12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 25. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 47/2002 z dne 16. 9. 2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 401/2000 z dne 15. 1. 2002 ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 93/92 z dne 18. 2. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

V pravdnem postopku je bil zavrnjen zahtevek pritožnice (tedaj tožnice) za plačilo 108.412.269 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Šlo je za spor v zvezi z gradbeno pogodbo, pri kateri je pritožnica (oziroma podjetje, ki ji je odstopilo terjatev) sodelovala kot naročnica, ki je večino obveznosti plačala vnaprej, tožena stranka pa je opravila le del pogodbeno predvidenih obveznosti. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica iz spornega pravnega razmerja sicer upravičena do dela zatrjevane terjatve, ki se nanaša na razliko med dolgovanimi in že plačanimi deli, vendar je zahtevek bilo treba zavrniti, ker je nasprotna stranka po stališču sodišč vse dolgovane obveznosti iz tega pravnega razmerja plačala že na temelju predhodno sklenjene izvensodne poravnave. Zahtevek na plačilo bodoče škode - razlike v ceni, ki je bila dogovorjena, in v ceni, ki bi jo pritožnica morala plačati za to, da si je zagotovila dokončanje gradnje po drugih izvajalcih - pa je bil zavrnjen zato, ker pritožnica konkretne škode ni zatrjevala oziroma izkazala.

Vrhovno sodišče je poleg izpodbijane sodbe izdalo še sklep, s katerim je zavrglo pritožničino revizijo glede odločitve o pogodbeni kazni in stroških postopka.

V ustavni pritožbi pritožnica oporeka ugotovitvam sodišč o tem, kakšen je bil obseg neizvedenih del in kakšna je bila vsebina pogodbenega razmerja med strankama. Oporeka ravnanju sodišča, ki je glede pogodbenih kazni uporabilo kriterij nominalne vrednosti pogodbenih del, brez revalorizacije, glede drugih obveznosti pa je revalorizacijo upoštevalo. Meni, da gre za kršitev ustavnih načel enakega varstva pravic in pravne države. Nasprotuje tudi izračunu zamudnih obresti od pogodbene kazni. Nadalje navaja, da je nesporno, da je tožena stranka samovoljno opustila izvršitev v pogodbi dogovorjenih gradbenih del in je opravila le štirideset odstotkov dogovorjenih obveznosti, čeprav je prejela več kot sedemdeset odstotkov dogovorjenega plačila. Navaja, da je zato prišlo do razdrtja pogodbe in da odškodninski zahtevek izvira iz te podlage. Zaradi razdrtja pogodbe naj bi pritožnica morala sama poskrbeti za dokončanje del, ta pa so se zaradi podražitev v gradbeništvu močno podražila. Nasprotuje sklepanju sodišča prve stopnje, da ni izkazala razlike med ceno, ki bi jo morala plačati prvemu sopogodbeniku, in ceno, ki naj bi jo plačala novemu izvajalcu za dokončanje del. Meni, da iz izvedenskega mnenja to jasno izhaja. Nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da ustrezne škode sploh ni zatrjevala. Meni, da gre za arbitrarno in absurdno trditev, saj naj ne bi bilo jasno, kako bi lahko izvedenec to škodo po predlogu stranke izračunal, če ta škoda ni bila zatrjevanja. Meni, da bi sodišče moralo odgovoriti na postavljene trditve tožeče stranke in obrazložiti, zakaj v zvezi z odškodninskimi zahtevki ne sprejema izvedenčevih ugotovitev in postavljenih trditev tožeče stranke, dočim mnenje izvedenca sprejema v zvezi z revalorizacijo in v zvezi s plačanimi, pa ne izvršenimi deli. Nasprotuje ugotovitvi sodišč, da je tožena stranka obveznosti že izpolnila na temelju izvensodne poravnave in navaja, da je ta ugotovitev v nasprotju s pravico do svobodne gospodarske pobude. Navaja, da sodišča niso pravilno ocenila namena in vsebine izvensodne poravnave. Nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da je šlo pri slednjem za nedopustne novote v pritožbi in navaja, da je dopustno, da odgovori na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na izvensodno poravnavo. Nasprotuje tudi ugotovitvi Vrhovnega sodišča, da revizija v določenem delu ni dopustna.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in ni pristojno preizkušati samih po sebi pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja in pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava. Skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. To pomeni, da bi pritožnica morala izkazati, da odločitev sodišča temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika določene ustavne pravice nesprejemljivo. Navedbe pritožnice v smislu, da gre za kršitev pravice do svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave, ker naj bi bila izpodbijana sodba, izdana v gospodarskem sporu, napačna, so nesklepčne. Tudi če bi se namreč izkazalo, da je izpodbijana sodba nezakonita, to namreč, kot je pojasnjeno zgoraj, še ne bi izkazovalo kršitve omenjene ustavne pravice.

Enako velja tudi za pritožnikovo argumentacijo glede kršitve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Gre za ustavno procesno jamstvo, kršitve procesnega jamstva pa ne more utemeljiti navedba pritožnice, da je izpodbijana sodna odločba po vsebini napačna. Ugotoviti je torej mogoče, da pritožnik v ustavni pritožbi oporeka le pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in pravilnosti uporabe materialnega prava, ki na raven ustavnih pravic ne posega. To velja tudi za pritožničin očitek o tem, da sodišča niso pravilno opredelila vsebine in namena izvensodne poravnave glede spornega pravnega razmerja.

Procesno jamstvo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave zagotavlja tudi varstvo pred sodniško samovoljo, ki se lahko izraža v tem, da je izpodbijana sodba očitno napačna oz. arbitrarna (tj. brez razumne pravne obrazložitve). Pritožnica izpodbijani sodbi to sicer v določenem delu očita (glede ugotovitve, da določene vrste škode ni zatrjevala), vendar po mnenju Ustavnega sodišča o takšni kvalificirani obliki nezakonitosti ni mogoče govoriti. Ni nerazumno, da sodišče ugotovitev izvedenca samih po sebi še ne šteje za navedbe stranke, prav tako ni nerazumno stališče, da izračun o tem, kakšna bi bila vrednost del v novem razdobju, še ne izkazuje škode (kot pojasnjuje sodišče prve stopnje, pritožnica ni zatrjevala in tudi ne dokazala, da je morala kaj plačati drugemu izvajalcu oz. da bi bila oškodovana, ker so bila dela dokončana z drugim izvajalcem - kar bi predstavljalo konkreten izkaz škode, zgolj izvedenčev izračun, kakšna bi bila vrednost del po novih cenah, pa ni isto). Ne drži tudi očitek pritožnice, da naj sodišče ne bi odgovorilo na njene navedbe s tem v zvezi. Kot je omenjeno zgoraj, je Višje sodišče na ta očitek pritožnice odgovorilo - le da ta odgovor po vsebini ni tak, kot bi ga pritožnica želela.

Navedb ustavne pritožbe, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o obveznosti plačila pogodbene kazni in o stroških postopka, Ustavno sodišče ne more preizkušati, ker je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrglo in se torej odločitev Vrhovnega sodišča vsebinsko z vprašanji pogodbene kazni in stroškov postopka ne ukvarja. Prav tako ni mogoče upoštevati navedb ustavne pritožbe, ki oporekajo procesni odločitvi, da se revizija zavrže. Pravilnost načina izračuna vrednosti spornega predmeta pri pogodbeni kazni je namreč le vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, ki na raven človekovih pravic ne posega. Z zavrženjem revizije glede odločitve o stroških postopka pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ni bila prekršena, saj iz te pravice ne izhaja pravica do revizije (torej do trostopenjskega sodnega varstva). To velja tudi glede stranskih odločitev (v konkretnem primeru stroškov postopka), ki so bile prvič sprejete v postopku pred Višjim sodiščem.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 52. člena Poslovnika (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger