Jedro

Ni ugotovljena nobena okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati na tožnikov upoštevni prispevek k nastanku škode. Gre namreč za to, da prepir in medsebojni očitki v nobenem primeru ne morejo biti opravičilo za obračunavanje z nožem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v zneskih 1.650.000,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.11.1993 dalje do plačila ter 1.152,90 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1990 dalje do plačila. Naložilo mu je tudi pravdne stroške v znesku 106.429,00 Sit. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženec dne 2.9.1989 z nožem hudo poškodoval tožnika. Toženčevega ugovora, da je tožnik sokriv za škodo, ni sprejelo. Ugotovilo je, da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki jo je prizadejal tožniku. Poškodbe so bile hude. Tožnik je prestal dve operaciji. Zdravljenje se je še zapletlo zaradi zapore črevesa. Pretrpel je hude bolečine. Odškodnino zanje je sodišče določilo v znesku 600.000,00 Sit. Poleg tega je prisodilo tožniku odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 800.000,00 Sit, za strah 150.000,00 Sit in za skaženost 100.000,00 Sit. Tožencu je naložilo še, da povrne tožniku izgubljeni zaslužek v znesku 1.152,90 Sit. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglašalo je s prvostopno dokazno oceno glede poteka dogodkov in s stališčem, da je toženec v celoti odgovoren za tožnikovo škodo. Potrdilo je tudi odločitev o višini odškodnine.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik vsaj toliko sokriv za škodni dogodek kot toženec. Sklicuje se na ugotovitve v kazenskem spisu opr. št. K 158/90 Temeljnega sodišča v ..... Posebej opozarja na sodbo druge stopnje v tem postopku, s katero je bilo ugodeno toženčevi pritožbi in mu je bila izrečena pogojna kazen. Opisuje potek dogodka in opozarja na tožnikovo udeležbo v sporu. Nasprotuje tudi odmeri posameznih odškodninskih postavk in navaja, da so pretirane.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o ptavdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri oceni dokazov upoštevali tudi podatke iz kazenskega spisa opr.št. K 158/90 Temeljnega sodišča v C.. Ugotovitve pa niso take, da bi bilo mogoče pritrditi toženčevemu stališču o tožnikovi sokrivdi. Ni ugotovljena nobena okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati na tožnikov upoštevni prispevek k nastanku škode. Gre namreč za to, da prepir in medsebojni očitki v nobenem primeru ne morejo biti opravičilo za obračunavanje z nožem. Ugotovitve obeh sodb ne potrjujejo toženčevega prikaza dogodka, na katerem vztraja tudi v reviziji. Sodišči prve in druge stopnje sta podrobno obravnavali toženčeve trditve o tožnikovem napadu nanj, vendar jih nista sporejeli in sta to obrazložili z oceno izvedenih dokazov. Revizijsko sodišče pa je vezano na dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena revizija (3. odst. 385.čl. ZPP).

Toženec se v zvezi z uveljavljanjem tožnikove sokrivde še posebej sklicuje na sodbo sodišča druge stopnje v kazenskem postopku. S to sodbo je bilo delno ugodeno pritožbi obtoženca, sedanjega toženca, tako, da mu je bila izrečena pogojna obsodba. Pri tem je sodišče upoštevalo to, da je tožnik sledil tožencu iz gostilne po svoji volji in tam ni imel kaj iskati, upoštevalo pa je tudi toženčev socialni položaj. Gre torej za olajševalne okoliščine, ki so vplivale na izrek pogojne obsodbe. Te okoliščine pa ne obsegajo razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče tožniku prisoditi sokrivdo za škodo, ki mu jo je toženec prizadejal z nožem. Pritožbena kazenska sodba namreč izrečno potrjuje potek dogodka, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in soglaša s prvostopno dokazno oceno (obrazložitev na 3. strani sodbe). Ugotovljene olajševalne okoliščine torej ne spreminjajo prvostopnih ugotovitev o poteku dogodka in o vlogi vsake od strank v medsebojnem sporu. Zato na razloge drugostopne kazenske sodbe ni mogoče opreti stališča, da je tožnik upoštevno prispeval k nastanku škode.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je bilo z določitvijo odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo zmotno uporabljeno materialno pravo. Posamezni odškodninski zneski so v skladu z namenom določbe 200.člena zakona o obligacijskih razmerjih in so vsklajeni s prakso sodišč v primerljivih primerih. Glede posameznih oblik nepremoženjske škode ugotavlja revizijsko sodišče, da je tožnik prestal hude in dolgotrajne bolečine, da je med zdravljenjem prišlo do zapleta, ki je terjal ponovno operacijo in da je tožnik med zdravljenjem prestal še druge neprijetnosti. Glede na to je prisojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v skladu z zakonom (200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Enako velja tudi za ostale odškodninske postavke. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali po eni strani začasno splošno zmanjšanje t ožnikovih življenskih aktivnosti med zdravljenjem in bolniškim staležem, po drugi strani pa trajno invalidnost v zvezi s poškodbo levega palca ter tožnikovo mladost in poklic voznika, kjer ga ugotovljena invalidnost ovira. O strahu glede na okoliščine, v katerih je prišlo do poškodbe, namreč z nožem, in glede na potek zdravljenja s smrtno nevarnim zapletom, ne more biti nobenih dvomov. Skaženost je sodišče prve stopnje ugotavljalo neposredno in pri tem ni vezano na oceno izvedenca. Skaženost kot okrnitev človekove zunanjosti, ki povzroča pri okolici pomilovanje, odpor in podobne občutke, je vsekakor dejstvo, ki ga sodišče lahko ugotovi samostojno; za to v obravnavanem primeru ni bilo potrebno posebno strokovno znanje izvedenca. Gre namreč za oceno, ali so brazgotine, za katere je izvedenec s svojim strokovnim znanjem ugotovil, da izvirajo od poškodb, ki jih je tožniku zadal toženec, take, da predstavljajo skaženost v smislu določbe 200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče prve stopnje je na podlagi neposredne ocene to ugotovilo in v zvezi s tem prisodilo ustrezno odškodnino.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).