Jedro

Po presoji sodišča pa so tudi pravni učinki, ki jih v zvezi s katastrsko kulturo "vrt" določajo drugi predpisi, vezani na vsebino, kot jo za navedeni pravni pojem določa Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč (Ur. list SRS št. 28/79, 35/83, Ur. list RS, št. 52/00). V konkretnem primeru to pomeni, da se količniki določeni z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur. list RS, št. 16/92, 21/92) za izračun vrednosti zemljišča - vrt nanašajo na vrtove, ki ustrezajo pravni kategoriji vrta, kot je opredeljena v Pravilniku za katastrsko klasifikacijo zemljišč. Odlok o načinu vrednotenja je bil namreč sprejet na podlagi pravne ureditve, kot je veljala v času sprejetja odloka. Iz navedenega razloga je zato v obravnavanem primeru mogoče uporabiti količnike za vrednotenje vrtov, določene z Odlokom o načinu vrednotenja, kolikor iz dejanskih okoliščin izhaja, da je zemljišče ob podržavljenju ustrezalo vsebini pojma vrt, kot jo določa Pravilnik o klasifikaciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe in odpravila delno odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 15. 7. 2002 in vrnila zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek. Z navedeno delno odločbo je prvostopni organ odločil, da je Slovenska odškodninska družba zavezanka za plačilo odškodnine upravičencema A.A. v vrednosti 6.784,66 DEM ter B.B. v vrednosti 194.304,20 DEM. V obravnavani zadevi je sporna opredelitev katastrske kulture vseh 12 parcel, ki so predmet tega postopka, in s tem določitev vrednosti podržavljenih nepremičnin in višina odškodnine. Tožena stranka je na podlagi listin v spisa ugotovila, da za stanje spornih parcel ob podržavljenju glede katastrske kulture in razreda ni relevantnih podatkov, ki bi potrdili ugotovitev prvostopnega organa ali trditve tožeče stranke. Dejstvo je, da so bila sporna zemljišča do leta 1969 evidentirana kot vrtovi, ki pa ne ustrezajo sedanji kategoriji vrta. Navedena kategorija je bila večinoma na podlagi obveznega navodila nekdanje Geodetske uprave SRS z dne 8. 12. 1969 prevedena v njive, travnike in sadovnjake. Tako so bile tudi parcele v obravnavanem primeru prevedene v sadovnjak, pašnik, travnik. Sedaj veljavni Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč pa med vrtove uvršča le zemljišča, kjer je urejen način namakanja in kjer se gojijo vrtnine ali cvetje za prodajo. Po Odloku o načinu določanja vrednosti zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, se v postopku denacionalizacije zemljišče vrednoti kot vrt le, če je to zemljišče tudi v času podržavljenja izpolnjevalo pogoje za uvrstitev zemljišča v vrt pod pogoji sedaj veljavnega pravilnika. V postopku pa vlagatelj zahteve niti ni dokazoval, da je bilo na spornih zemljiščih urejeno namakanje, niti da so se gojile vrtnine ali cvetje za prodajo. Navedene okoliščine pa bi bilo potrebno dokazati in sicer v skladu z določbami ZUP, to je z listinami, pričami, izvedencem. To pa v postopku pred organom prve stopnje ni bilo izvedeno, zato je odločitev preuranjena, ker dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno. V ponovnem postopku bo zato moral organ prve stopnje dopolniti ugotovitveni postopek v skladu z napotki tožene stranke.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in sicer Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije. Citirani odlok v 2. členu izrecno določa, da se vrednost zemljišč določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Odlok pa v ničemer ne določa, da bi se ponovno preverjala katastrska kultura, če je ta že določena. Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč iz leta 1979 pa velja za razvrščanje zemljišč za vnaprej, torej po letu 1979, ter ne posega v že obstoječo katastrsko razvrstitev zemljišč po kulturi. Navedeni pravilnik bi se lahko uporabljal le v primeru, če za čas podržavljenja ne bi obstajali podatki o katastrski kulturi podržavljenih zemljišč, ne more pa biti podlaga za ponovno preverjanje že obstoječih uradnih podatkov o katastrski kulturi zemljišč. Tožnik zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je nesporno, da so bile vse parcele, na katere se nanaša zahtevek za plačilo odškodnine v tem postopku, po podatkih zemljiškega katastra v času podržavljenja opredeljene kot vrt. Sporno pa je vprašanje ali se v takšnih primerih določi odškodnina po določbah Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur. list RS, št. 16/92, 21/92, v nadaljevanju: Odlok o načinu vrednotenja) za katastrsko kulturo "vrt" ne glede na merila za uvrščanje zemljišč v katastrske kulture po določbah Pravilnika za katastrsko klasifikacijo zemljišč (Ur. list SRS št. 28/79, 35/83, Ur. list RS, št. 52/00, v nadaljevanju: Pravilnik o klasifikaciji). Po določbi 2. člena Odloka o načinu vrednotenja se v postopku denacionalizacije vrednost podržavljenih zemljišč določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Po navedeni določbi je torej pravno relevantna vrsta katastrske kulture v času podržavljenja. Katastrska kultura predstavlja vrsto rabe zemljišča. Osnova za določanje vrste rabe zemljišča je proizvodna sposobnost zemljišča. Na osnovi navedene okoliščine Pravilnik o klasifikaciji določa merila za uvrščanje zemljišč v katastrske kulture. Po določbi 2. točke 7. člena Pravilnika o klasifikaciji se v vrtove uvrščajo zemljišča, na katerih se gojijo vrtnine ali cvetje za prodajo, in na katerih je urejeno redno namakanje. Navedeni pravilnik torej določa vsebino pojma vrt. Pri odločitvi, v katero kategorijo spada določeno zemljišče, gre torej za pravno vprašanje. Kot vrt je zato mogoče opredeliti le zemljišče, ki izpolnjuje s pravilnikom predpisana pogoja. Po presoji sodišča pa so tudi pravni učinki, ki jih v zvezi s katastrsko kulturo "vrt" določajo drugi predpisi, vezani na vsebino, kot jo za navedeni pravni pojem določa Pravilnik o klasifikaciji. V konkretnem primeru to pomeni, da se količniki določeni z Odlokom o načinu vrednotenja za izračun vrednosti zemljišča - vrt nanašajo na vrtove, ki ustrezajo pravni kategoriji vrta, kot je opredeljena v Pravilniku o klasifikaciji. Odlok o načinu vrednotenja je bil namreč sprejet na podlagi pravne ureditve, kot je veljala v času sprejetja odloka. Iz navedenega razloga je zato v obravnavanem primeru mogoče uporabiti količnike za vrednotenje vrtov, določene z Odlokom o načinu vrednotenja, kolikor iz dejanskih okoliščin izhaja, da je zemljišče ob podržavljenju ustrezalo vsebini pojma vrt, kot jo določa Pravilnik o klasifikaciji.

Za takšno razlago govori tudi določba 44. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 28/91, 31/93, 65/98, ZDen), ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Temeljni princip ZDen je torej, da se odškodnina odmerja po stanju premoženja v času podržavljenja. Iz navedenega razloga je zato v obravnavanem primeru potrebno ugotoviti stanje zemljišč (po rabi in opremljenosti) v času podržavljenja in na podlagi teh okoliščin presoditi ali zemljišča glede vrste rabe ustrezajo sedanji klasifikaciji vrtov. Sodišče zato soglaša s stališčem tožene stranke, da je v obravnavanem primeru katastrska kultura, glede na pravno stanje, na podlagi katerega je bil sprejet Odlok o vrednotenju, sporna. Sodišče tudi soglaša z napotki tožene stranke, ki jih je dala v izpodbijani odločbi v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja spornih zemljišč. Glede na zgoraj obrazloženo zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je mogoče uporabiti Pravilnik o klasifikaciji le v primerih, če za čas podržavljenja ne bi obstajali podatki o katastrski kulturi podržavljenih zemljišč, nikakor pa ne more biti podlaga za ponovno preverjanje obstoječih uradnih podatkov. Bistveno v tej zadevi je, da se vrednost zemljišč ugotavlja po stanju zemljišč v času podržavljenja ter da so vrednosti, ki jih določa Odlok o vrednotenju, določene glede na pravno stanje, na podlagi katerega je bil sprejet odlok. Evidence katastrskega organa sicer imajo moč javne listine, vendar je v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku vselej dopustno dokazovati, da so dejstva, potrjena v javni listini, neresnična. V obravnavanem primeru pa pravna dejstva vplivajo na spremembo tega, kar je potrjeno v javni listini.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 70/00).