Jedro

Skladno z zakonom (veljavnim v času odločanja na prvi stopnji) ima ZZZS pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe (primerjaj 1. odstavek takrat veljavnega Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstveni dejavnosti). Ta pravica zavoda (odškodninski zahtevek) je tako originarna, saj ima poseben pravni naslov (primerjaj sodbo VS SRS, opr. št. III Ips 9/81 z dne 01.10.1981). Zato v tem primeru ne gre za klasično subrogacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice v 3. točki izreka) potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., opr. št. Ig 96/01915 z dne 07.01.1997, razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Spremembo tožbe je dovolilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki plača 3.166.755 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.664.201,75 SIT od dne 16.01.1995 do plačila, od zneska 166.179,09 SIT od dne 17.02.1995 do plačila, od zneska 1.182.425,53 SIT od dne 15.10.1995 do plačila, od zneska 3.066,17 SIT od dne 15.10.1995 do plačila, od zneska 58.792,20 SIT od dne 11.05.1995 do plačila in od zneska 92.090,70 od dne 11.05.1995 do plačila, v osmih dneh (3. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.664.201,75 SIT od dne 14.01.1995 do dne 15.01.1995 je zavrnilo (4. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti izvršilne stroške v višini 60.800,00 SIT in nadaljnje pravdne stroške v višini 34.334,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 09.05.2001 do plačila, v osmih dneh (5. točka izreka).

V pravočasni pritožbi je tožena stranka navedla, da odškodninska obveznost ni zapadla ob nastanku škode. Glede na določbe Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu tožena stranka ne more biti v zamudi dokler ne izplača vseh indirektnih oškodovancev. Prav tako tožena stranka vse do poteka petnajstdnevnega pritožbenega roka ni vedela, ali bo zavarovalna vsota zadoščala za povračilo negmotne škode indirektnih oškodovancev. Med postopkom tudi ni imela medicinske dokumentacije o telesnih poškodbah S. Š.; ocena škode torej ni bila možna. Po mnenju tožene stranke bi obresti lahko tekle le od dne 16.03.1999 dalje do plačila. Sicer pa tožena stranka ni mogla priti v zamudo dokler ni bila o odškodninski obveznosti obveščena s strani tožeče stranke, oziroma po preteku petnajstdnevnega paricijskega roka. Tega sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, čeprav je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je toženo stranko o terjatvi obvestila. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno z zakonom (veljavnim v času odločanja na prvi stopnji) ima zavod (torej tožeča stranka) pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe (primerjaj 1. odstavek takrat veljavnega Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstveni dejavnosti). Ta pravica zavoda (odškodninski zahtevek) je tako originarna, saj ima poseben pravni naslov (primerjaj sodbo VS SRS, opr. št. III Ips 9/81 z dne 01.10.1981); zato v tem primeru, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ne gre za klasično subrogacijo (primerjaj 939. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR), saj omenjeni predpis zavodu določa položaj direktnega oškodovanca proti povzročitelju (in proti zavarovalnici - primerjaj 18. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, v nadaljevanju: ZOZP).

Zmanjšanje sredstev zavoda (ki je enako stroškom zdravljenja oškodovanke S. Š.) zaradi protipravnih dejstev je zato njegova škoda. Kdaj ima pravico zahtevati njeno povrnitev, oziroma kdaj odškodninska obveznost zapade v plačilo, pa določa ZOR. Začetek teka zamudnih obresti torej ne more biti odvisen od tega, kdaj so bili poplačani direktni in indirektni oškodovanci (primerjaj 18. člen ZOZP - omenjeni člen določa le, da je tožena stranka nastalo škodo dolžna poravnati samo v primeru, ko je po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev še kaj preostanka zavarovalne vsote). Ker je škoda nastala z izplačilom zneskov za stroške zdravljenja, od takrat naprej tečejo obresti tudi po mnenju sodišča druge stopnje (primerjaj 186. člen ZOR). Glede na dejstvo, da višina glavnice in čas plačila uveljavljanih računov med pravdnima med pravdnima strankama ni sporen, je odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem delu zahtevka pravilna (glej 3. točko izreka izpodbijane odločbe).

Pritožbeni navedbi, "da tožena stranka med postopkom ni imela medicinske dokumentacije o telesnih poškodbah S. Š., zaradi česar ocena škode naj ne bi bila možna" in, "da zamuda ni mogla nastopiti, dokler tožena stranka ni bila o odškodninski obveznosti obveščena s strani tožeče stranke, oziroma po preteku petnajstdnevnega paricijskega roka", glede na zgoraj navedeno torej nista odločilnega pomena; zato ju sodišče druge stopnje ni presojalo (primerjaj 1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijano sodbo kot zakonito in pravilno potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).