Jedro

V četrtem odstavku 39. člena ZUS-1 je za primer, ko prvostopenjski organ ni izdal in vročil stranki upravnega akta v predpisanem roku, tak akt pa je izdal po vložitvi tožbe, določeno, da sodišče s sklepom ustavi postopek, če je zoper izdani upravni akt dovoljena pritožba. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka tak akt izdala in da je možna pritožba na drugo stopnjo, je sodišče na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo, kakor sta predlagali tudi obe stranki.

Izrek

I.Postopek se ustavi.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 382,47 EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi molka organa, ker tožena stranka kljub navodilu sodišča iz sodbe I U 1355/2019 v 30 dneh ni izdala nove odločbe o plačilu komunalnega prispevka v ponovnem postopku. Sodišču je predlagala odločitev v sporu polne jurisdikcije in zahtevala vrnitev že plačanega komunalnega prispevka ter povrnitev stroškov postopka.

2.Tožena stranka je najprej sodišče obvestila, da bo izdala odločbo v ponovnem postopku na prvi stopnji, zoper katero se bo lahko tožeča stranka pritožila, in nato odločbo št. 3541-0002/2018 z dne 7. 11. 2024 tudi priložila. Hkrati je iz previdnosti, če sodišče ne bi postopalo po četrtem odstavku 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vztrajala, da je tožeči stranki pravilno odmerila komunalni prispevek, zaradi česar bi bilo treba tožbo zavrniti in tožeči stranki naložiti plačilo stroškov postopka.

3.Tožeča stranka je na navedeno odgovorila, da ne drži, da je tožena stranka dne 7. 11. 2024 izdala odločbo št. 3541-0002/2018, saj ji je bil tedaj posredovan le osnutek odločbe v izjavo, zato ni razlogov za postopanje po 39. členu ZUS-1.

4.V kasnejši vlogi je tožeča stranka navedla, da je tožena stranka dne 10. 12. 2024 izdala odločbo št. 3541-0002/2018 (4)-8, s katero ji je ponovno odmerila komunalni prispevek v enakem znesku, vendar ker je zoper novo izdano odločbo mogoča pritožba, tožeča stranka predlaga ustavitev postopka na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZUS-1. Ker pa je bila tožba potrebna, saj je bila tožena stranka do njene vložitve v molku, tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov postopka na podlagi petega odstavka 25. člena ZUS-1, ki naj se odmerijo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1.

5.Navedeno vlogo je sodišče vročilo toženi stranki, ki se nanjo do dneva izdaje tega sklepa ni odzvala.

K I. točki izreka:

V četrtem odstavku 39. člena ZUS-1 je za primer, ko prvostopenjski organ ni izdal in vročil stranki upravnega akta v predpisanem roku, tak akt pa je izdal po vložitvi tožbe, določeno, da sodišče s sklepom ustavi postopek, če je zoper izdani upravni akt dovoljena pritožba. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka tak akt izdala in da je možna pritožba na drugo stopnjo, je sodišče na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek ustavilo, kakor sta predlagali tudi obe stranki.

K II. točki izreka:

Izrek o stroških tožeče stranke temeljih na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena ZUS-1. Peti odstavek 25. člena ZUS-1 nadalje določa, da sodišče odloči o stroških postopka po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, če se postopek ustavi po četrtem odstavku 39. člena ZUS-1. Tretji odstavek 25. člena ZUS-1 določa povračilo stroškov postopka v pavšalnem znesku skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na navedeno podlago se je pravilno sklicevala tudi tožeča stranka v svojem zahtevku za povračilo stroškov postopka, čeprav je nato (nepravilno) priglasila stroške postopka po Odvetniški tarifi in ne po Pravilniku.

Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožečo stranko kot pooblaščenka zastopala odvetniška družba, ki je zavezanka za DDV, tožeči stranki priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) in ker je morala po presoji sodišča tožeča stranka v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami (vlogi z dne 22. 11. 2024 in 23. 12. 2024), se ji priznajo še stroški v višini 10% od zneska 285,00 EUR, skupaj torej 313,50 EUR. Povečano za davek na dodano vrednost je skupni znesek 382,47 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožeči stranki ga mora povrniti tožena stranka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročen ta sklep (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife ZST-1).

K III. točki izreka:

Že načelno po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče postopek ustavi, če pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZUS-1 pa je stroške postopka dolžna tožeči stranki povrniti tožena stranka. Njena zahteva za povrnitev stroškov postopka je zato neutemeljena in jo je sodišče zavrnilo.