Jedro

Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je Sklad tožniku pravilno naložil plačilo prispevka za obravnavano obdobje v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZZRZI in 3. členom Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, veljavne v obravnavanem obdobju, pri čemer je upošteval kvoto v višini 6% in ne v višini 2%, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Določba 3. člena v obravnavanem obdobju veljavne Uredbe po presoji sodišča ni bila v nasprotju z ZZRZI, kot to ugovarja tožnik v tožbi. V obravnavani zadevi je sporno tudi vprašanje, ali je v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek rok 30 dni od dneva, ko je upravni organ dobil sodbo sodišča za izdajo novega upravnega akta, določen v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 prekluzivni ali pa instrukcijski. Ta rok je instrukcijske narave in ni prekluzivni rok. V skladu z določbami ZZRZI, za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, se uporabljajo določbe ZDavP-2, ki v prvem odstavku 125. člena določa, da pravica do odmere davka zastara v 5. letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javni jamstveni preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) tožniku naložil, da je zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz 65. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) za obdobje od septembra 2009 do vključno novembra 2009 in od februarja 2010 do vključno avgusta 2010 (v nadaljevanju obravnavano obdobje) dolžan v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju tudi prispevek) in sicer glavnico glede na dejansko stanje po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 121/2016-34 z dne 22. 3. 2016 v povezavi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016 v znesku 109.055,04 EUR, ter zamudne obresti od zapadlosti do plačila 9. 5. 2013, upoštevaje realizacijo nadomestne izpolnitve kvote in delna plačila tožnika 17. 12. 2010 (8.405,52 EUR) in 18. 10. 2011 (7.708,57 EUR) po sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 121/2916-34 z dne 22. 3. 2016 v povezavi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016, v višini 27.715,14 EUR, skupaj 136.770,18 EUR (točka 1 izreka). Tožnik je navedeni dolg poravnal z delnimi plačili 17. 12. 2010 in 18. 10. 2011 ter z dokončnim plačilom 9. 5. 2013 (točka 2. izreka). Tožniku se ugotovljeno preplačilo v skupnem znesku 38.915,97 EUR vrne na njegov transakcijski račun, skladno z določbami zakona, ki ureja davčni postopek (točka 3 izreka). Tožniku se priglašeni stroški v pritožbi, prejeti 10. 12. 2011, ne priznajo (točka 4 izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in je takse prosta (točka 5 izreka). V postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški (točka 6 izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe Sklad navaja določbe 3. člena, 62. člena, 63. člena, 64. člena, 65. člena in 66. člena ZZRZI ter 5. člen, 6. člen, 7. člen, 8. člena do 12. člena ter 15. člen Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba), ki je veljala v času izdaje odločbe (23. 9. 2011). Sklad v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema dosedanji potek postopka. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016 je bila odpravljena sodba Upravnega sodišča RS I U 948/2013-1 z dne 18. 12. 2013. Upravno sodišče RS je nato na podlagi citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS s sodbo I U 121/2013-34 z dne 22. 3. 206 odločbo Sklada z dne 23. 9. 2011 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Sklad je v skladu z napotki iz citirane sodbe Upravnega sodišča RS vpogledal v evidence, ki jih je dobil od ZZZS in pisno dokumentacijo, ki jo je v postopku predložil tožnik, ter pridobil dodatne podatke in ugotovil dejansko število invalidov, zaposlenih v obravnavanem obdobju pri tožniku, kar je razvidno na straneh 7 do 11 obrazložitve izpodbijane odločbe. Obračun prispevka in zamudnih obresti je razviden na straneh 5 do 12 obrazložitve izpodbijane odločbe.

2. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe navaja odločbe 3. člena, 6. člena, 62. člena, 63. člena, 64. člena, 65. člena, 67. člena in 68. člena ZZRZI ter 8. člen do 12. člen Uredbe. Med strankama je bilo sporno dejansko stanje glede števila zaposlenih invalidov, upoštevanih v posameznem obravnavanem obdobju. V obrazložitvi pritožbeni organ dodatno pojasni ugotovljeno dejansko stanje in razloge, zaradi katerih je bila tožniku v skladu z določbami Uredbe določena kvota v višini 6%. Tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016 izhaja, da je bila glede na tožnikovo dejavnost pravilno uporabljena kvota v višini 6%, ki izhaja iz 3. člena Uredbe. Iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS pa tudi izhaja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, saj je bilo v zadevi ključno, da predmet pogodbe o poslovnem sodelovanju z zadevnimi invalidskimi podjetji ni izhajal iz njihovih dejavnosti. V predmetni zadevi je bil kot predmet dejavnosti navedena šifra 27.530 in naziv "čiščenje in obdelava ulitkov pri zavezancu", pod to šifro pa navedena invalidska podjetja niso imela registrirane dejavnosti. Za nadomestno izpolnitev tako ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 8. člena Uredbe. Dodatno tudi pojasni način izračuna višine mesečnega prispevka tožnika zaradi neizpolnjevanja kvote ter način upoštevanja realizacije nadomestne izpolnitve kvote. V primeru preplačil je za vračilo preveč plačanega zneska Sklad uporabil določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Rok za izdajo odločbe v ponovljenem postopku ni prekluziven, tožnikova obveznost pa tudi še ni zastarala, saj je bil tek zastaralnega roka pretrgan že z izdajo odločbe Sklada z dne 23. 9. 2011 in tudi z vložitvijo predloga za izvršbi 25. 4. 2013 (125. člen in 126. člen ZDavP-2). Sodbo Upravnega sodišča RS II U 21/2013-10 z dne 10. 5. 2015, na katero se sklicuje tožnik, pa je Vrhovno sodišče RS v revizijskem postopku razveljavilo.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja ter v tožbi povzema dosedanji potek postopka in poudarja, da je bila na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016 odpravljena sodba Upravnega sodišča RS I U 948/2013-1 z dne 18. 12. 2013. Upravno sodišče RS je nato na podlagi citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS s sodbo I U 121/2013-34 z dne 22. 3. 206 odločbo Sklada z dne 23. 9. 2011 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovnem postopku je bila izdana izpodbijana odločba, ki je nezakonita iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kar tožnik pojasni. Toženka je napačno uporabila materialno pravo, saj je bila določba 1. člena Uredbe o spremembi Uredbe o določitvi kvote (Uradni list RS, št. 69/07 in 17/08, v nadaljevanju sprememba Uredbe) v nasprotju s tretjim odstavkom 62. člena ZZRZI in ne more biti podlaga za predmetno odločitev Sklada. Namen in vsebina kvotega sistema, ki ga uveljavlja ZZRZI, izhajata iz VII poglavja ZZRZI. Različne dejavnosti delodajalcev omogočajo različne možnosti za zaposlovanje invalidov. Vrsta dejavnosti in dejansko število zaposlenih sta osnovi za določanje kvote. V nasprotju z določili ZZRZI pa se citirana sprememba Uredbe v 1. členu sklicuje na Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti in s tem spreminja zakonsko osnovo in je tako tudi v nasprotju z Ustavo RS, saj mimo zakonske ureditve določa pogoje. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS II U 21/2013. Upravni organ je vezan na tretji odstavek 153. člena Ustave RS. Ker je določba 3. člena Uredbe, veljavne v obravnavanem obdobju, ki je bila podlaga za določitev kvote v višini 6% z izpodbijano odločbo v nasprotju z zakonom, je tudi takšna odločitev Sklada, nezakonita. Posledično bi bilo potrebno upoštevati zakon in tožniku določiti kvoto v višini 2%, ki pa jo je tožnik v obravnavanem obdobju tudi izpolnjeval. 4. Po mnenju tožnika je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi napačno oz. nepopolno ugotovljeno. Tožnik vztraja pri kvoti v višini 2%, ta pa je bila presežena, saj je tožnik poleg zaposlenih invalidov v skladu z 64. členom ZZRZI v obravnavanem obdobju sklenil tudi pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskimi podjetji A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., ki so v času sklenitve pogodbe imela registrirano dejavnost, na katero se je nanašal predmet pogodbe, to je: "čiščenje in obdelava ulitkov pri zavezancu". Navedeno je tožnik tudi pojasnil že v pritožbi, toženka pa se do teh ugovorov ni opredelila. Tožnik v tožbi podrobneje pojasnjuje vsebino posameznih sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju z navedenimi invalidskimi podjetji. Ugovarja, da je Sklad napačno uporabil tretji odstavek 8. člena Uredbe, saj je z izpisom iz sodnega registra izkazal, da imajo navedena invalidska podjetja registrirano dejavnost, ki je bila predmet pogodb o poslovnem sodelovanju.

5. Vrhovno sodišče RS je v sklepu X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016 tudi navedlo, da izpolnitev roka za posredovanje pogodb o poslovnem sodelovanju Sklada ni bistveno za odločitev. Kljub temu tožnik opozarja še na cilje in načela ZZRZI, kar je med drugim tudi povečanje stopnje zaposlenosti invalidov. Rok, določen v drugem odstavku 9. člena Uredbe (7 dni), po povedanem ni prekluzivne narave, marveč je instrukcijski. V nadaljevanju tožnik v tožbi citira 65. člen ZZRZI in poudarja, da je izpolnil in celo presegel predpisano kvoto invalidov, kar je dokazal z dejansko obračunanimi in plačanimi stroški po pogodbah o poslovnem sodelovanju, sklenjenimi z invalidskimi podjetji A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. v obravnavanem obdobju. Toženka je napačno zaključila, da tožnik ni izpolnil predpisane kvote in je tako dejansko stanje napačno oz. nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana odločba tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz dokazov, na katere opozarja tožnik, s čimer je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Poleg navedenega bi morala toženka izdati odločbo v 30-tih dneh od dneva, ko je prejela sodbo (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Pravica do odmere prispevka v predmetni zadevi je tudi že zastarala, saj je že potekel zastaralni rok, v katerem bi moral Sklad prispevek odmeriti. Na podlagi 6. člena ZZRZI se v postopku uveljavljanja pravic po ZZRZI upoštevajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), glede obračunavanja in plačevanja prispevkov pa ZDavP-2. Navaja 126. člen ZDavP-2. Prvotna odločba Sklada, ki je bila izdana 23. 9. 2011, je bila s sodbo Upravnega sodišča RS I U 121/2014-34 z dne 22. 3. 2016 odpravljena. Skladno z določbo 318. člena ZUP se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz odpravljene odločbe nastale. Odprava deluje retroaktivno, torej za nazaj. Z odpravo se vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe. Tako je zastaralni rok 5 let že potekel. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo v povezavi z odločbo pritožbenega organa odpravi ter ugotovi, da je v v obdobju od septembra 2009 do vključno novembra 2009 in od februarja 2010 do vključno avgusta 2010 tožnik zaposloval predpisano kvoto invalidov oz. jo je izpolnil z nadomestno kvoto invalidov. Predlaga tudi, da naj sodišče toženki naloži povrnitev stroškov postopka tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje, pod izvršbo.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Sklicuje se na 62. člen ZZRZI in 3. člen Uredbe. Sklicuje se tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS, da 3. člen Uredbe ni v nasprotju z ZZRZI (kar izhaja iz sklepov Vrhovnega sodišča RS X Ips 468/2014, X Ips 136/2015 in X Ips 45/2014). Vrhovno sodišče RS je v predmetni zadevi v sklepu X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016 tudi že presodilo, da za tožnika nesporno velja 6% kvota. Kot ključno dejstvo v zvezi z neupoštevanjem nadomestne izpolnitve kvote je navedlo, da predmet pogodbe o poslovnem sodelovanju ni izhajal iz dejavnosti invalidskih podjetij in ne dejstvo prepozno poslanih pogodb Skladu. Posledično ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 8. člena Uredbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi iz izpodbijane obrazložitve odločbe, kakor tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

9. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je Sklad tožniku pravilno in zakonito naložil plačilo prispevka za zaposlovanje invalidov za obdobje od septembra 2009 do vključno novembra 2009 in od februarja 2010 do vključno avgusta 2010 ter pri tem v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZZRZI upošteval kvoto v višini 6%. Tožnik ugovarja, da bi Sklad moral glede na dejavnost tožnika in v skladu z ZZRZI plačati kvoto v višini 2%. Posledično je sporna z izpodbijano odločbo odmerjena višina prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov.

10. Na podlagi prvega odstavka 62. člena ZZRZI so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvote). Delodajalec, ki ne izpolni kvote pa je dolžan v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Na podlagi tretjega odstavka 62. člena ZZRZI je višina kvote odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada RS z Uredbo, vendar ne more biti nižja od 2% in ne višja od 6%. Za izpolnitev kvote se šteje tudi sklenitev pogodbe o sodelovanju z zaposlitvenim centrom oz. invalidskim podjetjem, po kateri se priznavajo stroški dela v višini zneska 12 minimalnih plač letno za vsakega invalida, ki bi ga moral delodajalec zaposliti v okviru predpisane kvote (nadomestna izpolnitev kvote, prvo odstavek 64. člena ZZRZI). Delodajalec, ki ne izpolni kvote, je dolžan mesečno ob izplačilu plač obračunati in plačati v Sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote (prvi odstavek 65. člena ZZRZI). ZZZS skladno z ZZRZI mesečno pošilja Skladu podatke o številu prijavljenih in odjavljenih zaposlenih invalidih pri posameznemu delodajalcu. Na podlagi 65. člena ZZRZI Sklad tekoče mesečno spremlja izpolnjevanje kvote. Na podlagi drugega odstavka 65. člena ZZRZI Sklad delodajalca, ki prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov ni plačal pravočasno, pisno pozove, da plača prispevek skupaj z zamudnimi obrestmi v naknadno v določenem roku. Če delodajalec tega ne stori, niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo, Sklad izda odločbo o obveznosti plačila prispevka.

11. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je Sklad tožniku pravilno naložil plačilo prispevka za obravnavano obdobje v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZZRZI in 3. členom Uredbe, veljavne v obravnavanem obdobju, pri čemer je upošteval kvoto v višini 6% in ne v višini 2%, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Tožnik v tožbi navaja, da se v nasprotju z določili ZZRZI sprememba Uredbe sklicuje na Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti in s tem spreminja zakonsko osnovo ter je zato nezakonita in neustavna. Posledično bi bilo po mnenju tožnika potrebno upoštevati ZZRZI in določiti kvoto v višini 2%, ki pa jo je tožnik v obravnavanem obdobju izpolnjeval. Po mnenju sodišča navedeni tožnikov ugovor ni utemeljen. Določba 3. člena v obravnavanem obdobju veljavne Uredbe tudi po presoji sodišča ni bila v nasprotju z ZZRZI, kot to ugovarja tožnik v tožbi (enako stališče izhaja iz sklepov Vrhovnega sodišča RS X Ips 468/2014, X Ips 136/2015 in X Ips 45/2014). Tudi po mnenju sodišča ureditev v obravnavanem obdobju veljavne Uredbe, ki določa različne kvote za različne dejavnosti ni v nasprotju z ureditvijo, da se delodajalcem z različno dejavnostjo določi različna obveznost zaposlovanja invalidov. Poleg navedenega je tudi že Vrhovno sodišče RS v predmetni zadevi v sklepu X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016 presodilo, da za tožnika nesporno velja 6% kvota in da je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Kot ključno dejstvo v zvezi z neupoštevanjem nadomestne izpolnitve kvote je navedlo, da predmet pogodbe o poslovnem sodelovanju ni izhajal iz dejavnosti invalidskih podjetij. Posledično ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 8. člena Uredbe. Tudi po presoji sodišča je Sklad tožniku prispevke za sporno obdobje pravilno odmeril ob upoštevanju kvote v višini 6%. To pomeni, da mora število pri tožniku zaposlenih invalidov v skupnem številu vseh zaposlenih predstavljati 6% delež. Neutemeljen, neizkazan in v nasprotju z listinami upravnega spisa je tožbeni ugovor, da je imel tožnik v skladu z 64. členom ZZRZI v obravnavanem obdobju sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskimi podjetji A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., ki so v času sklenitve pogodbe imela registrirano dejavnost, na katero se je nanašal predmet pogodbe, to je: "čiščenje in obdelava ulitkov pri zavezancu". Do teh pritožbenih ugovorov pa se je pritožbeni organ tudi opredelil. Vrhovno sodišče RS je v predmetni zadevi s sklepom X Ips 45/2014 z dne 20. 1. 2016 reviziji ugodilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede števila zaposlenih invalidov v posameznem obdobju pri tožniku, kar pa tožnik v tožbi ne prereka.

12. V obravnavani zadevi je sporno tudi vprašanje, ali je v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek rok 30 dni od dneva, ko je upravni organ dobil sodbo sodišča za izdajo novega upravnega akta, določen v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 prekluzivni ali pa instrukcijski. S sodbo Upravnega sodišča RS I U 121/2016-34 z dne 23. 9. 2016 je bila odmerna odločba Sklada ODL-5287073000-2011-200/52 z dne 23. 9. 2011 odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek, kar med strankama tudi ni sporno. Na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 mora v primeru, če sodišče tožbi ugodi in s sodbo upravni akt odpravi, pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je prejel sodbo oziroma v roku, ki ga določi sodišče. Med strankama ni sporno, da je ta rok v danem primeru potekel 30. 4. 2016. S tem v zvezi je že pritožbeni organ tožniku pravilno pojasnil, da je ta rok instrukcijske narave in ni prekluzivni rok, kot to zmotno meni tožnik. Odmerna odločba Sklada, katere pravilnost in zakonitost v obravnavani zadevi preizkuša sodišča, je bila izdana 26. 5. 2016, pri čemer je zakonsko določen rok za izdajo odločbe določen v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 kot že povedano instrukcijske narave in ni prekluziven.

13. V obravnavani zadevi je sporna tudi ugotovitev pritožbenega organa, da odmera predmetne obveznosti tožnika še ni zastarala, kot to ugovarja tožnik. Tožnik v tožbi pravilno navaja, da se na podlagi 6. člena ZZRZI v postopku uveljavljanja pravic uporabljajo določbe ZUP. Na podlagi drugega odstavka 6. člena ZZRZI pa se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek (torej ZDavP-2). Med strankami postopka tudi ni sporno dejstvo, da je tožnik te prispevke v primeru, če ne zaposluje kot delodajalec določeno kvoto invalidov, glede na število zaposlenih, dolžan plačati. Določba 6. člena ZZRZI, ki napotuje na uporabo ZDavP-2, je v veljavi od 17. 11. 2011, na podlagi novele zakona. Sodišče meni, da je določbe glede zastaranja, kot jih določa ZDavP-2, treba upoštevati tudi v času pred sprejemom navedene novele. ZZRZI namreč nima posebnih določb o zastaranju, vendar pa gre pri sporni obveznosti za obvezno dajatev, ki je po svoji naravi najbližja davkom in prispevkom, za katere veljajo posebni predpisi oziroma zakon, ki ureja davčni postopek. Kot pravilno navaja tudi pritožbeni organ v svoji odločbi, se v skladu z določbami ZZRZI, za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, uporabljajo določbe ZDavP-2, ki določa v prvem odstavku 125. člena, da pravica do odmere davka zastara v 5. letih od dneva, ko bi bilo treba davek (v danem primeru prispevke) napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Določba 126. člena ZDavP-2 (pretrganje in zadržanje zastaranja) pa v prvem odstavku navaja, da tek zastaranja pravice do odmere davka (prispevkov) pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka (prispevkov) in o katerem je zavezanec obveščen. Po določbah ZDavP-2 znaša relativni zastaralni rok 5 let, kar je bilo pravilno upoštevano v izpodbijani odločbi, zato je neutemeljen tožbeni ugovor o napačni uporabi materialnega prava. Pritožbeni organ je razloge za uporabo navedene pravne podlage tudi pravilno pojasnila, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nima razlogov. Z vsakim uradnim dejanjem organa (v danem primeru Sklada) o katerem je bil zavezanec obveščen se pretrga tek zastaralnega roka. Po pretrganju zastaranje začne ponovno teči. Uradno dejanje organa pa je lahko tudi poziv zavezanca k plačilu, opomin, izdaja odmerne odločbe, izdaja sklepa o izvršbi, o katerih je bil zavezanec obveščen (so mu bili vročeni). Tudi po presoji sodišča v danem primeru odmera predmetne obveznosti tožnika še ni zastarala, pri čemer se sodišče strinja z navedbami pritožbenega organa glede tožnikovega ugovora zastaranja.

14. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev postopka ter kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. V danem primeru se tožnik ne strinja s sklepanjem Sklada o pomenu dejstev in okoliščin, ki so bile relevantne za odločitev, kar na odločitev nima vpliva. Sodišče se strinja z izvedenim dokaznim postopkom in oceno dokazov, ki jo je izvedel Sklad. Tožniku pa je tudi bila dana v postopku možnost, da se o relevantnih dejstvih izjavi.

16. Sodišče je na podlagi tretje alineje drugega ostavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici, ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.