Jedro

Stranke zavezuje pravnomočni del sodbe oziroma sklepa, torej izrek. Zato imajo stranke pravico do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva zoper zavezujoči del sodbe oziroma sklepa oziroma zoper izrek.

Zoper odločbo višjega sodišča v izvršilnem postopku ni dovoljenih pravnih sredstev, razen revizije in obnove postopka pod določenimi pogoji.

Pravica do izjave dolžniku ni bila kršena niti zato, ker mu odločba pritožbenega sodišča še ni bila vročena. Vročanje ni samostojno procesno dejanje, temveč služi kot sredstvo za izpolnitev pogojev kakšnega drugega pravnega dejanja. Zato (ne)vročitev ali vročitev, ki ni opravljena v skladu z zakonom, sama po sebi še ne pomeni niti absolutne niti relativne bistvene kršitve določb postopka. Do absolutne bistvene kršitve določb postopka pride, če zaradi opustitve vročitve stranki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, relativna bistvena kršitev pa je lahko podana, če bi (ne)vročitev ali napačna vročitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Dolžnik A. A. sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I ugovor dolžnika A. A. zavrglo, v točki IV (pravilno: v točki II) pa odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka. Ugotovilo je, da je dolžnik sklep o izvršbi s prilogami prejel dne 4. 2. 2015, ugovor pa je vložil skupaj s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje dne 6. 3. 2015, kar je po izteku ugovornega roka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnik A. A. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep spremeni tako, da se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Sklep je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 3640/2017 z dne 3. 1. 2018, ki naj bi potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da se dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne. Izpodbijani sklep o zavrženju ugovora tako temelji ravno na ugotovitvi, da naj bi bila njegova zahteva za vrnitev v prejšnje stanje pravnomočno zavrnjena. Dolžnik pa se o navedenem ni mogel izjasniti, saj mu sklep Višjega sodišča v Ljubljani nikoli ni bil vročen in tako ni seznanjen z njegovo vsebino. Posledično dolžnik ne more preveriti in preizkusiti pravilnosti sklepa in se tudi o navedenem ne more izjasniti, zato je bila kršena njegova pravica do izjave in obravnavanja pred sodiščem. V kolikor pa je sodišče vročalo sklep Višjega sodišča v Ljubljani neposredno dolžniku in ne njegovemu pooblaščencu, pa je ravnalo nezakonito. Po določbi 137. člena ZPP se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev določb postopka po 8. točki 339. člena ZPP. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev dolžnikove pritožbe in navedla, da tudi če bi se izkazalo, da sklep Višjega sodišča v Ljubljani dolžniku ni bil vročen, navedena okoliščina ne predstavlja razloga zaradi katerega bi bil utemeljen zaključek, da je izpodbijani sklep nezakonit. Pravnomočnost odločbe nastopi že z izdajo takšne odločbe, tudi če jo stranka sprejme šele kasneje. Zato ni bilo nobene ovire za izdajo izpodbijanega sklepa, ko se sodišče prve stopnje sklicuje na pravnomočnost sodne odločbe o zavrnitvi dolžnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Gre za identičen primer kot v situaciji, ko zemljiška knjiga prejme od sodišča sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova in tudi če dolžnik še ni prejel sklepa o dovolitvi izvršbe in se o njem ni mogel izjasniti, takšna okoliščina ne predstavlja ovire, zaradi katere bi lahko šteli zemljiškoknjižni sklep za nezakonit. Postopek pa traja že od leta 2014, o sklepu o izvršbi pa še ni bilo v celoti pravnomočno odločeno. Dolžnik procesne pravice, ki mu jih daje ZIZ, uporablja za podaljševanje postopka. Zato predlaga, da se o pritožbi nemudoma odloči. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

6. V konkretni izvršilni zadevi je sodišče prve stopnje po predlogu upnice s sklepom o izvršbi z dne 21. 1. 2015 dovolilo izvršbo. Dolžnik A. A. ugovora zoper sklep o izvršbi ni vložil, je pa po svojem pooblaščencu dne 6. 3. 2015 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter hkrati tudi ugovor zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je o dolžnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločalo s sklepom z dne 13. 11. 2015 ter predlog zavrnilo, po odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 524/2016 z dne 9. 3. 2016 pa je bila odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Po opravljenem naroku za obravnavanje dolžnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9. 10. 2017 ponovno dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo in še odločilo, da upnik in dolžnik nosita vsak svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, odločitev pa je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 3640/2017 z dne 3. 1. 2018. Nadalje iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje z odredbo z dne 30. 1. 2018 odredilo vročitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 3640/2017 pooblaščencu dolžnika, vendar se v spisu ne nahaja povratnica za prejem sklepa niti pooblaščencu dolžnika niti dolžniku osebno.

7. Pritožnik v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker mu sklep Višjega sodišča v Ljubljani ni bil vročen in tako ni seznanjen z njegovo vsebino in se tudi o navedeni odločitvi ne more izjasniti. Ta očitek pa je neutemeljen.

8. ZPP v tretjem odstavku 324. člena v zvezi s 15. členom ZIZ določa, da izrek sodbe (smiselno enako velja za sklepe – primerjaj 332. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo. V 319. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je določeno, da sodba oziroma sklep, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, v kolikor je v njej odločeno o zahtevku. Iz tega določila izhaja, da lahko postane pravnomočen samo tisti del sodbe oziroma sklepa, v katerem je odločeno o zahtevkih, to pa je glede na določbo tretjega odstavka 324. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ samo izrek. Stranke zavezuje pravnomočni del sodbe oziroma sklepa, torej izrek. Zato imajo stranke pravico do pritožbe ali do drugega pravnega sredstva zoper zavezujoči del sodbe oziroma sklepa oziroma zoper izrek. Na podlagi 2. odstavka 320. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ima sodba/sklep nasproti strankam učinek šele od dneva, ko jim je vročena. Od tega trenutka dalje tečejo stranki roki za vložitev pravnih sredstev. Pravno razmerje, na katero se sodna odločba nanaša postane z njeno pravnomočnostjo pravno utrjeno, tako da se lahko prizadeti pravni subjekti na to zanesejo. Pravilo o učinku pravnomočnosti sodnih odločb inter partes je neposreden izraz pravice do izjave v postopku, ker zagotavlja, da sodna odločba učinkuje le proti osebam, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovanja.

9. Zoper odločbo višjega sodišča v izvršilnem postopku ni dovoljenih pravnih sredstev, razen revizije in obnove postopka pod določenimi pogoji.1 V konkretni zadevi je odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje postala pravnomočna z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 3640/2017 z dne 3. 1. 2018, dolžnik pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje imel možnost izjave o vseh navedbah in dokazih nasprotne stranke, torej mu pravica do izjave ni bila kršena.

10. Pravica do izjave pa dolžniku ni bila kršena niti zato, ker mu odločba pritožbenega sodišča še ni bila vročena. Vročanje ni samostojno procesno dejanje, temveč služi kot sredstvo za izpolnitev pogojev kakšnega drugega pravnega dejanja. Zato (ne)vročitev ali vročitev, ki ni opravljena v skladu z zakonom, sama po sebi še ne pomeni niti absolutne niti relativne bistvene kršitve določb postopka. Do absolutne bistvene kršitve določb postopka pride, če zaradi opustitve vročitve stranki ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, relativna bistvena kršitev pa je lahko podana, če bi (ne)vročitev ali napačna vročitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločbe. (Ne)vročitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 3640/2017 z dne 3. 1. 2018 dolžniku ni pogoj za izdajo izpodbijanega sklepa o zavrženju dolžnikovega ugovora kot prepoznega, saj predhodna izjava dolžnika v zvezi z ugotovitvami v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 3640/2017 z dne 3. 1. 2018, za postopek ni potrebna. Dolžnik zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3. 1. 2018 nima pravnega sredstva in zato vročitev omenjenega sklepa ni predpogoj za izdajo izpodbijanega sklepa o zavrženju dolžnikovega ugovora kot prepoznega. Tako ni podana očitana kršitev pravice do izjave.

11. Ker (ne)vročeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 3640/2017 predstavlja zgolj (ne)seznanjenost z vsebino odločbe pritožbenega sodišča, in ker izpodbijani sklep temelji na ugotovitvah o tem, kdaj je bil dolžniku sklep o izvršbi z dne 21. 1. 2015 vročen, ter kdaj je dolžnik vložil ugovor zoper omenjeni sklep, so pritožbeni očitki neutemeljeni.

12. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugovor dolžnika A. A. zavrglo kot prepoznega in odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka, je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Pritožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Primerjaj 10. člen ZIZ: zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne, je dovoljena revizija pod pogoji, ki jih določa ZPP ter obnova postopka po določbi 63. člena ZIZ.