Jedro

Po prvem odstavku 214. člena ZPP, ki se v skladu s 37. členom ZNP smiselno uporablja tudi v tem postopku, priznanih dejstev ni treba dokazovati. Pritožnica svojega priznanja tudi po drugi cenitvi ni preklicala ali jasno omejila. Pritožbena trditev, da je nasprotna udeleženka umaknila svojo ponudbo, ko je pristala na novo cenitev, ni utemeljena. Prva cenitev, ki jo je predložila pritožnica v tem postopku, ne pomeni ponudbe v smislu 22. člena OZ, ampak gre za dokaz, ki mu ni mogoče odrekati dokazne vrednosti, saj se je predlagatelj z njegovo uporabo v postopku izrecno strinjal. S tem je breme dokazovanja, da naj bi bila vrednost razlaščenih nepremičnin v resnici nižja, prešlo na pritožnico. Zgolj njena izjava, da na drugo cenitev nima pripomb in da jo v celoti sprejema, ni zadoščala, zato je bila v tem primeru pritožnica tista, ki bi glede na razlike v obeh cenitvah morala predlagati nadaljevanje dokazovanja z novim cenilcem (tretji odstavek 254. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora nasprotna udeleženka predlagatelju za razlaščene nepremičnine v k. o. X (parc. št. 1365/5, 1365/6, 1365/7 in 1365/8) plačati odškodnino v skupnem znesku 2.065,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2014 do plačila ter mu povrniti še 784,35 EUR stroškov postopka, z obrestmi.

2. Nasprotna udeleženka se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Nasprotuje stališču, da je pri določanju odškodnine za razlaščene nepremičnine treba upoštevati vrednost, ki je za zavezanca najugodnejša. Pritožnica je že v razlastitvenem postopku predložila cenitev cenilca A. E., ki pa jo je predlagatelj zavrnil. Ko je sodišče imenovalo sodnega cenilca D. O., se je izkazalo, da je njegova cenitev še nižja. Sodišče jo je sprejelo, vendar je ni uporabilo. Res je razlastitev skrajen poseg v lastninsko pravico, kar pa ne pomeni, da mora celoten riziko določanja višine odškodnine nositi investitor. Ko je pritožnica pristala na cenitev, opravljeno v nepravdnem postopku, je s tem umaknila svojo prejšnjo, višjo ponudbo. Predlagatelj bi se moral zavedati, da bo sodna cenitev lahko nižja, saj se cene na trgu spreminjajo. Sodišče je predlagatelju dejansko dopustilo, da si sam izbere zanj ustrezno cenitev, kar je nedopustno. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Predlagatelj je po nepotrebnem zavlačeval postopek in s tem povzročil dodatne stroške. Glede na izid postopka bi se stroškom ponovne cenitve lahko izognil. 3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da je bil dejansko razlaščen že leta 2002 in torej na odškodnino čaka že več kot desetletje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep oprlo na cenitev A. E., ki jo je kot dokaz za svoje trditve sodišču predložila pritožnica. Njeno nasprotovanje uporabi tega dokaza in na tej podlagi določeni odškodnini je že zato nesprejemljivo. Poleg tega med udeležencema postopka ni bilo sporno, da je vrednost razlaščenih nepremičnin (vsaj) 2.065,85 EUR, kot izhaja iz navedene cenitve. Pač pa je predlagatelj vztrajal, da je njihova vrednost še višja, kar je nameraval dokazati z drugim cenilcem D. O., ki ga je v dokaznem postopku določilo sodišče. Ker predlagatelju ta dokaz ni uspel, je sodišče prve stopnje pri določitvi odškodnine pravilno izhajalo iz vrednosti razlaščenih nepremičnin, ki jo je pritožnica že predhodno priznala.

6. Po prvem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v skladu s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) smiselno uporablja tudi v tem postopku, priznanih dejstev ni treba dokazovati. Po presoji pritožbenega sodišča je bistveno, da pritožnica svojega priznanja tudi po drugi cenitvi ni preklicala ali jasno omejila. Pritožbena trditev, da je nasprotna udeleženka umaknila svojo ponudbo, ko je pristala na novo cenitev, ni utemeljena. Prva cenitev, ki jo je predložila pritožnica v tem postopku, ne pomeni ponudbe v smislu 22. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ampak gre za dokaz, ki mu ni mogoče odrekati dokazne vrednosti, saj se je predlagatelj z njegovo uporabo v postopku izrecno strinjal. S tem je breme dokazovanja, da naj bi bila vrednost razlaščenih nepremičnin v resnici nižja, prešlo na pritožnico. Zgolj njena izjava, da na drugo cenitev nima pripomb in da jo v celoti sprejema, ni zadoščala, zato je bila v tem primeru pritožnica tista, ki bi glede na razlike v obeh cenitvah morala predlagati nadaljevanje dokazovanja z novim cenilcem (tretji odstavek 254. člena ZPP).

7. Izpodbijani sklep je torej glede odločitve o glavni stvari v dejanskem in pravnem pogledu pravilen. Pritožnica pa neutemeljeno nasprotuje tudi svoji stroškovni obveznosti. Po 104. členu ZNP stroške postopka vedno trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je predlagateljeve stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo. Čeprav je pritožnica enako odškodnino, ki ji je bila določena z izpodbijanim sklepom, predlagatelju ponudila že v postopku razlastitve, pa ni dvoma, da se je šele v nepravdnem postopku izkazalo, da predlagatelju za razlaščene nepremičnine pripada prav takšen znesek. Stroški, ki so predlagatelju nastali v tem postopku, so bili zato brez dvoma potrebni za ureditev pravnega razmerja med udeležencema. Razlaščencu namreč ni mogoče odrekati pravice, da v sodnem postopku preveri ustreznost ponujene odškodnine.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa pritožba ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in prvi sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ne glede na doseženi pritožbeni uspeh pa predlagatelj ni upravičen do povračila svojih stroškov za odgovor na pritožbo. Odvetniška tarifa (tar. št. 22/3) namreč ne določa načina vrednotenja, obračuna in plačila te odvetniške storitve v nepravdnem postopku.