Jedro

Delodajalec, ki je odločil o ugovoru, ki je bil prepozno vložen oziroma bi naj bi bil prepozno vložen, v delovnem sporu ne more uspešno trditi, da je bil ugovor prepozen. Ker je delodajalec odločil o ugovoru z dokončno odločbo, s katero je bilo odločeno v stvari sami, je delodajalec, zaradi njene dokončnosti, nanjo vezan.

Če delodajalec v dokončnem sklepu s pravnim poukom delavca ni poučil o njegovih pravicah, v delovnem sporu ni mogoče upoštevati njegovega ugovora, da je bila tožba vložena prepozno (102a člen ZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklepe tožene stranke, s katerimi je tožnici prenehalo delovno razmerje, ker zaradi nujnih operativnih razlogov (ukinitev tiskarske dejavnosti) njeno delo trajno ni bilo potrebno. Odločilo je, da mora tožena stranka tožnico poklicati nazaj na delo, jo razporediti na ustrezno delovno mesto, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji plačati nadomestilo plače. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka plačati tožnici regres za letni dopust v znesku 82.000,00 SIT z obrestmi. Zahtevek na plačilo jubilejne nagrade je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica sklep o prenehanju delovnega razmerja prejela dne 6.7.1998, nove izvode pa še dne 8.7.1998. Ugovor tožnice z dne 15.7.1998 je torej bil pravočasen. Tožena stranka tožničinega ugovora s sklepom brez datuma ni zavrgla kot prepoznega, kar izhaja tudi iz odgovora na pritožbo. Tožnica je bila invalidka III. katergorije, zaradi česar ji kot delavki, katere delo trajno ni potrebno, po določbi 36d člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR), delovno razmerje lahko preneha le z njenim soglasjem. Delovno razmerje ji ni smelo prenehati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in je v delu, ki je predmet te revizije, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožnica kot invalid po določbi 36d člena ZDR pravico do posebnega varstva. To pomeni, da bi ji delovno razmerje lahko prenehalo le z njenim soglasjem. V zvezi s pravočasnostjo ugovora je treba upoštevati določbo 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/98, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR). Tožena stranka je s sklepom brez datuma odločila o tožničinem ugovoru, kar pomeni, da je imela tožnica na podlagi prvega odstavka 83. člena ZTPDR možnost vložiti tožbo v petnajstih dneh po prejemu sklepa. Tožena stranka ni predložila dokaza o vročitvi navedenega sklepa, ki nima pravnega pouka.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče spremeni sodbi nižjih sodišč tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno, da obe sodbi razveljavi. Navajala je, da je bila tožnica kot invalidka III. kategorije varovana oseba in bi ji delovno razmerje lahko prenehalo le z njenim soglasjem. Vendar je treba upoštevati, da ni vložila ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 17.12.1997. Rok za ugovor je potekel 3.1.1998 in je tega dne sklep postal pravnomočen. Tožnica je sodišču predložila sklepe, na katere je sama vpisala datume prejema, nato pa je vložila ugovor. Ti sklepi so za odločitev nepomembni. Tožena stranka je zato utemeljeno ugotovila, da je tožnica ugovor vložila prepozno. Sklep sodišča druge stopnje, da je tožnica tožbo vložila v razumnem roku, zato ni sprejemljiv.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka predlagala, da revizijsko sodišče odloči tudi o jubilejni nagradi za 30 let delovne dobe in o izplačilu odpravnine v znesku 306.000,00 SIT.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Revident le na splošno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tega revizijskega razloga ni obrazložil in ni navedel okoliščin, v čem bi naj bila takšna kršitev. Revizijsko sodiše zato v zvezi s tem razlogom izpodbijane sodbe ni dodatno preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) in ZDR določata pravila postopka, v katerem delodajalec oziroma njegovi organi odločajo o pravicah oziroma obveznostih delavca. Iz določb tretjega odstavka 80. člena in prvega odstavka 83. člena ZTPDR ter iz 103. do 106. člena ZDR izhaja, da je predmet odločanja pri delovnem sodišču dokončna, torej v načelu druga odločitev delodajalca, s katero je bilo odločeno o ugovoru delavca. Tožena stranka je s sklepom brez datuma (listina B7) odločila o ugovoru tožnice z dne 15.7.1998 tako, da je odločila v stvari sami. Štela je torej, da je bil ugovor tožnice pravočasno vložen. V delovnem sporu tožena stranka zato ne more utemeljeno trditi, da je tožnica ugovor vložila prepozno, ker je to v nasprotju z njeno dokončno odločitvijo, na katero je vezana.

ZDR v prvem odstavku 102a člena določa, da mora imeti odločba o prenehanju delovnega razmerja delavca pravni pouk o pravici do sodnega varstva ter kako in kje delavec uveljavlja pravice, ki jih ima v primeru brezposelnosti. Sklep brez datuma (listina B7), s katerim je bilo nedvomno odločeno o ugovoru tožnice (v uvodu sklepa je navedeno: "Glede vaše pritožbe na sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi operativnih razlogov, podajam naslednji odgovor:"), nima pravnega pouka. Toženo stranko v tem primeru zadenejo posledice, ki so določene v drugem odstavku 102a člena ZDR. Ta določa, da odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavcu.

Tožena stranka torej ne more uspešno trditi, da tožnica ni pravočasno vložila tožbe na sodišču prve stopnje.

Tožena stranka v reviziji deloma izpodbija tudi dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje. To so predvsem okoliščine v zvezi z načinom vročanja sklepov tožene stranke tožnici, datumih vročanja in o poznejšem pripisovanju datumov vročitve. Tega dela revizije revizijsko sodišče ni smelo preizkušati, ker po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Predmet odločanja na revizijskem sodišču je sodba, ki jo z revizijo izpodbija toženec. Revizijsko sodišče zato ni smelo odločati o zahtevkih, ki jih v odgovoru na revizijo postavlja tožeča stranka. Sicer pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na plačilo jubilejne nagrade. Tožnica se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožila. Sodišče druge stopnje pa je razveljavilo tisti del sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je odločilo o regresu za letni dopust. Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).