na ustavni zakon ter še na načela mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanem v 18.čl. dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja iz l. 1983. Istočano sprejeta uredba o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo pa celo izrečno navaja datum 25.6.1991 kot dan prehoda premoženja bivše SFRJ na Republiko Slovenijo.

Ko se toženec sklicuje na moralo, ga je treba opozoriti, da se je vselil v sporno stanovanje nezakonito, v nasprotju s tedaj veljavnimi stanovanjskimi predpisi. Na takem ravnanju ne more temeljiti ne moralno, ne pravno upravičenje za uporabo stanovanja.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).