Jedro

Z argumentacijo sodišča druge stopnje o odstopnem upravičenju tožeče stranke po splošnih predpisih se skuša revizija soočiti zgolj s sklicevanjem na določbo 332. člena OZ, pri čemer se sklicuje na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 97/2012 z dne 18. 12. 2014. Vendar je te revizijske navedbe mogoče razumeti zgolj v smeri utemeljevanja podlage za dogovorjeno odstopno upravičenje posamezne pogodbene stranke tudi v primeru časovno omejenega trajnega dolžniškega razmerja, kar pa glede na dopuščeno revizijsko vprašanje ni relevantno. Revidentka tako ne ponudi nobenega (pravnega) argumenta, s katerim bi izpodbijala stališče v izpodbijani sodbi, ki je predmet dopuščenega vprašanja. Vsak njen poizkus namreč preide v očitek nepravilne presoje toženkine kršitve Pogodbe, kar pa presega obseg dopuščenega vprašanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 894,50 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. V treh združenih postopkih je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo računov za opravljene storitve prevozov, dobavljenih pnevmatik ter opravljenega servisa v skupnem znesku 207.124,03 EUR. Tožena stranka je v pobot uveljavljala več terjatev v skupnem znesku 145.397,86 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev tožeče stranke v višini 191.703,27 EUR s pripadajočimi obrestmi ter obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.268,69 EUR s pripadajočimi obrestmi. Ugotovilo je neobstoj terjatve tožene stranke v višini 140.129,17 EUR s pripadajočimi obrestmi. Po pobotanju ugotovljenih medsebojnih terjatev je toženi stranki naložilo plačilo 186.581,48 EUR s pripadajočimi obrestmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 7.132,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter preostali obrestni zahtevek tožeče stranke. Glede umaknjenega dela zahtevka (13.557,34 EUR s pripadki) je postopek ustavilo.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdilo.

4. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 134/2020 z dne 17. 11. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je odstop od pogodbe, sklenjene za določen čas, ki ne predvideva predčasnega prenehanja, zakonit. 5. Tožena stranka je v zakonskem roku vložila revizijo. Izpodbijala je odločitev nižjestopenjskih sodišč v delu, v katerem je bil ugotovljen neobstoj terjatve tožeče stranke v skupnem znesku 40.080,71 EUR1 in posledično naloženo plačilo toženi stranki v tem znesku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V reviziji je uveljavljala napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve postopka pred sodišči druge in prve stopnje. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču predlagala, naj revizijo zavrne. Uveljavljala je povrnitev stroškov revizijskega postopka.

**Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje**

7. Glede na obseg dopuščene revizije je v nadaljevanju povzeto zgolj tisto ugotovljeno dejansko stanje (na katero je revizijsko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano), ki se nanaša na izpodbijano odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke.

8. Po predhodnem poslovnem sodelovanju v letu 2017 sta pravdni stranki v letu 2018 sklenili Pogodbo o prevozu kamene moke v cestnem tovornem prometu (v nadaljevanju Pogodba), v kateri je tožena stranka nastopala kot naročnik, tožeča stranka pa kot prevoznik. Tožeča stranka se je kot prevoznik s Pogodbo zavezala opravljati prevoz kamene moke po naročilu tožene stranke od tožene stranke do A. d. o. o. Pogodba je bila sklenjena za koledarsko leto 2018. 9. Z aneksom k Pogodbi z dne 25. 1. 2018 je tožeča stranka prevzela še obveznost prevoza na relaciji tožena stranka – B. 10. V Pogodbi pravdni stranki nista dogovorili možnost tožeče stranke, da odstopi od pogodbe.

11. Pisna naročila tožene stranke niso bila vedno skladna s Pogodbo. Razmere za nakladanje so bile slabe, silosi so bili pogosto pokvarjeni oziroma neuporabni, v kameni moki se je nahajal polivinil, zaradi česar je imela tožeča stranka dodatno delo. Pogosto je zmanjkalo kamene moke.2

12. Tožeča stranka je po pozivu na odpravo kršitev z dopisom z dne 9. 5. 2018 odstopila od pogodbe, ker naj bi tožena stranka kršila pogodbo.

**Nosilni argumenti sodišča druge stopnje glede odstopnega upravičenja tožeče stranke**

13. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da tožeči stranki kljub temu, da ji v pogodbi odstopno upravičenje ni bilo izrecno dogovorjeno, to upravičenje pripada po splošnih predpisih. Pri tem se je sklicevalo na odstopno upravičenje zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti nasprotne stranke (103. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

**Glede obsega dopuščene revizije**

14. V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). To pomeni, da se revizijsko sodišče ni dolžno opredeljevati do tistih revizijskih navedb, ki pomenijo uveljavljanje nedopustnih revizijskih razlogov (izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja) ali odpiranje pravnih vprašanj, ki presegajo obseg dopuščene revizije. Enako velja tudi glede očitanih bistvenih kršitev postopka, ki naj bi jih zagrešili nižjestopenjski sodišči. **Odločitev o reviziji**

15. Na podlagi pojasnjenega stališča v prejšnji točki revizijsko sodišče ni dolžno odgovarjati na revizijske očitke, da je nepravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da ravnanje tožene stranke predstavlja kršitev Pogodbe. V smislu dopuščenega revizijskega vprašanja je mogoče razumeti zgolj revizijski očitek, da tožeča stranka sploh ni mogla oziroma smela odstopiti od pogodbe. Ta očitek pa sloni predvsem na (nespornem) dejstvu, da je bilo odstopno upravičenje v Pogodbi priznano zgolj toženi stranki.

16. Z argumentacijo sodišča druge stopnje o odstopnem upravičenju tožeče stranke po splošnih predpisih se skuša revizija soočiti zgolj s sklicevanjem na določbo 332. člena OZ, pri čemer se sklicuje na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 97/2012 z dne 18. 12. 2014. Vendar je te revizijske navedbe mogoče razumeti zgolj v smeri utemeljevanja podlage za dogovorjeno odstopno upravičenje posamezne pogodbene stranke tudi v primeru časovno omejenega trajnega dolžniškega razmerja, kar pa glede na dopuščeno revizijsko vprašanje ni relevantno. Revidentka tako ne ponudi nobenega (pravnega) argumenta, s katerim bi izpodbijala stališče v izpodbijani sodbi, ki je predmet dopuščenega vprašanja. Vsak njen poizkus namreč preide v očitek nepravilne presoje toženkine kršitve Pogodbe, kar pa presega obseg dopuščenega vprašanja.

17. Ker tožena stranka z revizijskimi navedbami ni uspela izpodbiti stališča sodišča druge stopnje, glede katerega je bila dopuščena revizija, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

**Glede stroškov postopka**

19. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka v revizijskem postopku ni uspela, mora povrniti tožeči stranki potrebne stroške odgovora na revizijo. V skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS št. 28/2015) je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 21/3 OT) v višini 1.200 točk in materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 22 točk. Glede na vrednost točke (0,6 EUR) znašajo potrebni stroški tožeče stranke 733,20 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov v višini 894,50 EUR.

1 Ta del zatrjevane terjatve predstavlja škodo, nastalo toženi stranki zaradi tožničinega nezakonitega odstopa od pogodbe. 2 Dejanske ugotovitve v 67. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in v 15. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.