6. 7. 2011

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega delovnega in socialnega sodišča, na seji 6. julija 2011

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti 45. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo), 2. člena Zakona o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 19/97) in prvega odstavka 24. člena Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 112/05 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Višje delovno in socialno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za presojo ustavnosti 45. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS), 2. člena Zakona o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZZDODP) in prvega odstavka 24. člena Zakona o poslancih (v nadaljevanju ZPos). Pojasnjuje, da je na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) izdalo sklep o prekinitvi postopka zaradi plačila razlike med tožnici (okrožni sodnici) izplačano plačo (ob upoštevanju 80 % osnove poslanske plače) in plačo, do katere bi bila upravičena, če bi se kot osnova za izračun plače sodnika upoštevala 100 % osnova za obračun poslanske plače. Predlagatelj navaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi št. VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010, ki se nanaša na pravno enak primer, kot je obravnavani, izpodbijane predpise, s katerimi naj bi bila v spornem obdobju določena osnova za izračun sodniške plače, razlagalo tako, da je bila osnova za obračun plače sodnika določena v višini 80 % osnove poslanske plače. Meni, da je treba te predpise razlagati drugače (tako, da je osnovo za obračun plače sodnikov pomenila 100 % osnova poslanske plače), in zatrjuje, da so ti predpisi, če se razlagajo tako, kot jih je razlagalo Vrhovno sodišče, v neskladju z 2. členom, drugim odstavkom 3. člena in 125. členom Ustave. Od Ustavnega sodišča zahteva izdajo interpretativne odločbe, s katero naj iz pravnega reda izloči po njegovem mnenju protiustavno razlago zakona Vrhovnega sodišča, na katero pa je sam kot nižje sodišče, ki mora slediti sodni praksi Vrhovnega sodišča, vezan.

2.ZUstS v prvem odstavku 23. člena določa, da sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Določba obsega položaje, ko sodišče meni, da zakona, ki bi ga moralo uporabiti, z nobeno od uveljavljenih metod razlage ne more razložiti na ustavnoskladen način, ne pa tudi situacij, ko je zakon po prepričanju sodišča mogoče razložiti tudi ustavnoskladno. V takšnih primerih mora sodišče, ki je pri sojenju dolžno upoštevati Ustavo (125. člen Ustave), sámo uporabiti takšno ustavnoskladno razlago predpisa, ne da bi za to potrebovalo predhodno odločitev Ustavnega sodišča. Sodišča so namreč tista, ki so v prvi vrsti dolžna razlagati pravo in si pri tem na podlagi 125. člena Ustave na vseh stopnjah sojenja prizadevati, da v okviru uveljavljenih metod razlage poiščejo takšno, katere rezultat je skladen z Ustavo. Predlagatelj sicer navaja, da mora kot Višje sodišče upoštevati drugačno in po njegovem mnenju protiustavno razlago, ki naj bi jo glede izpodbijanih predpisov podalo Vrhovno sodišče. Kot je mogoče razumeti zahtevo, naj bi ga vezanosti na takšno odločitev razbremenila šele izdaja interpretativne odločbe Ustavnega sodišča, ki bi iz pravnega reda izločila takšno protiustavno razlago. Vendar pa te trditve predlagatelja ne držijo. Četudi bi po mnenju predlagatelja sporna sodba Vrhovnega sodišča pomenila ustaljeno sodno prakso, to v našem pravnem sistemu ne izključuje možnosti nižjih sodišč za odstop od takšne prakse. Skladno z 22. členom Ustave lahko namreč sodišče obrazloženo odstopi tudi od ustaljene sodne prakse. Takšen odstop je še posebej utemeljen oziroma celo nujen v primerih, ko sodnik meni, da je ustaljena sodna praksa protiustavna. V obravnavani zadevi zato ne gre za primer iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Predlagatelj bo lahko argumente, ki jih navaja v zahtevi, predstavil v sodbi, s katero bo morebiti odstopil od drugačne, po njegovem mnenju protiustavne prakse Vrhovnega sodišča. Naloga Vrhovnega sodišča pri odločanju o reviziji zoper takšno odločitev je, da te argumente ali sprejme ali utemeljeno zavrne. Glede na to je Ustavno sodišče zahtevo predlagatelja zavrglo.

3.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Mozetič.

dr. Ernest Petrič

Predsednik

zanj

mag. Miroslav Mozetič

Podpredsednik