Jedro

Na podlagi izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je pri tožniku od spornega dne dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto in da je izpodbijana dokončna odločba toženca pravilna in zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 25. 3. 2015 in da mu je dolžan toženec v roku 8 dni izdati ustrezno odločbo, s katero mu bo ponovno priznal I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z vsemi že pridobljenimi pravicami, vključno s pravico do invalidske pokojnine, od 1. 1. 2015 dalje. Obenem je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izvedenski organ vse predložene medicinske dokumentacije in izvidov zdravstvenega stanja, ki so bili izdani v času postopka, ni upošteval z zadostno kritičnostjo, zaradi česar je mnenje nepravilno. Ugotovljeno dejansko stanje v celoti temelji na popolnoma napačni predpostavki, da se je zdravstveno stanje pri tožniku med leti 2000 in 2015 v pretežni meri izboljšalo. Pri tožniku je bila leta 1997 z odločbo z dne 30. 1. 1997 ugotovljena III. kategorija invalidnosti, nato pa z odločbo z dne 20. 11. 2000 priznana invalidnost I. kategorije. Že iz navedenih podatkov je jasno razvidno, da se je zdravstveno stanje tožnika od leta 1997 naprej hitro slabšalo. Sprašuje se, kako naj bi po tem njegove zdravstvene težave izvenele v tolikšni meri, da se je kategorija invalidnosti izboljšala. Navedeno tudi ni skladno z določbo četrtega odstavka 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Vztraja, da se skladno z vsemi dokaznimi predlogi, ki jih je predložil tožnik in skladno z mnenjem, izdelanim po klinično psihološkem pregledu dne 20. 4. 2017, nikakor ni mogoče ugotoviti izboljšanja njegovega zdravstvenega stanja. Ima sladkorno bolezen tipa 2 z začetnimi vaskularnimi zapleti, je naglušen, ima kronične bolečine v križu, ima psihične težave z anksiozno - depresivnimi simptomi, zaradi česar jemlje uspavala. Že iz psihiatričnega izvida z dne 17. 3. 2015 izhaja, da so tožnikove prilagoditve povsem izčrpane. Sklicuje se na psihološki pregled z dne 20. 4. 2017, ki je pokazal, da so pri njem prisotni huje izražena depresivna čustvena motnja, posamezni simptomi anksioznosti in določene kognitivne težave. Depresivno stanje, ki odraža tudi njegovo stanje v času izdaje odločbe z dne 25. 3. 2015, je poglobljeno glede na njegovo stanje v času izdaje odločbe z dne 20. 11. 2000. Glede na nasprotujoča si mnenja izvedenca in lečečih zdravnikov, je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika. Tudi iz sklepa o postavitvi izvedenca z dne 7. 4. 2016 izhaja, da bo moral izvedenski organ psihiatrično zdravstveno dokumentacijo pridobiti pri njegovi lečeči psihiatrinji, česar pa ni storil. Psihiatrinje tudi ni kontaktiral, čeprav je tožnik predlagal njeno zaslišanje. Sodišče prve stopnje bi se lahko o dejanskem zdravstvenem stanju objektivno prepričalo le na podlagi popolne medicinske dokumentacije in ob upoštevanju izpovedbe njegove osebne zdravnice, ki ga vseskozi spremlja. Zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje izvedenskega organa, za zaslišanje lečeče zdravnice ter za njuno soočenje, je neutemeljena in kot taka pomeni bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pri čemer se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 40/2016 z dne 10. 3. 2016 in na to, da sodišče praviloma ne more zavrniti obrazloženega predloga za zaslišanje izvedenca. V zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič, se sklicuje še na drugi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 11/2013 z dne 22. 1. 2015. Navaja, da v konkretnem primeru pogoji iz citiranega sklepa niso bili izpolnjeni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 25. 3. 2015, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo toženca št. ... z dne 5. 1. 2015 in v reviziji prvostopno odločbo spremenil tako, da je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lahko fizično delo, brez nočnega dela, kjer ni večjega tveganja za poškodbe, brez izpostavljenosti hrupu nad predpisano mejno in opozorilnima vrednostima s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, tj. od 1. 1. 2015 dalje. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožniku še nadalje podana I. kategorija invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 1. 1. 2015 dalje.

6. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik od 1. 12. 2000 dalje invalid I. kategorije invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine od 12. 12. 2000 dalje.

7. Glede na to, da je bila v definiciji invalidnosti določeni v 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) veljavnem od 1. 1. 2000, enako pa velja tudi za določbo 63. člena ZPIZ-2, opuščena trajnost sprememb v zdravstvenem stanju, so kontrolni pregledi obvezni v primeru, če se pravice iz invalidskega zavarovanja pridobijo pred dopolnjenim 45 letom starosti. Ker tožnik ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti še ni dopolnil 45 let, je dne 22. 10. 2014 tožnikov osebni zdravnik zaradi kontrolnega pregleda podal predlog za ponovno oceno tožnikove invalidnosti.

8. V postopku pred tožencem sta bili obe invalidski komisiji enotnega mnenja, da je pri tožniku od 19. 12. 2014 podana III. kategorija invalidnosti in da je zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom, le pri omejitvah pri delu sta se mnenji nekoliko razlikovali. Invalidska komisija II. stopnje, na katerem temelji izpodbijana dokončna odločba z dne 25. 3. 2015, je bila mnenja, da je tožnik zmožen za lahko fizično delo, brez nočnega dela, kjer ni večjega tveganja za poškodbe, brez izpostavljenosti hrupu nad predpisano mejno in opozorilnima vrednostima s polnim delovnim časom. Torej ni bilo več ugotovljeno, da je tožnik popolnoma nezmožen za delo in da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti, pač pa III. kategorija invalidnosti (3. alineja drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2).

9. Ker se tožnik z dokončno odločbo toženca z dne 25. 3. 2015 ni strinjal in vztrajal, da je pri njem še vedno podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, je sodišče prve stopnje zaradi različnih mnenj invalidskih komisij, predvsem pa v primerjavi z mnenjem in odločbo v letu 2000, ter dokazni predlog po postavitvi izvedenca, pridobilo mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B., zaradi pripomb na podano mnenje pa je pridobilo še dopolnilni mnenji. Izvedenski organ v sestavi specialistke oftalmologinje, diabetologinje in psihiatrinje je ugotovil, da je s psihiatrične, oftalmološke in internistične plati pri tožniku do dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe 25. 3. 2015 podana III. kategorija invalidnosti. Delo je sposoben opravljati s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu brez nočnega dela, odsvetoval je delo na višini ali pri strojih, kjer bi v primeru morebitne hipoglikemije in izgube zavesti ogrozil sebe ali druge, s priporočilom, da ima na delovnem mestu možnost redne prehrane in da ne dela z vsiljenim ritmom. Vzrok invalidnosti je bolezen.

10. Izvedenski organ je ugotovil, da ima tožnik sladkorno bolezen z začetnimi mikrovaskularnimi zapleti, ki je ob trotirnioralni terapiji zadovoljivo urejena, prav tako je zadovoljivo urejena arterijska hipertenzija, znakov popuščanja srca nima. S psihiatrične plati je izvedenski organ ugotovil, da je bil tožnik v letu 2000 štirikrat pregledan pri psihiatru in enkrat pri kliničnem psihologu. Obravnava, ki je bila kratka in neintenzivna, je ugotavljala anksiozno - depresivno stanje. Klinično - psihološki pregled je izpostavil predvsem osebnostno nevrotično problematiko z anksiozno - depresivnimi simptomi, v klinično psihološkem pregledu pa ni bilo navedeno, da je prisotna psihoorganska motnja. Nadalje je izvedenski organ ugotovil, da po letu 2000 tožnik ni bil zdravljen zaradi psihiatričnih simptomov, so pa mu bila od leta 2014, še posebej v letu 2015, torej v času obravnavnega predsodnega postopka, v veliki meri predpisovana uspavala Sanvala v odmerkih, ki so presegali običajne terapevtske odmerke. Prav tako je ugotovil relativno redno predpisovanje pomirjevala benzodiazepina Lorama, ki glede na zapisano ne presega terapevtskih odmerkov. Opisane značilnosti duševnega funkcioniranja tožnika, ki so bile ugotovljene v letu 2000 so potrebovale določen tip omejitve, ker tožnik ni zmogel nočnega dela. Nadalje je izvedenski organ v zvezi s pripombami na podano mnenje in zatrjevanim bistvenim poslabšanjem vida pojasnil, da v nobenem izvidu ni bilo ugotovljeno bistveno poslabšanje vida. Zmanjšana ostrina vida je bila ugotovljena le zaradi diagnosticirane nastajajoče sive mrene in ne zaradi posledic sladkorne bolezni. Po ponovnem pregledu v diabetološki ambulanti je izvedenski organ ugotovil, da tožnik nima kliničnih simptomov in da je zmožen za delo z ugotovljenimi omejitvami. S psihiatrične plati pri tožniku ni prisotna psihoza, ni opisan resnejši kognitivni upad, nima bipolarne motnje, niti nima globoke depresije. Simptomi v izvidih veljajo za blažjo psihiatrično motnjo na ravni razpoloženja. Prav tako višji odmerki uspaval, še ne pomenijo, da nekdo ni zmožen za delo.

11. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v takšnem dopolnilnem in v predhodno podanem mnenju, imelo dovolj strokovne objektivne podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Izvedensko mnenje je skladno z ugotovitvami in preiskavami specialistov iz posameznih področij, v katera sodijo tožnikova obolenja. Izvedenski organ je že v prvotnem mnenju za vsako področje povzel posamezne izvide in rezultate preiskav, ponovno pa natančno po datumih še v dopolnilnem mnenju. V dopolnilnem mnenju se je izvedenski organ opredelil do vseh pripomb in strokovno obrazložil razloge za svoje zaključke (poslabšan vid). Tožnika je za potrebe dopolnilnega mnenja še dodatno pregledal (diabetološka ambulanta). V dopolnilnem mnenju je posebej citiral psihiatrične izvide in ugotovil, da s psihiatrične plati pri tožniku ni prisotna psihoza in da so njegove motnje, tj. anksioznost, depresija, nespečnost z dolgotrajnim uživanjem uspaval, dobro dostopne zdravljenju in da je aktivacija pomembna kot del samega zdravljenja. Izvedenski organ je ugotovil, da se tožnik po letu 2000 ni zdravil zaradi psihiatričnih simptomov, da pa so mu bila od leta 2014 in 2015 v veliki meri predpisovana uspavala, kar pa po mnenju izvedenskega organa še ne pomeni, da je nekdo nezmožen za delo. Izvedenski organ je posebej pojasnil, da je zato, ker pri podaji mnenja ni osebne povezave s pacientom, možno dati bolj realistične ocene duševnega stanja, drugače kot v nasprotnem primeru, ko zaradi osebnega kontakta psihiatri sledijo svojim pacientom.

12. V kar dveh dopolnilnih mnenjih, pri čemer se drugo dopolnilno mnenje nanaša predvsem na poročilo o psihološkem pregledu z dne 20. 4. 2017 in ugotovitve klinične psihologinje, torej na dokumentacijo, ki je bila pridobljena in se nanaša na stanje po dokončni odločbi toženca, je izvedenski organ strokovno prepričljivo obrazložil razloge za podano mnenje in odgovoril na vsa sporna vprašanja, ki jih je tožnik izpostavil v pripombah na podano mnenje oziroma dopolnilno mnenje. Sodišče je razloge z zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju izvedencev tudi ustrezno in obširno obrazložilo, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Na drugi strani pa pritožba niti ne navaja, o čem naj bi sodišče izvedence še zaslišalo, pač pa se pavšalno sklicuje na sklepe Vrhovnega sodišča RS v drugih zadevah, ki ne sodijo v socialne spore in se tudi ne nanašajo na enak dejanski stan kot v konkretnem primeru.

13. Na podlagi vseh obsežno izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je pri tožniku od 19. 12. 2014 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto in da je izpodbijana dokončna odločba toženca z dne 25. 3. 2015 pravilna in zakonita. Posledično je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.