Jedro

Ker podatki o pridobivanju upravnih dovoljenj za gradnjo dokazujejo, da lastnik objektov ni denacionalizacijski upravičenec in ker je celotna površina spornih parcel opredeljena kot pozidano zemljišče, sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da se podržavljena zemljišča na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen ne vračajo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek stranke z interesom C. d.d., glede povračila stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Laško je 27. 10. 2015 izdala dopolnilno odločbo, s katero je odločila, da se upravičenki A.A. prizna odškodnina v obveznicah Slovenskega državnega holdinga d.d. (v nadaljevanju SDH) v vrednosti 3.931,57 DEM za 42/100-tin dela parc. št. 907/3 (njiva 2. razreda, v izmeri 2.110 m2), ob podržavljenju vpisane v k.o. ... (1. točka izreka); upravičencu B.B. st., odškodnina v obveznica SDH v vrednosti 2.808,26 DEM za 30/100-tin dela parc. št. 907/3 (njiva 2. razreda, v izmeri 2.110 m2), ob podržavljenju vpisane v k.o. ... (2. točka izreka); SDH je v štirih mesecih po pravnomočnosti te dopolnilne odločbe dolžan izročiti skrbniku za poseben primer obveznice v višini iz 1. in 2. točke izreka (3. točka izreka); premoženje izročiti v upravljanju skrbniku B.B., pod pogoji navedenimi v 4. točki izreka. Odločeno je bilo, da skupna vrednost premoženja, ki se vrača s to odločbo znaša 6.939,83 DEM (5. točka izreka); da so bili posebni stroški postopka poravnani (6. točka izreka) in da se zahtevi za povrnitev stroškov nastalih v tem denacionalizacijskem postopku B.B. in zavezanec stranke gospodarske družbe C. zavrneta.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da parcele predstavljajo funkcionalno zemljišče zgradbe na parceli št. 907/5, zato je na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) podana ovira za vrnitev zemljišč v naravi. Ovira na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen je podana tudi zato, ker je na parceli št. 908/23 zgrajen industrijski tir, ter na parceli št. 908/24 zidan vodnjak za hladilno vodo, ki predstavlja gradbeni objekt. Prav tako obravnavana zemljišča tvorijo poslovni kompleks, zato je podana ovira za vrnitev v naravi tudi na podlagi 19. člena ZDen, v delu parcele 908/22 na podlagi 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDen in preostalem delu te parcele ter parcelah 908/23 in 908/24 ovira na podlagi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

3. Drugostopenjski organ je 15. 2. 2016, z odločbo 490-57/2015/2, zavrnil pritožbi B.B. in družbe C. d.d. ter zavrnil zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Zavrnil je pritožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na solastnico podržavljenih nepremičnin Č.Č., državljanko Hrvaške, saj je bilo o njenem solastniškem deležu pravnomočno odločeno v sodnem postopku s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. N 37/2002/198 z dne 29. 6. 2006, zato se o navedbah, ki se nanašajo na vzajemnost med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ne izjasnjuje.

5. Ugotovil je, da spornih zemljišč ni mogoče opredeliti kot funkcionalnih zemljišč k objektu stoječem na parc. št. 907/5 k.o. ..., prav tako ni podana ovira za vrnitev zemljišč na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ker C. ni dokazal, da bi mu bila v primeru vrnitve v naravi dela parcele št. 908/24 k.o. ..., v celotni izmeri 1.378 m2 (razen v delu, na katerem stoji vodnjak, vključno z dostopom do vodnjaka s strani C.), onemogočena ali zelo otežena uporaba ostalih parcel v sklopu kompleksa. Prav tako ni dokazal, da bi mu v takem primeru nastala ekonomska škoda.

6. V zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da je podana ovira za vračilo v naravni na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen, ker so vse tri parcele v celoti zazidano stavbno zemljišče, na katerem stojijo objekti in sicer železniški industrijski tir, vodnjak ter zelenica, ki je prav tako objekt, drugostopenjski organ ugotavlja, da podatki GURS dokazujejo, da gre za parcele, ki so pozidana zemljišča, zato je podana ovira za njihovo vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen.

7. Zavrnil je tudi pritožbene navedbe v zvezi z izračunom odškodnine, saj je iz izpodbijane odločbe razviden natančen izračun višine odškodnine.

8. Tožnik v tožbi kot bistvo sporne zadeve opredeljuje obliko vračila premoženja. Ne strinja se z odločitvijo tožene stranke in prvostopenjskega organa, da ima odločitev Okrajnega sodišča v Žalcu N 37/2002 vpliv na odločanje v tem upravnem postopku. V kolikor je za vračilo premoženja potreben obstoj meddržavnega sporazuma, je naša država odgovorna, da ga ni sklenila. S priloženim sklepom Republike Hrvaške, Urada državne uprave, Splitsko-Dalmatinske županije, Službe za imovinsko pravne zadeve, št. 1281-05-01-12-06 z dne 5. 4. 2012, s katerim je bilo G.G., slovenskemu državljanu, vrnjeno stanovanje št. 03, površine 101,72 m2 v Splitu, ki je bilo nacionalizirano s sklepom Komisije za nacionalizacijo pri NOO Split, št. N 312/29-1960, dokazuje obstoj dejanske vzajemnosti.

9. Izpodbijana odločitev je v nasprotju s stališčem, ki ga je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izrazilo v odločbi z dne 6. 5. 2015, na podlagi katere je bila v ponovljenem postopku odločanja sprejeta izpodbijana odločba in ni točna trditev prvostopenjskega organa, da so mu bili v tej zvezi predstavljeni novi dokazi. Oporeka trditvi, da na parc. št. 908/23 stoji vodnjak, saj gre za hidrofor, ki je v javni uporabi, zato ne more predstavljati objekta, zaradi katerega bi obstajala ovira za vračilo v naravi. Prav tako oporeka sklicevanju na mnenje D.D., ki ne predstavlja dokaza, ker ni bilo izvedeno v okviru upravnega postopka, ampak gre za plačano mnenje zavezanca v postopku vračanja. V nadaljevanju opozarja tudi, da se je upravni organ skliceval na izvedensko mnenje E.E., ki ga tožnik ni sprejel in je imel nanj pripombe, ki jih upravni organ ni razjasnil - v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da se sporna zemljišča kot funkcionalna navezujejo na stavbo C. 10. Zavezana stranka se je tekom postopka spremenila, po mnenju tožnika tudi z dogovorom med Občino Žalec in C., vse z namenom poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca. S tem dogovorom sta stranki obšli 88. člen ZDen, ki bi kljub vsemu moral biti upoštevan, zato tožnik vztraja, da odločitev pravdnega sodišča v zadevi P 555/2011 nima učinka na predmetni postopek. Sklicuje se tudi na stališča Občine Žalec, da obstojijo ovire za vračilo v naravi le delno.

11. Pravno zmotna je trditev upravnega organa, da obstajajo ovire za vračanje parcele 908/22, ker za to parcelo ne obstajajo ovire za vrnitev na podlagi 4. točke 19. člena ZDen, ne na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen. Prav tako se vlagatelj ne strinja z razlogi za nemožnost vračanja parc. št. 908/23 k.o. ..., kar naj bi zajemalo industrijski tir. Gre za opuščen industrijski tir in nobenega podatka ni, da je bil zgrajen v sklopu gradbenega dovoljenja za gradnjo stavbe. Je opuščen in predstavlja ruševino, zato ne more predstavlja objekta v smislu 32. člena ZDen. Enako stališče postavlja za parcelo 908/24, ki po tožnikovem mnenju po videzu predstavlja hidrant. Po mnenju upravnega organa gre za zidan objekt - vodnjak za hladilno vodo in napeljavo hladilne vode proti skladiščnemu objektu na sosednji parceli, česar pa upravni organ v postopku ni ugotavljal. 12. Napačen je izračun površine 2.110 m2 in zato je posledično napačen tudi sam izračun odškodnine. Le-ta je napačen tudi iz drugih razlogov, saj ni res, da so predmet odločanja le parc. št. 908/22, 908/23 in 908/24. Glede teh pritožbenih očitkov tožena stranka sploh ni sprejela stališča. Tožnik dodaja tudi, da zelenica v naravi ne služi funkcionalnosti stavbe, zato bi bilo treba neskladja med mnenjem izvedenca in stanjem v naravi razjasniti. Prav tako se ne strinja s stališčem, da je preostalo zemljišče, ki nima narave fundusa zemljišča, pozidano stavbno zemljišče. Takšni trditvi nasprotuje dejansko stanje na kraju samem. Ni sprejemljiva niti primerjava s parki, zelenicami, igrišči, saj ne gre za javno uporabo teh površin. Ta zemljišča so celo ograjena in nedostopna drugim osebam. Prav tako ni bilo zahtevano, da se dovozna cesta vrača v naravi. Enako velja za parkirišča, drugačnega značaja pa so zelene nedotaknjene površine z opuščenim tirom. Oporeka uvrstitvi zemljišč med gradbene parcele, kar podrobno pojasnjuje v tožbi s sklicevanjem na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1997. Oporeka torej odločitvi, da obstajajo ovire za vračanje premoženja po drugem odstavku 32. člena ZDen in po četrtem odstavku 19. člena. Ni res, da so navedena zemljišča v funkcionalni povezanosti s kompleksom, ki bi se z vračilom v naravi okrnil in sporne parcele ne služijo ne dovoznim potem, ne parkirnim površinam, ne skladiščenju, ne drugim dejavnostim zavezane stranke. Oporeka tudi stališču, ki se sklicuje na uporabo določb ZGO-1, ker ta predpis 6. 12. 1991 še ni veljal. 13. Navaja tudi, da opredelitev nepremičnin glede na planske akte ni ovira za vračanje premoženja v naravi in pojasnjuje stališče sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem ter ugotavlja, da zavezana stranka ne more predložiti dokazila, da je pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo na nepremičninah, ki so predmet postopka, niti ne more dokazati, da gre za status pozidanih stavbnih zemljišč oziroma umestitvi spornih zemljišč v kompleks ter s tem oviro za vračanje premoženja po četrtem odstavku 19. člena ZDen.

14. Tožnik oporeka tudi stališču o obstoju ovir za vračanje premoženja po določbah drugega odstavka 32. člena ZDen, ker je že iz ogleda na kraju samem razvidno, da ne gre za funkcionalne površine k poslovni zgradbi. V nadaljevanju tožnik v tožbi obširno pojasnjuje postopek vračanja dela nepremičnine, na katerem stoji poslovna zgradba ter opredelitvi oziroma

15. V zvezi z vrednotenjem nepremičnine parc. št. 907/3 k.o. ... navaja zneske oziroma višino odškodnine, ki izhaja iz predhodne delne odločbe in jo primerja s sporno. Meni, da je izračun v izpodbijani odločbi, ker se je zemljišče vrednotilo kot kmetijsko zemljišče, nepravilen in se ne strinja se s trditvijo, da je bilo o statusu zemljišča že pravnomočno odločeno, pa tudi sicer odločitev upravnega organa glede statusa zemljišča nasprotuje odločitvi Okrajnega sodišča v Žalcu v N 19/2007, ki je v istem območju vrednotil zemljišča kot stavbna zemljišča. Premoženje iz leta 1952 je bilo podržavljeno s tistim namenom, ki je bil kasneje realiziran v letu 1959, za kar je bilo v spisu dovolj dokazov in kar dokazuje kompleks, ki je bil kasneje tudi pozidan. To dokazuje Odlok o določitvi gradbeni okolišev na področju Občine Žalec iz leta 1959. Tožnik je tekom postopka v spis predložil izvedensko mnenje F.F., na katerega se tožnik v celoti sklicuje in meni, da bi upravni organ moral upoštevati njegove ugotovitve in podržavljena zemljišča vrednotiti kot stavba zemljišča. Neutemeljena je tudi zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka, saj je upravni organ tožniku sam povzročil stroške postopka zaradi izvedbe parcelacije, prav tako pa bi morali biti tožniku priznani stroški zastopanja pooblaščenke, saj je s svojim zahtevkom kljub temu, da mu je bila priznana odškodnina, ugodil. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v postopek ponovnega odločanja. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijanega akta in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17. Odgovor na tožbo je sodišču poslala tudi stranka z interesom C. d.d., v katerem prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne. Predlaga tudi povrnitev stroškov tega postopka.

K I. točki izreka:

18. Tožba je neutemeljena.

19. Sodišče uvodoma zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na vračanje denacionaliziranega premoženje Č.Č. Ugotavlja, enako kot je to storila tožena stranka v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, da predmet tega upravnega spora ni odločanje o vračanju podržavljenega premoženja Č.Č., ki je bila solastnica podržavljenih nepremičnin. Do takega odločanja bi namreč po presoji sodišča prišlo v primeru, če bi upravni organ zahtevek Č.Č. zavrnil in o zavrnitvi odločil v izreku odločbe. Iz navedenega razloga sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je obrazložitev tožene stranke, ki se sklicuje na odločitev v sodnem postopku Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. N 37/2002 z dne 29. 6. 2006, s katerim je bilo ugotovljeno, da Č.Č. zaradi neizpolnjevanja pogoja vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni upravičenka, nepravilna. Na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati tožbene navedbe, ki se sklicujejo na obstoj dejanske vzajemnosti med obema državama in v tej zvezi na sklep Republike Hrvatske, Urada državne uprave, Splitsko-Dalmatinske županije, Službe za imovinsko pravne zadeve, številka 2181-05-01-12-06 z dne 5. 4. 2012, ki se nanaša na G.G., ker kot je sodišče že pojasnilo, v tem upravnem sporu odloča o zakonitosti izpodbijane odločitve, to je o vrnitvi nepremičnin parc. št. 908/22 (zelenica), 908/23 (trasa industrijskega tira) in 908/24 (hidrant in vodnjak), v deležu 42/100 del podržavljenega zemljišča parc. št. 907/3, katerega namenska raba je bila ob podržavljenju njiva, denacionalizacijskima upravičencema A.A. in B.B. 20. V obravnavani zadevi tožnik kot sporno šteje ugotovitev tožene stranke, da je do podržavljenja nepremičnine parc. št. 908/22, 908/23 in 908/24, k.o. ..., ob podržavljenju del parcele 907/3 k.o. ... v izmeri 9.722 m2, po namenski rabi njiva, torej (nepozidano) kmetijsko zemljišče. prišlo v letu 1952. Tožnik v tožbi navaja, da so bila zemljišča v istem območju v sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu v N 19/2007 vrednotena kot stavbna zemljišča in navaja, da je bilo premoženje iz leta 1952 podržavljeno s tistim namenom, ki je bil kasneje realiziran v letu 1959, ko je bil sprejet Odlok o določitvi gradbeni okolišev na področju Občine Žalec. Sodišče tožnikovo stališče, ki posredno izpodbija pravni temelj odločanja v sporni zadevi in ima vpliv tudi na vrednotenje podržavljenih nepremičnin, v celoti zavrača. Pojasnjuje, da se je tožena stranka do navedenega vprašanja opredelila že v svoji odločbi št. 490-59/2014/4 z dne 6. 5. 2015, kjer je tožniku pojasnila, da je bilo navedeno premoženje podržavljeno leta 1952 in da ta ugotovitev izhaja že iz sodbe Upravnega sodišča IV U 119/2009-8 z dne 8. 9. 2009. Sodišče je v navedeni sodbi, v kateri je bila sporna vrnitev dela parcele št. 903/7, njiva 2, v izmeri 9722 m2 k.o. ..., zavzelo pravno stališče, da na status podržavljenega zemljišča ne morejo vplivati po podržavljenju sprejeti prostorski dokumenti. Tako po presoji sodišča, ki je oprta tudi na stališče odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002, v sporni zadevi ni dvoma, da je do podržavljenja zemljišča parc. št. 907/3 k.o. ... prišlo v letu 1952, ko se je odpisal vložek št. 1122 k.o. ..., parcela št. 907/3 k.o. ... v površini 9.722 m2, na podlagi pogodbe, ki ni bila podpisana s strani A.A. in B.B., torej je do podržavljenja prišlo na podlagi ukrepa državnega organa brez pravnega naslova, po določbi 4. člena ZDen. Navedena ugotovitev in stališče sodišča pritrjujejo prvostopenjskemu upravnemu organu, ki je podržavljena zemljišča vrednotil kot kmetijska zemljišča. 21. Sodišče kot tožbeno novoto zavrača tožbeni ugovor, da je upravni organ pri izračunu odškodnine nepravilno upošteval površino 2.110 m2. Tožnik je sicer v svoji pritožbi zoper izpodbijano odločbo navedel, da upravni organ pri izračunu ni pravilno upošteval površine zemljišča, vendar gre v primerjavi z ugotovitvami dejanskega stanja pred izdajo odločbe v celoti za nesubstanciran pritožbeni ugovor, katerega posledica je uporaba tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 v tem upravnem sporu. Tudi sicer gre za vsebinsko v celoti neutemeljen ugovor, saj obseg odločanja v sporni zadevi izhaja že iz Poročila o pravnem in dejanskem stanju denacionalizacijske zadeve, ki ga je izdelala Upravna enota Laško dne 27. 8. 2015, na podlagi 65. člena ZDen, ter podatkov identifikacijskega potrdila z dne 12. 4. 2012, katerega verodostojnosti in pravilnosti tožnik v upravnem postopku ni ugovarjal. 22. V nadaljevanju sodišče kot neprerekano v tem upravnem sporu šteje ugotovitev prvostopenjskega organa, da so bile v zvezi s podržavljenimi nepremičninami izdane številne upravne odločbe, ki dokazujejo dovoljenost in potek gradenj na navedenih zemljiščih. Tako je Občinski ljudski odbor Žalec trgovskemu podjetju C. 16. 3. 1959 izdal dovoljenje za gradnjo skladišča za hmelj na zemljiških parcelah št. 907/2 in 907/3 k.o. ... Iz te odločbe izhaja tudi, da je zemljišče opuščena njiva z zemljo srednje kvalitete. Dne 28. 3. 1959 je Uprava za ceste LRS-Tehnična sekcija Celje izdala zadružnemu trgovskemu podjetju C. dovoljenje za ureditev dovoznega priključka do bodočega skladišča C. v Žalcu k cesti I. reda št. 10. Dne 20. 7. 1959 je izvršni svet ljudske skupščine LRS izdal odločbo, s katero je potrdil investicijski program za zgraditev skladišča hmelja, z odločbo Sekretariata izvršnega sveta za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve pa je bil potrjen glavni projekt za podaljšek industrijskega tira v postaji Žalec. Dne 7. 9. 1960 je bila izdana s strani Občinskega ljudskega odbora Žalec odločba o gradbenem dovoljenju, s katero je bila C. dovoljena izgradnja dovoznega železniškega tira na gradilišču parc. št. 907/2 in 907/3 k.o. ..., po odobrenem projektu, ki ga je izdelalo železniško projektivno podjetje Ljubljana ter z odločbo 28. 9. 1960 izdano gradbeno dovoljenje za izgradnjo skladišča hmelja na gradilišču parc. št. 907/2 in 907/3 k.o. ... V postopku je bil predložen tudi glavni projekt št. 1675/2 s požarnim načrtom, julij 1961, ki izkazuje v grafičnem delu lokacijo stavb, potek industrijskega tira, lokacijo podzemnega hidranta in vodnjaka za gladilno vodo. Izkazuje tudi, da se na spornih parcelah nahaja znak za travo, zelenico, ki je v grafičnem delu projekta vrisana vzhodno od objekta. 1965 leta je Republiški sekreteriat za industrijo Ljubljana izdal uporabno dovoljenje za novo zgrajeno skladišče hmelja v Žalcu. V postopku je bilo pridobljeno tudi lokacijo dovoljenje z dne 20. 5. 1985, s katerim je Občinski sekreteriat za urejanje prostora, varstvo okolja in gradbeništvo dovolil, da se zemljiški parceli 907/2 in 907/3 k.o. ... uporabita za gradnjo skladišča hmelja tlorisne velikosti 44 x 36m, z zunanjo ureditvijo ter na podlagi te dokumentacije izdelan projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je zajemal tudi zunanjo ureditev, utrjene površine in zelenice.

23. Zgoraj navedeni podatki ter nadaljnja ugotovitev, da podatki zemljiške knjige in vpogled v podatke Geodetske uprave RS, Prostor, izkazujejo, da so zemljišča parc. št. 908/22, 908/23 in 908/24 po dejanski rabi v celoti pozidana zemljišča, dokazujejo dejansko rabo zemljišča ob podržavljenju in v času vračanja ter lastništvo objektov na spornih zemljiščih. Ti podatki zato po presoji sodišča utemeljujejo uporabo določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če so na njih zgrajeni trajni objekti v lasti upravičenca. Gre za določbo, ki v drugem odstavku dejansko ureja vračanje tistih stavbnih zemljišč, ki so postala zazidana stavbna zemljišča šele po podržavljenju.

24. Ovire za vračanje na prej navedeni pravni podlagi morajo biti torej izkazane v času vračanja. Pomembno je torej sedanje stanje, ali gre torej v času vračanja za dejansko, v naravi pozidano zemljišče, in če je, ali je objekt v lasti upravičenca. Ker podatki o pridobivanju upravnih dovoljenj za gradnjo dokazujejo, da lastnik objektov ni denacionalizacijski upravičenec in ker je celotna površina spornih parcel opredeljena kot pozidano zemljišče, sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da se podržavljena zemljišča na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen ne vračajo.

25. Sodišče pojasnjuje tudi, da opredelitev pojma zazidano stavbno zemljišče in način določanja stavbnega zemljišča izhaja iz 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ), ki se je po določbi 219. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) še uporabljal za nedokončane postopke denacionalizacije oziroma v postopkih vračanja podržavljenega premoženja glede določanja zazidanega stavbnega zemljišča. Tako določba 2. člena ZSZ določa, da je nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov (prvi odstavek) in da je zazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju iz prejšnjega odstavka, na kateri je zgrajen objekt (drugi odstavek). Ker je na parc. št. 908/23 (del) zgrajen industrijski tir, ki je gradbeni objekt trajnega značaja, ter na parc. št. 908/24 (del) zidan vodnjak za hladilno vodo, ki prav tako predstavlja gradbeni objekt, parcela 908/22 ter preostali deli prej navedenih parcel, pa so skladno z izdanimi upravnimi dovoljenji opredeljeni kot zelenica, po presoji sodišča ne obstojijo pogoji za vračanje navedenih zemljišč v naravi.

26. Ker se torej zemljišča parc. št. 908/22, 908/23 in 908/24 v celotni izmeri, na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen ne vračajo v naravi, sodišče ni bilo dolžno presojati utemeljenosti tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na obstoj izjem, ki pomenijo izključitev možnosti vračila podržavljenega premoženja v naravi le za dele prej navedenih parcel, kot jih določa 19. člen ZDen.

27. Sodišče zavrača tudi tožbeni očitek nedovoljenega razpolaganja v smislu 88. člena ZDen, ki naj bi bilo podano zaradi spremembe zavezane stranke. Zaradi pravne varnosti in varstva interesov in pravic upravičencev (in ne premoženja samega) je ZDen v prvem odstavku 88. člena ZDen z dnem uveljavitve zakona prepovedal zavezancem razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve oziroma možnost vrnitve po določbah ZDen in v drugem odstavku 88. člena ZDen določil, da so nični vsi pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prej navedeno zapovedjo. Ob ugotovitvi, da je do spremembe stranke v denacionalizacijskem postopku na strani zavezane stranke prišlo v sodnem postopku, v katerem je odločalo Okrožno sodišče s sodbo P 555/2011, ki je postala pravnomočna dne 30. 4. 2013, in da ni bilo v ničemer poseženo v položaj tožnika, po presoji sodišča ne gre za nedovoljeno razpolaganje v smislu določbe 88. člena ZDen.

28. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

29. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka nositi svoje stroške.

K III. točki izreka:

30. Stroške je v postopku priglasila stranka z interesom C. d.d. Ker ZUS-1 ni uredil vprašanja povrnitve stroškov strank z interesom, se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabijo določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ureja povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka. Stranka z interesom je objektivno gledano uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena in je načeloma upravičena do povračila stroškov postopka. Vendar pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Stroški za posamezno vlogo so potrebni, če so v vlogi stranke navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, oziroma vplivajo na odločitev sodišča (tako Vrhovno sodišče RS v skladu, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 in tudi Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 1606/2014 z dne 6. 11. 2015). Sodišče je odločitev v konkretni zadevi sprejelo izključno na podlagi listin upravnega spisa, pri tem pa navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo na to odločitev niso vplivale oziroma k njej niso pripomogle. Sodišče je zato zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka, na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrnilo.