Jedro

O tem, ali so rokavice, katerih nakup je toženec podkrepil z računom, ustrezale standardizirani protivrezni zaščiti, je sodišče prve stopnje v citiranih točkah obrazložitve navedlo nasprotujoče si razloge. Že to narekuje razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Utemeljitev krivdne odgovornosti delodajalca s tem, da ni dal delavcu jasnega navodila za delo, praviloma izključuje utemeljenost očitka delavcu, da se je dela lotil na napačen način. Tudi to nasprotje je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju z jasno obrazložitvijo odpraviti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v celoti razveljavi v I., III., IV. in V. točki izreka, v II. točki izreka pa v delu, ki se nanaša na plačilo 1.853,03 EUR, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo odškodnine v višini 4.323,73 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Višji zahtevek (do zneska 6.984,21 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku 1.280,58 EUR (III. točka izreka), tožnik stranskemu intervenientu 403,18 EUR (IV. točka izreka) in da je toženec zavezanec za plačilo 58 % sodne takse (V. točka izreka).

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v delu, ki ustreza njegovemu 30 % soprispevku k nastanku škode, ter zoper stroškovno odločitev. Navaja, da je za nastanek škode krivdno odgovoren le toženec. Tožniku ni priskrbel protivreznih rokavic, ki bi edine preprečile škodni dogodek. O tem so razlogi sodbe nejasni. Soprispevek tožnika je sodišče utemeljilo tudi s tem, da bi tesnilo moral odstraniti s spodnje in ne z zgornje strani korita. Takšnega navodila ni prejel. Toženec ga pred pričetkom dela ni ustrezno poučil o delovnem postopku, ki naj ga uporabi za čiščenje sifonov. Četudi bi upošteval postopek čiščenja, ki ga je opisal izvedenec, ne bi bilo možno izključiti možnosti nastanka poškodbe. Nihče ni nadziral njegovega dela, čeprav je bil zaposlen za določen čas zaradi usposabljanja za samostojno delo. Strokovni sodelavec za varnost pri delu je bil lociran v drugi enoti (A.), sodišče pa ni obrazložilo, kako je izvajanje varnosti pri delu možno preko telefona. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe. Navaja, da je tožniku zagotovil ustrezne rokavice v skladu z izjavo o varnosti z oceno tveganja. Podana je kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je presoja o odškodninski odgovornosti toženca zaradi nezagotovitve ustreznih zaščitnih rokavic v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Ugotovitev sodišča, da toženec z računom ni dokazal, da bi rokavice ustrezale predpisanemu standardu za opravljanje dela, je v nasprotju s trditvenim in dokaznim bremenom strank. Sodišče je prezrlo ugotovitev izvedenca, da je tožnik pristopil k delu nepravilno in da bi pravilen način nezgodo preprečil. Krivda za nezgodo je izključno ali vsaj 80 % na tožniku. Ta je vedel, da ima sifon oster rob, a je pristopil k čiščenju drugače kot pri prejšnjih sifonih, ni uporabil orodja in rokavic, ki jih je imel na razpolago. Toženec konkretizirano izpodbija višino prisojene odškodnine. Navaja še, da je stroškovna odločitev nerazumljiva in nejasna, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženca obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Predmet spora je plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Tožnik (vzdrževalec) se je pri čiščenju sifona urezal. Glede nastanka nezgode iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da se je tesnilo (ki se namesti na pomivalno korito s spodnje strani) nalepilo na ležišče korita tako, da ga tožnik ni mogel odstraniti. Zato ga je pričel vleči z zgornje strani korita, pri tem pa mu je roka zdrsnila ob oster rob korita in je utrpel poškodbo. Za opravilo, pri katerem se je poškodoval, je uporabil vodoodporne rokavice iz lateksa. Tožnik v pritožbi navaja, da ne oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z nastankom škodnega dogodka. To je bilo pravilno ugotovljeno tudi po presoji pritožbenega sodišča. Toženec v pritožbi očitno pomotoma navaja, da je sodišče spregledalo, da je tožnik v korito, pri katerem se je poškodoval, segel s spodnje strani.

8. Prvostopenjsko sodišče je zaključek o krivdni odškodninski odgovornosti toženca (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) oprlo na ugotovitev, da tožniku ni zagotovil ustreznih delovnih rokavic in da mu ni dal jasnega navodila za delo. Ocenilo je, da je tožnik v 30 % deležu sam prispeval k nastanku škodnega dogodka (171. člen OZ), ker se je dela lotil na napačen način in ker ni uporabil rokavic z minimalno standardizirano protivrezno zaščito, ki jih je imel na razpolago.

9. Tožnik v pritožbi izključno odškodninsko odgovornost toženca neuspešno utemeljuje s sklicevanjem, da njegovo delo ni bilo nadzorovano, čeprav je bil pri tožencu zaposlen za določen čas zaradi usposabljanja za samostojno delo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da navedeni razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil resničen, da je tožnik pred poškodbo že deset mesecev delal pri tožencu kot vzdrževalec, da je v dneh pred nezgodo očistil šest sifonov in je s tem delom že imel izkušnje. Upoštevajoč ta dejstva tožencu ni mogoče očitati, da bi delo tožnika moral ves čas nadzorovati, oziroma ni mogoč zaključek o pravno relevantni vzročni zvezi med tem, da tožnik v trenutku nezgode ni bil nadzorovan, in nastopom škodnega dogodka.

10. Napačen je očitek toženčeve pritožbe, da je sodišče pri presoji (ne)ustreznosti delovnih rokavic kršilo pravila trditvenega in dokaznega bremena. Toženčevo trditev, da so bile rokavice, za katere je predložil račun o nabavi, ustrezne, je tožnik na naroku 6. 1. 2023 prerekal z zatrjevanjem, da so bile za njegovo delo popolnoma neprimerne. Do tega vprašanja se je nato opredelil tudi izvedenec za varstvo pri delu, katerega postavitev je predlagal tožnik.

11. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da bi po ugotovitvi izvedenca za varstvo pri delu tožnik moral glede na ugotovljeni način dela (poseg v korito z zgornje strani) uporabiti protivrezne rokavice standarda SIST EN 388 z nivojem odpornosti med 3 in 5, ki bi preprečile poškodbo, zmanjšale pa bi jo že rokavice z osnovno mehansko zaščito (standard SIST EN 388 z nivojem odpornosti 2 in 1). Toženec je v izjavi o varnosti z oceno tveganja kot osebno varovalno opremo za tožnikovo delovno mesto predpisal rokavice standarda SIST EN 388:2002 - odpornostni razred najmanj 42221. V 7. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je sodišče krivdno odgovornost toženca oprlo na ugotovitev, da tožniku ni zagotovil ustreznih delovnih rokavic. Kot je pojasnilo, je imel poleg lateks rokavic, ki niso predpisane zaščitne rokavice za delo vzdrževalca, na razpolago le (t.i. vrtne) zaščitne rokavice, na katere se nanaša račun o nabavi, in ki niso ustrezale predpisanemu standardu. V 8. točki obrazložitve je tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku oprlo na ugotovitev, da so rokavice iz računa ustrezale minimalni standardizirani protivrezni zaščiti.

12. Prvostopenjskim razlogom o tem, ali so bile tožniku zagotovljene ustrezne zaščitne rokavice za varno čiščenje sifona, oporekata pritožbi obeh strank. Toženec vztraja, da jih je zagotovil, tožnik pa zatrjuje nasprotno in očita, da so medsebojno nejasni razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje o tem navedlo v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). S slednjim očitkom pritožbeno sodišče soglaša. O tem, ali so rokavice, katerih nakup je toženec podkrepil z računom, ustrezale standardizirani protivrezni zaščiti, je sodišče prve stopnje v citiranih točkah obrazložitve navedlo nasprotujoče si razloge. Že to narekuje razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

13. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje dolžno presojo o (ne)ustreznosti rokavic, ki jih je imel tožnik na razpolago za čiščenje sifona ter s tem povezano vprašanje krivdne odgovornosti toženca oziroma soprispevka tožnika, obrazložiti z jasnimi in medsebojno skladnimi razlogi. Presojo naj ovrednoti v okviru okoliščin, iz katerih je sicer utemeljeno izhajalo že v prvem sojenju, zlasti pa zahteve, ki jo je za osebno varovalno opremo predpisal toženec v internem aktu, ustreznosti (presoja protivrezne zaščite) rokavic, na katere se nanaša račun o nabavi, ugotovitev izvedenca o ustreznosti rokavic (vključno z opombo št. 35, v kateri se je opredelil do nabavljenih rokavic) ... Po potrebi naj o ključnih dejstvih izvedenca zasliši. 14. Razloge prvostopenjske sodbe, da je toženec odškodninsko odgovoren tudi zato, ker tožniku ni dal jasnih navodil za delo, na drugi strani pa, da je podan soprispevek tožnika, ker se je lotil dela na napačen način, pritožbi prav tako izpodbijata. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ti razlogi dejansko medsebojno izključujejo. Utemeljitev krivdne odgovornosti delodajalca s tem, da ni dal delavcu jasnega navodila za delo, praviloma izključuje utemeljenost očitka delavcu, da se je dela lotil na napačen način. Tudi to nasprotje je sodišče prve stopnje dolžno v ponovljenem sojenju z jasno obrazložitvijo odpraviti.

15. Za potrebe pravilne odločitve v ponovljenem sojenju v zvezi z zatrjevanji pritožb navaja pritožbeno sodišče še naslednje. Sodišče prve stopnje je povzelo stališče izvedenca, da se pri montaži sifona spodnje tesnilo namesti na pomivalno korito s spodnje strani, torej je logično, da se ga s spodnje strani tudi odstrani. Toženec v pritožbi vztraja, da je krivda izključno ali vsaj v 80 % na tožniku, ker je vedel za oster rob sifona, pa je kljub temu pristopil k čiščenju drugače kot pri prejšnjih sifonih (z zgornje strani, pri čemer se je poškodoval). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri presoji (ne)pravilnosti tožnikovega ravnanja vendarle ni mogoče zanemariti, da je, kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, k čiščenju sifona sprva pristopil s spodnje strani (torej tako, kot izvedenec šteje za logično). Do posega z zgornje strani pa je nato prišlo izključno zaradi tega, ker je bilo tesnilo tako zalepljeno, da ga tožnik ni mogel odstraniti.

16. Toženec v pritožbi navaja, da presoja o njegovi odškodninski odgovornosti nasprotuje naslednjim pojasnilom izvedenca: v strokovni literaturi s področja varnosti pri delu ni zasledil navodil za čiščenje sifona; slikovna navodila za montažo sifona ne navajajo, da je treba pri tem uporabljati zaščitne protivrezne rokavice; v skladu s slovensko kulturo na področju varnosti pri delu se na slovenskih spletnih straneh pod naslovom "demontaža sifona" to praviloma predstavlja brez uporabe varovalnih rokavic; v slovenskem prostoru ni običajno, da se za opravljanje dela, ki ga je v času nezgode izvajal tožnik, uporabljajo zaščitne rokavice. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da je pri obravnavanem škodnem dogodku šlo za obraten proces montaži, in sicer za demontažo že rabljenega sifona, pri katerem je bila potrebna dodatna sila ob hkratni nevarnosti ostrine roba korita, zato teh postopkov ni mogoče enačiti glede uporabe zaščitnih sredstev. Tudi sicer pritožba spregleda dve okoliščini: da je bilo stališče izvedenca tudi, da je slovenska praksa _žal_ takšna, da vodovodarji pri (de)montaži sifona varovalnih rokavic praviloma ne uporabljajo, ter da je (ne glede na vprašanje običajnega postopanja v slovenskem prostoru, strokovno literaturo ipd.) toženec sam za opravljanje tožnikovega dela (potrditvah tožnika je bilo redno delo tudi čiščenje sifonov) predpisal uporabo standardizirane zaščitne opreme.

17. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama obeh strank in izpodbijani del sodbe v celoti razveljavilo glede I., III., IV. in V. točke izreka. V II. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo višji zahtevek do zneska 6.984,21 EUR, kar pomeni, da zavrnilni del znaša 2.660,48 EUR (6.984,21 - 4.323,73). Tožnik, ki v pritožbi izpodbija le neutemeljenost ugotovljenega soprispevka, zahteva, naj se mu prisodi odškodnina v znesku 6.176,76 EUR. Pritožbeno sodišče je zato II. točko izreka razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje le glede zneska 1.853,03 EUR, ki se nanaša na ugotovljeni soprispevek tožnika (6.176,76 - 4.323,73). Glede zavrnitve plačila 807,45 EUR je torej odločitev v II. točki izreka prvostopenjske sodbe pravnomočna.

18. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka. Za sprejem pravilne odločitve je namreč sodišče prve stopnje dolžno odpraviti kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ponovno dokazno oceniti s tem povezane sklope odločilnih dejstev, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, ter nato odločiti o odškodninski odgovornosti toženca in o ugovarjanem soprispevku tožnika. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

19. Pritožbeno sodišče opozarja na jasnost obrazložitve stroškovne odločitve v ponovljenem sojenju. Toženec namreč utemeljeno ugovarja, da je bila ta v sodbi, ki je predmet pritožbenega preizkusa, na več mestih nerazumljiva. Npr. sodišče prve stopnje je uvodoma zapisalo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 58 % stroškov postopka (v tolikšnem deležu je tožencu tudi naložilo plačilo sodne takse), v nadaljevanju pa je tožniku priznalo povračilo v višini 70 %; dejanski uspeh tožnika je glede na vrednost spornega predmeta znašal 62 %; tožencu ni bil odmerjen sorazmerni tretjinski del stroškov (33,3 %), kot je navedeno, temveč 30 % … Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili napačni tudi seštevki skupnih priznanih stroškov obeh strank in stranskega intervenienta.

20. Ker je bil izpodbijani del sodbe razveljavljen že zaradi odločitve o temelju tožbenega zahtevka, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do toženčevih pritožbenih ugovorov glede višine prisojene odškodnine (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Iz izvedenskega mnenja izhaja, da druga zaporedna številka (v tem primeru je to 2) označuje nivo odpornosti na prerez.