Jedro

Tožnik v pritožbi izpostavlja nastanek težko nadomestljive škode, vendar pa okoliščine, na katere se v zvezi s tem sklicuje (da je plača njegov edini vir dohodka, da nima drugega premoženja, da je ostala samo plača partnerke, s katero živi v najeti nepremičnini, da pa ne gre le za materialni vidik, saj je publicist in pisatelj ter javno znana oseba, zato bi nastala velika škoda tudi njegovemu ugledu in dobremu imenu) ne dajejo podlage za izdajo regulacijske odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se naj zadrži izredna odpoved z dne 21. 6. 2018; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto pomočnik glavnega tajnika univerze, mu do pravnomočne odločitve v tem sporu priznavati nadomestilo plače 2.378,28 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačevati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Odločilo je še, da tožnik krije sam svoje stroške postopka z začasno odredbo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče le pavšalno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, češ da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve. Razlogovalo je, da tožnik v tej fazi postopka ni izkazal verjetni obstoj terjatve. Ni sledilo tožniku, da dejansko ni imel možnosti zagovora zaradi pavšalnih očitkov v pisni seznanitvi. Obrazložitev sklepa v tem delu je pomanjkljiva, nerazumljiva, ne da se preizkusiti. Zato gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Odpoved se sklicuje le na Uredbo GDPR, nikjer ni naveden kak drug konkreten člen predpisa. Tožena stranka omenja le, da naj bi bili razkriti neki osebni podatki. Na toženi stranki je dokazno breme. Podati mora točen dejanski opis kršitve. Ni navedla, kateri dokumenti naj bi bili objavljeni, točno kateri osebni podatki naj bi bili razkriti ter v katerem mediju. Odpoved temelji na nezakoniti diskriminatorni podlagi, kar je izkazano s časopisnimi članki in oddajo na televiziji. Izdaja prelagane začasne odredbe je možna že na podlagi 43. člena ZDSS-1 v povezavi s 272. členom ZIZ. Meni, da so izpolnjeni tudi pogoji po drugem odstavku 272. člena ZIZ. Obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik ima do upokojitve cca eno leto. Ko bo spor pravnomočno končan, reintegracija ne bo več mogoča. Plača je edini vir tožnikovega dohodka. Nima nobenega premoženja, s katerim bi se lahko preživljal. Ostala je samo plača partnerke, s katero živi v najeti nepremičnini. Ne gre pa le za materialni vidik, tožnik je publicist in pisatelj ter javno znana oseba. Zato bi nastala velika škoda njegovemu ugledu in dobremu imenu. Že to je težko nadomestljiva škoda. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Sodno varstvo namena ne more več doseči, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku sodnega postopka nastane nenadomestljiva škoda. Kršen je torej 23. člen Ustave RS, ki zagotavlja pravico do sodnega varstva pravic. Kršen je tudi 22. člen Ustave, saj določba 113. in 215. člena ZDR-1 nista ključni. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi oziroma, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 43. člena ZDSS-1 in uporabilo 272. člen ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Pravilno je ugotovilo, da že temeljni pogoj (če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali bo nastala) ni podan, zato s tem v zvezi pritožbeno uveljavljanje nadaljnjih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZDR-1 za izdajo začasne odredbe (- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) niti ni pomembno.

6. Kot pojasnjuje tožnik tudi v pritožbi, je njegova bistvena trditev glede nezakonitosti odpovedi v tem, da sta tako pisna seznanitev kot odpoved nedoločni glede opisa očitanih kršitev, saj naj bi vsebovali zgolj abstraktne norme brez osnovnega opisa dejanskega stanja, zaradi česar mu je bila kršena tudi pravica do učinkovitega zagovora. Vztraja tudi, da očitanega ni storil, ter da je odpoved posledica diskriminacije.

7. V tej fazi postopka, ko sodišče še ni izvajalo dokazov, ni relevantno opozorilo tožnika v pritožbi, da je na toženi stranki dokazno breme glede dokazovanja nezakonitosti odpovedi. Šele dokazni postopek bo lahko privedel do zaključkov o tam, ali tožnik očitanega res ni storil oziroma ali je bila odpoved res podana iz nedopustnih diskriminatornih razlogov. Obstoj terjatve tožnika bi bil v tej fazi postopka verjetno izkazan, če bi iz spisovnih podatkov izhajalo npr., da je tožena stranka odpoved podala očitno brez podlage ali če bi bila odpoved docela neobrazložena, kar pa ni. Iz same odpovedi in dosedanjega poteka postopka podaje odpovedi pri toženi stranki (pisna seznanitev ter zagovor) ni razvidno, da bi držale tožnikove trditve o docela nedoločnih očitkih v pisni seznanitvi pred zagovorom ter v sami odpovedi. O navedenem je pravilno razlogovalo tudi sodišče prve stopnje, tako da ni utemeljen pritožbeni očitek o neobrazloženosti verjetnosti terjatve in s tem očitek kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Predmet izpodbijanega sklepa je zavrnitev t. i. ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe, izdaja katere je dopustna le v izjemnih primerih, in sicer zlasti takrat, ko bi stranki, ki zahteva varstvo, že tekom postopka nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda oziroma bi ji grozilo nasilje. Pri izdaji takšnih začasnih odredb, ko se njihova vsebina prekriva z zahtevkom, je potreben restriktiven pristop, saj gre za izjemno sredstvo zavarovanja in je njena izdaja dopustna izključno zaradi razloga, navedenega v drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ (- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode). Tožnik v pritožbi izpostavlja nastanek težko nadomestljive škode, vendar pa okoliščine, na katere se v zvezi s tem sklicuje (da je plača njegov edini vir dohodka, da nima drugega premoženja, da je ostala samo plača partnerke, s katero živi v najeti nepremičnini, da pa ne gre le za materialni vidik, saj je publicist in pisatelj ter javno znana oseba, zato bi nastala velika škoda tudi njegovemu ugledu in dobremu imenu) ne dajejo podlage za izdajo regulacijske odredbe. V zvezi s tem tožnik neutemeljeno opozarja na 23. člen Ustave RS.

9. Za odločitev o predlagani začasni odredbi ni odločilna uporaba 311. in 215. člena ZDR-1. Posledično ni relevanten pritožbeni očitek kršitve 22. člena Ustave RS.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

11. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).