Jedro

Glede na že izdano oprostilno sodbo vrhovnega sodišča, s katero so bili oproščeni E.L., F.R., J.H., M.K. in J.Z., ki so bili obsojeni z isto izpodbijano sodbo Vojaškega sodišča v Zagrebu kot obsojenec, je torej krivdorek za obs. V.B. v nasprotju z omenjeno oprostilno sodbo, saj se mu očita opustitev prijave za dejanja, za katera je vrhovno sodišče ugotovilo, da nimajo znakov kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega V. (V.) B. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Zagrebu z dne 14.4.1948 spremeni tako, da se obsojeni V.B. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e, da je pred pobegom vojakov R. in L. od E.L. in S.H. kot tudi od samega R. in L. izvedel, da pripravljajo pobeg iz JA s prehodom v tujino in o tem ni seznanil svoje starešine, torej je vedel za pripravo zločina, pri čemer o slednjem ni informiral svoje starešine; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje neprijave pripravljanja zločina po 15. členu UVS.

Stroški kazenskega postopka oprostilnega dela sodbe bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Vojaškega sodišča v Zagrebu je bil osojeni V.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja neprijave pripravljanja zločina po 15. členu UVS ter je bil obsojen na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom v trajanju dveh (2) let. Obsojenčev zagovornik, odvetnik V.J. je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 19.11.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagal je, da vrhovno sodišče obsojenega V.B., za katerega je v sodbi navedeno ime V. (v prevodu sodbe pa V.), oprosti obtožbe. V zahtevi je opozoril, da je vrhovno sodišče za nekatere, ki so bili obsojeni z isto sodbo, že izdalo oprostilno sodbo, ker njihova dejanja niso imela znakov kaznivih dejanj. Iz istih razlogov bi moral biti oproščen tudi obsojeni V.B. Vrhovni državni tožilec V.B. je v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP predlagal, da naj se zahtevi ugodi, ker dejanje obsojenega B. ne predstavlja kaznivega dejanja po 15. členu UVS.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.3.1996, ki jo v zahtevi omenja obsojenčev zagovornik, je bila spremenjena izpodbijana pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Zagrebu tako, da so bili oproščeni z isto sodbo obsojeni E.L., F.R., J.H., M.K. in J.Z. in sicer po 1. točki 358. člena ZKP. Obsojeni V.B. naj bi storil kaznivo dejanje s tem, da ni prijavil pripravljanja pobega vojakov R., L., L. in H. Tako L. kot H. sta bila z navedeno sodbo vrhovnega sodišča oproščena obtožbe za pripravljanje pobega, obsojeni E.L. tudi glede dogovorov za pobeg z L. in R., ki sta kasneje tudi pobegnila. Glede na takšno oprostilno sodbo je torej krivdorek za obsojenega V.B. v nasprotju z oprostilno sodbo, saj se obsojenemu B. očita opustitev prijave za dejanja, za katera je vrhovno sodišče ugotovilo, da nimajo znakov kaznivega dejanja. Že iz tega razloga dejanje obsojenega V.B. ne more predstavljati kaznivega dejanja po 15. členu UVS.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da dejanje obsojenega V.B. ne predstavlja kaznivega dejanja, zato ga je v skladu z določbo 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbi 1. odstavka 96. člena ZKP.