Jedro

Glede na pritožbena izvajanja sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da v predmetnem postopku ni mogoče uporabiti 88. člena OZ, saj je namen celotne pogodbe bilo prav plačilo odškodnine zato, da se tožencu zagotovi varnost oziroma da bo tožnik poskrbel za njegovo neogroženost oziroma da se bo počutil neogroženega. Tako iz predmetne pogodbe ni mogoče črtati (izreči za nično) samo IV. člena pogodbe, v veljavi pa bi ostalo določilo o plačilu odškodnine v višini 9.960,00 EUR, saj je slednje plačilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bilo plačilo za zagotovitev toženčeve varnosti.

Izrek

I. Pritožbama pravdnih strank se ugodi tako, da se v II. izreka znesek 3.603,99 EUR nadomesti z zneskom 2.445,34 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (I. točka izreka).

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki Ia izreka razsodilo, da je izvensodna poravnava, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 23. 1. 2018, nična. Nadalje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo zneska 9.960,00 EUR (točka Ib izreka) in pod točko Ic odločilo, da je odločanje o zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi odpadla. V II. točki izreka je tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) naložilo plačilo stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženca) v znesku 3.603,99 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev o ničnosti izvensodne poravnave oprlo zgolj na dejstvo, da je v IV. točki sporne poravnave napisano, da se tožnik zaveže, da bo poskrbel, da se toženec v javnosti ne bo počutil ogroženega in bosta vzajemno nastopila, da zopet dosežeta dostojanstvo, kar je po mnenju sodišča neskladno z Ustavo RS, zakonskimi predpisi in moralnimi načeli. Takšna odločitev je po mnenju pritožbe napačna, saj je sodišče svojo odločitev oprlo le na del stavka iz IV. točke in ne na celoten kontekst oziroma vsebino četrtega odstavka in napačno razlagalo, da se je toženec zavezal, da bo tožniku plačal odškodnino, slednji pa se je zavezal, da se toženec v javnosti ne bo počutil ogroženega. Bistvo sklenjene izvensodne poravnave je namreč dejstvo, da je toženec podajal neutemeljene kazenske ovadbe, ga v javnosti ogovarjal, opravljal in bil do njega žaljiv, zaradi česar je pretrpel nematerialno škodo, kot tudi materialno škodo s stroški, ki jih je imel zaradi podanih ovadb oziroma izjav toženca. Toženec je tako kontaktiral tožnika oziroma njegovega mediatorja, saj se je s tožnikom želel "spraviti". Nikakršnega govora pa ni bilo o nasilju oziroma ogroženosti toženca. Sodišče bi tako moralo besedilo iz IV. točke interpretirati v okviru celotnega zapisanega besedila, torej da se tožnik zaveže, da bo poskrbel, da se toženec v javnosti ne bo počutil ogroženega in da bosta vzajemno nastopila, da dosežeta dostojanstvo ter obrazložitvijo kaj je bilo s takim besedilom sploh mišljeno. Sodišče bi moralo uporabiti določbe drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Skupen namen pa je bil takšen, kot sta to izpovedala tožnik in priča P., da bo tožnik poskušal ovreči govorice o tožencu, ki so krožile po mestu in da bosta pravdni stranki spet nastopila kot prijatelja in sorodnika in s tem v očeh drugih povrnila dostojanstvo. Sicer pa kakršnokoli ogrožanje toženca s strani tožnika ni bila izkazano. Toženec ni jasno navedel kakšne grožnje naj bi to bile, prav tako pa za svoje trditve ni predložil nobenega dokaza. Prav tako ni navedel nikogar, komur bi naj tožnik grozil. Izrecno pa je pojasnil, da mu sam tožnik ni grozil. Sodišče je za neverodostojno štelo izpovedbo tožnika, priče P. in P. in v celoti verodostojnost naklonilo zgolj tožencu, čeprav toženec tudi P. ni omenjal, da bi mu kdo grozil. Tožnik pa za nobeno kaznivo dejanje ni bil spoznan za krivega. Že iz tega razloga ni mogoče šteti toženca za verodostojnega. Sicer pa bi sodišče moralo uporabiti določbo 88. člena OZ, ki govori o delni ničnosti in odločiti zgolj da je nična samo IV. točka izvensodne poravnave, pogodba brez te točke pa bi lahko ostala v veljavi. Sodišče pa je tudi storilo procesno kršitev, ko ni opravilo uradnih poizvedb o tem, komu pripadata telefonski številki, ki ju je predložil tožnik, saj sta bile s te številke klicani dve priči, ki jih je predlagal tožnik in sta bili opozorjeni naj pazita kaj bosta na obravnavani povedali in da je bolje, da se obravnave ne udeležita. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno celotne stroške naložilo v plačilo tožniku, saj toženec ni upravičen do stroškov za vloženo nasprotno tožbo in pripravljalno vlogo, ker o tem zahtevku sodišče prve stopnje ni odločalo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženec se pritožuje zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ker za celoten postopek ni upoštevalo vrednosti odvetniške točke (OT) v času odločanja, torej v višini 0,60 EUR. Predlaga da sodišče druge stopnje v stroškovnem delu izpodbijano sodbo spremeni tako, da uporabi vrednost OT 0,6 EUR. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožbi sta utemeljeni glede odločitve o stroških, sicer je pritožba tožnika neutemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5. V predmetnem postopku je tožnik vložil tožbo na plačilo zneska 9.960,00 EUR, kot izhaja iz sklenjene izvensodne poravnave med pravdnima strankama z dne 23. 1. 2018. V njej sta se pravdni stranki sporazumeli za izplačilo škode, ki je bila tožniku povzročena s strani toženca, saj je toženec tožnika neupravičeno ovadil za več kaznivih dejanj. Vsi ti postopki pa so se končali bodisi z zavrženjem kazenske ovadbe, bodisi z ustavitvijo kazenskega postopka. V posledici slednjega pa je tožniku nastala nematerialna in materialna škoda.

6. Toženec je zahtevku nasprotoval in navajal, da je izvensodna poravnava nična, saj nima dopustne podlage. Tekom postopka je vložil nasprotno tožbo za primer, če bi sodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je takšna izvensodna poravnava nedopustna zaradi groženj tožencu.

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej tako, da je vestno, skrbno in analitično sintetično ocenilo vsak dokaz posebej, nato pa še vse dokaze skupaj in na podlagi slednjega zaključilo, da je pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, nična.

8. Pravilno je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožnika po opravi poizvedb komu pripadajo telefonske številke 031xxx in 070xxx, saj je s tem podatkom razpolagal tožnik, prav tako pa je imel možnost priče v zvezi s tem dejstvom zaslišati na naroku.

9. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tako izpovedbo tožnika kot toženca ter priče postopka, posebej še pričo U.P., ki je pri obravnavani izvensodni poravnavi sodeloval kot zastopnik tožnika in mediator in na podlagi njihovih izpovedb pravilno ocenilo sklenjeno sporno izvensodno poravnavo z dne 23. 1. 2018. Na podlagi slednje se je toženec zavezal plačati odškodnino in stroške postopka, ki so se vodili zoper tožnika v skupnem znesku 9.960,00 EUR (II. in III. točka izvensodne poravnave). Iz zapisa IV. točke izvensodne poravnave izhaja, da se tožnik zaveže, da od toženca na račun omenjenih terjatev ne bo več zahteval nikakršne odškodnine, prav tako se zaveže, da bo poskrbel, da se M.T., to je toženec, v javnosti ne bo počutil ogroženega in bosta vzajemno nastopila, da zopet dosežeta predhodno dostojanstvo.

10. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve zaključilo, da ne sledi tožniku v izpovedbi, da zapis poravnave ni bil v zvezi z grožnjami s fizičnim nasiljem. V kolikor se namreč toženec pred sklenitvijo obravnavane poravnave ne bi počutil ogroženega, tega v zapisu ne bi bilo zapisanega in se tožnik tudi ne bi zavezal, da bo poskrbel, da se toženec v javnosti ne bo počutil ogroženega. Tako je že iz samega zapisa jasno izhajalo, da se toženec počuti ogroženega, ogrožanje pa izhaja iz sfere tožnika, saj se sicer tožnik ne bi mogel zavezati, da bo poskrbel, da se toženec ne bo počutil ogroženega. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik pri sklepanju izvensodne poravnave sodeloval s U. P., ki je sicer nastopal kot mediator, bil pa je dejansko pravni zastopnik tožnika, s čemer je tožnik nastopal kot neke vrste močnejša stranka, saj sta tožnik in P. izvensodno poravnavo v celoti pripravila. Sodišče prve stopnje je v 13. do 16. točki obrazložitve jasno ocenilo posamezne izpovedbe, kot tudi samo izvensodno poravnavo ter SMS sporočilo, s katerim se je toženec tožniku zahvalil in pokazal zadovoljstvo, da se je razmerje med pravdnima strankama rešilo na ta način. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tudi iz SMS sporočila izhaja, da je toženec izvensodno poravnavo sklenil z namenom, da bi se rešil občutka ogroženosti, za kar bi naj poskrbel tožnik in se mu je za slednje tudi zahvalil. Na slednje tudi ne more vplivati izpovedba toženca, da mu sam tožnik direktno ni grozil, so mu pa grozili tožnikovi prijatelji. Pri tem je sicer navedel zgolj eno osebo, kar pa, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, ne more vplivati na ugotovitev, da je toženec obravnavano izvensodno poravnavo sklenil z namenom zagotovitve svoje varnosti, za kar bo poskrbel tožnik.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi temeljito izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da se je tožnik zavezal, da bo poskrbel, da se toženec v javnosti ne bo počutil ogroženega in to proti plačilu. Ta interes pa je tudi postal podlaga obravnavanega pravnega posla. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da je takšna podlaga pravnega posla, s katerim se je sicer tožnik zavezal, da bo poskrbel, da se toženec ne bo počutil ogroženega, toženec pa mu bo v zameno plačal odškodnino v znesku 9.960,00 EUR, nedopustna, saj je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Vsakdo ima namreč, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, pravico do varnosti in do občutka neogroženosti pred fizičnim nasiljem, tudi če ne plačuje nobene odškodnine. Sodišče prve stopnje nadalje pravilno v 19. točki obrazložitve zaključuje, da je tudi v primeru, da je šlo za nedopusten nagib, izvensodna poravnava nična, saj je za ta nagib tožnik vedel in izhaja iz zapisa izvensodne poravnave.

12. Glede na pritožbena izvajanja sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da v predmetnem postopku ni mogoče uporabiti 88. člena OZ,1 saj je namen celotne pogodbe bilo prav plačilo odškodnine zato, da se tožencu zagotovi varnost oziroma da bo tožnik poskrbel za njegovo neogroženost oziroma da se bo počutil neogroženega. Tako iz predmetne pogodbe ni mogoče črtati (izreči za nično) samo IV. člena pogodbe, v veljavi pa bi ostalo določilo o plačilu odškodnine v višini 9.960,00 EUR, saj je slednje plačilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bilo plačilo za zagotovitev toženčeve varnosti.

13. Pritožba nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, ki v predmetni zadevi ni uporabilo 82. člena OZ.2 Sodišče prve stopnje je pogodbo pravilno razlagalo, in sicer je izhajalo iz II. točke pogodbe, po kateri se je toženec zavezal tožniku plačati odškodnino v višini 9.960,00 EUR v povezavi s IV. točko pogodbe z namenom, da bo slednji poskrbel, da se toženec v javnosti ne bo počutil ogroženega in da bosta nastopala vzajemno, da dosežeta predhodno dostojanstvo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo določbe materialnega prava (87. člena OZ) in ugotovilo, da je sklenjena pogodba nična, zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Obe pravdni stranki se pritožujeta zoper odločitev o stroških postopka. Tožnik graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo uspeh toženca tudi glede nasprotne tožbe, toženec graja odločitev sodišča prve stopnje glede uporabe tarife.

15. Tožnik pravilno opozarja, da toženec do plačila stroškov po nasprotni tožbi ni upravičen. Nasprotno tožbo je potrebno šteti za samostojno tožbo. V konkretnem primeru je toženec vložil t.i. eventuelno nasprotno tožbo, saj toženec z nasprotno tožbo uveljavlja nekaj, kar želi le za primer, če bo sodišče štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ne pa tudi v primeru, če bo sodišče, kar je tudi glavni cilj toženca, tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.3 Tako bi do obravnavanja nasprotne tožbe tako v procesnem kot materialnem pogledu prišlo šele v primeru, da bi sodišče zaključilo, da je zahtevek tožnika po tožbi utemeljen. Glede na navedeno je bila nasprotna tožba vložena na zalogo in sodišče slednje ni bilo dolžno obravnavati, dokler ni odločilo o zahtevku iz tožbe. Zato toženec tudi ni upravičen do nagrade za nastale stroške iz nasprotne tožbe, saj breme neizpolnitve pogoja pri vložitvi pogojne nasprotne tožbe nosi vložnik v skladu s 156. členom ZPP. Sodišče druge stopnje je v tem delu odločitev sodišča prve stopnje, to je glede nagrade za sestavo nasprotne tožbe 500 točk in za sestavo prve pripravljalne vloge v postopku z nasprotno tožbo 500 točk ter sodne takse za nasprotno tožbo zmanjšalo zmanjšalo, ustrezno temu je spremenilo višino priznanih materialnih stroškov in 22% DDV in tožencu tako priznalo skupaj 4.246,65 točk, kilometrino in 22% DDV na odvetniške storitve.

16. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje, četudi o zahtevku iz nasprotne sodbe ni odločalo, nasprotno tožbo vzelo v obravnavo in jo vročalo v odgovor tožniku, ta pa je nanjo tudi odgovorila. V zvezi s tem so tožniku nastali pravdni stroški, ki jih je sodišče prve stopnje pri odmeri in odločitvi o stroških prezrlo. Tožnik je tako upravičena do povrnitve stroškov sestave odgovora na nasprotno tožbo v višini 500 točk in prve pripravljalne vloge v višini 500 točk, 2% materialne stroške in 22% DDV na odvetniško storitev.

17. Toženec se pritožuje zoper odmero stroškov, in sicer se ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki je stroške odmerilo v dveh fazah in za prvo fazo tožencu priznalo nagrado po odvetniški točki 0,459 EUR in za drugi del postopka, torej od dne 6. 4. 2019 dalje pa 0,60 EUR.

18. Skladno z določbo prvega odstavka 20. Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki ima naravo splošnega predpisa, sodišča in drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopku uporabljajo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Slednje izhaja tudi iz 14. člena OT. V skladu z drugim odstavkom 20. člena ZOdv se plačilo in stroški obračunavajo po OT, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z OT določeno drugače. Sprememba OT, sprejeta na podlagi sklepa Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 12. 3. 2019 učinkuje od dne 6. 4. 2019 (Ur. l. RS, št. 22/2019 z dne 5. 4. 2019), kar narekuje obračun odvetniških storitev po tarifi, ki je bila veljavna v času, ko so bile te storitve opravljene.4 Glede na navedeno se nagrada za odvetniške storitve odmeri upoštevaje takrat veljavno tabelo za točkovanje osnovne vrednosti odvetniške storitve, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno naredilo, pri obračunu odvetniških stroškov pa je potrebno od vložitve tožbe dalje kot vrednost točke uporabiti 0,60 EUR. Obveznost povrnitve stroškov postopka v razmerju med pravdnima strankama namreč nastane šele z odločbo sodišča, s katero se odloči kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške je dolžan povrniti in kolikšni so ti stroški. Slednje pa narekuje obračun odvetniških stroškov z uporabo vrednosti točke, ki velja ob odmeri, torej v konkretnem primeru ob izdaji sodne odločbe sodišča prve stopnje 10. 1. 2020, s tem pa po vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, ki velja od 6. 4. 2019 (prvi odstavek 13. člena OT).

19. Sodišče druge stopnje je tako tožencu glede na odmerjene stroške pred sodiščem prve stopnje upoštevaje odločitev sodišča druge stopnje v 15. do 18. točki obrazložitve priznalo nagrado v višini 3.191,98 EUR in tožniku 746,64 EUR. Po medsebojnem pobotu je tožnik dolžan tožencu povrnit stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (I. točka izreka).

20. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbama pravdnih strank glede stroškov postopka ugodilo in odločitev o stroških spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

21. Obe pravdni stranki sta s pritožbo uspele glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, zato krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

1 88. člen OZ: (1) Zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko ostane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. (2) Vendar pa ostane pogodba v veljavi celo takrat, ko je bilo nično določilo zanjo pogoj ali odločilen nagib, če je namen ugotovitve ničnosti prav v tem, da bi se pogodba znebila tega določila in bi veljala brez njega. 2 82/ člen OZ: (1) Določila pogodbe se uporabljajo tako kot se glasijo. (2): Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. 3 A Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, II. knjiga, GV Založba 2010, str. 177. 4 VSM I Cp 724/2019 z dne 10. 12. 2019