Jedro

1) Pritrditi je potrebno obsojencu, da preiskovalni sodnik o naroku dne 4.10.1993, na katerem so bile zaslišane priče B.B., J.P., K.P. in E.B., ni obvestil zagovornika, čeprav je le-ta tako zahtevo podal. Po določilu IV. odstavka 168. člena ZKP/1976 je bilo potrebno (enako določa tudi sedaj veljavni zakon o kazenskem postopku v IV. odstavku 178. člena) v takem primeru obvestiti zagovornika o takih preiskovalnih dejanjih.

2) Pritrditi je potrebno obsojencu, da je bila sodba razglašena šele 30.5.1994, to je 5 dni po končani glavni obravnavi. Po določilu I. odstavka 352. člena ZKP/1976 je bila mogoča odložitev razglasitve sodbe za največ 3 dni. Enako določa tudi sedaj veljavni zakon o kazenskem postopku v I. odstavku 360. člena. Gre pa le za instrukcijski rok, njegova prekoračitev pa v obravnavani zadevi ni imela nobenih pravnih posledic, pri čemer ni odveč pripomniti, da se je tridnevni rok za razglasitev sodbe iztekel v soboto, dne 28.5.1994, sodba pa je bila razglašena prvi naslednji delavnik, to je v ponedeljek dne 30.5.1994.

Izrek

Zahteva obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS v K., enote v S., z dne 30.5.1994, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K., z dne 5.8.1994, je bil obs. M.M. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja vrednotnic po III.odstavku 169.člena Kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ/1976) in kaznivega dejanja poskusa goljufije po I.odstavku 171.člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977) v zvezi z 19.členom KZ SFRJ/1976. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila po III.odstavku 169.člena KZ SFRJ/1976 določena kazen 1 leta in 6 mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa mu je bila po I.odstavku 171.člena KZ RS/1977 določena kazen 7 mesecev zapora, nato pa mu je bila po 3.točki II.odstavka 48.člena KZ SFRJ/1976 izrečena enotna kazen 1 leta in 10 mesecev zapora. V to kazen je bil obsojencu vštet pripor od 25.9.1993 dalje. Na podlagi 70.člena KZ SFRJ/1976 je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo 5 let. S sodbama je bilo odločeno tudi o premoženjsko-pravnemu zahtevku oškodovanca ter o stroških kazenskega postopka.

Dne 13.10.1994 je obsojenec na podlagi takrat veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP/1976) vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ki jo je VS RS prejelo v reševanje dne 7.2.1995. Obsojenec je v zahtevi uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi številnih kršitev zakona in zato, ker sodišče ni upoštevalo nobenega argumenta, ki je govoril njemu v korist. Navedel je, da so bile v preiskavi dne 4.10.1993 zaslišane priče B.B., J.P., K.P. in E.B, vendar pa pri njihovem zaslišanju ni bil navzoč njegov zagovornik, čeprav je le-ta že 2.10.1993 zahteval, da se ga obvešča o preiskovalnih dejanjih. Nadalje je v zahtevi navedel, da sodišče ni zahtevalo ekspertize prstnih odtisov na čekih, da na glavni obravnavi dne 25.5.1994 priča F.B. in poštne uslužbenke niso bile zaslišane, da ni mogoče, da bi priča K.P. že dne 14.9.1993 vedela, da so bili J.B. ukradeni čeki, ker je le-ta to ugotovil šele 15.9.1993, da sodišče ni ocenjevalo izvedenskih mnenj grafologov, da ena od porotnic ni bila navzoča pri odločanju o višini kazni, pač pa le pri branju sodbe, ter da je bila sodba razglašena šele 30.5.1994, čeprav je bila glavna obravnava končana že 25.5.1994. Opozoril je tudi na popravek zapisnika o prepoznavi z dne 4.10.1993, navedel pa je še, da po končanem dokaznem postopku ni imel možnosti, da bi v svoji besedi razložil svoj zagovor.

VS RS je zahtevo obsojenca za izreden preizkus pravnomočne sodbe na podlagi 561.člena sedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP) obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritrditi je sicer potrebno obsojencu, da preiskovalni sodnik o naroku dne 4.10.1993, na katerem so bile zaslišane priče B.B., J.P., K.P. in E.B., ni obvestil zagovornika, čeprav je le-ta tako zahtevo podal. Po določilu IV.odstavka 168.člena ZKP/1976 je bilo potrebno (enako določa tudi sedaj veljavni zakon o kazenskem postopku v IV.odstavku 178.člena) v takem primeru obvestiti zagovornika o takih preiskovalnih dejanjih. Gre torej za kršitev določb kazenskega postopka, vendar pa navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj so bile navedene priče zaslišane na narokih za glavno obravnavo dne 7.12.1993 in 7.4.1994 v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika. Na zadnji glavni obravnavi dne 25.5.1994 navedene priče in priča F.B. niso bile zaslišane, vendar pa so bili zapisniki o njihovem zaslišanju prebrani v soglasju s strankami, torej v skladu z določilom II.odstavka 333.člena ZKP/1976. Zato je sodišče svojo odločitev lahko oprlo tudi na izpovedbe navedenih prič, prav tako pa tudi na zapisnik o prepoznavi z dne 4.10.1993. Prečrtano besedilo na zapisniku je namreč ostalo čitljivo, tako kot je to zahtevalo določilo I.odstavka 81.člena ZKP/1976 in kot sedaj določa zakon o kazenskem postopku (ZKP) v I.odstavku 81.člena. Tudi ni utemeljena trditev, da sodišče ni ocenjevalo izvedenskih mnenj, saj so v sodbi sodišča prve stopnje (stran 4 in 5) navedeni izčrpni razlogi o tem, kako je sodišče ocenjevalo izvedenski mnenji M.P. in V.B.. Ostale obsojenčeve navedbe, in sicer, da ni bila opravljena analiza prstnih odtisov na čekih ter da ni mogoče, da bi priča K. P. že dne 14.9.1993 vedela, da so bili J. B. ukradeni čeki, čeprav je le-ta to ugotovil šele 15.9.1993, pa pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z zahtevo za varstvo zakonitosti pa tega razloga ni mogoče uveljavljati (II.odstavek 420.člena ZKP). Razen tega pa je ta obsojenčeva navedba v nasprotju z dokaznim gradivom oziroma z izpovedbo priče K.P. Prav tako so v nasprotju s podatki spisa obsojenčeve trditve, da ena od sodnic porotnic ni bila navzoča pri odločanju o kazni ter da mu ni bila dana možnost končne besede. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25.5.1994 je razvidno, da je njegov zagovornik podal obširno končno besedo, obsojenec pa je izjavil, da se z izvajanjem zagovornika strinja. Pritrditi pa je potrebno obsojencu, da je bila sodba razglašena šele 30.5.1994, to je 5 dni po končani glavni obravnavi. Po določilu I.odstavka 352.člena ZKP/1976 je bila mogoča odložitev razglasitve sodbe za največ 3 dni. Enako določa tudi sedaj veljavni zakon o kazenskem postopku v I.odstavku 360.člena. Gre pa le za instrukcijski rok, njegova prekoračitev pa v obravnavani zadevi ni imela nobenih pravnih posledic, pri čemer ni odveč pripomniti, da se je tridnevni rok za razglasitev sodbe iztekel v soboto, dne 28.5.1994, sodba pa je bila razglašena prvi naslednji delavnik, to je v ponedeljek dne 30.5.1994. Uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, nekatere obsojenčeve navedbe pa se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zato je VS RS obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).