Jedro

Vložnik očitek kršitve kazenskega zakona obrazloženo izpodbija le glede zakonskega znaka, da je obsojenec ravnal z namenom vplivanja na pričanje v sodnem postopku. Sklicuje se, da je bilo pisanje poslano odvetniški družbi, ki ni priča oziroma drug udeleženec kazenskega postopka. Navedeno za presojo ni pravno relevantno. Vrhovno sodišče je že presodilo, da za obstoj kaznivega dejanja ni odločilna lastnost naslovljenca, na katerega storilec nedovoljeno vpliva. Bistveno je, da gre za pričanje, v obravnavanem primeru v sodnem postopku, storilčevo ravnanje pa je usmerjeno prav v preprečitev uspeha tega opravila. Iz izreka pravnomočne sodbe jasno izhaja, da je bilo pisanje poslano pooblaščencem zasebne tožilke z namenom, da ta posreduje pri oškodovanki na način, da v kazenskem postopku ne bo obremenilno pričala proti obsojencu. Slednje se v opisu kaznivega dejanja kaže s povzemanjem zapisa iz obsojenčevega pisma, kakor tudi iz nadaljnjih navedb, da je bilo pisanje naslovljeno na odvetniško družbo kot pooblaščenko zasebne tožilke v kazenski zadevi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Brezuspešno je tudi vložnikovo vztrajanje, da sporni dopis nima vpliva na kazenski postopek. Pritrditi je pritožbenemu sodišču, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za abstraktno ogrozitveno inkriminacijo, zaradi česar za njegovo dokončanje zadošča, da storilec zoper drugo osebo uporabi grožnjo ali ustrahovanje, ni pa pomembno, če so nato te dejansko vplivale na pričanje te osebe.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika s sodbo z dne 6. 9. 2023 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila sodne takse.

2.Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodbe, zaradi odločbe o kazenski sankciji in izrečenih varnostnih ukrepih ter zaradi kršitev 2., 12., 14., 21. in 22. člena Ustave RS ter 5., 6., 8., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sodbi sodišč spremeni tako, da se obsojenca oprosti kaznivega dejanja, podredno pa, da se obsojencu zniža kazen, hkrati pa se ga oprosti plačila stroškov postopka.

3.Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. Ocenila je, da uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj okoliščina, da je obsojenec pismo poslal odvetniški družbi in ne neposredno oškodovanki, na izpolnjenost zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja nima vpliva. Glede kršitve 17. člena ZKP in absolutne bistvene kršitve postopka po 11. točki 371. člena ZKP ocenjuje, da jih vložnik z ničemer pojasni, zato se do njiju ni mogoče opredeliti. V zvezi z vložnikovim zatrjevanjem, da sodišče ni obrazložilo, katere vse novele kazenskega zakona so upoštevane v sodbi, ocenjuje, da takšna pojasnila niso potrebna, saj se zakonska dikcija ni spremenila že od Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika KZ-1B (z veljavnostjo od 15. 5. 2012) ter da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika KZ-1E, začel veljati 2. 7. 2017, kaznivo dejanje pa je bilo storjeno v letu 2018. Za vložnikovo zatrjevanje kršitev 2., 12., 14., 21., in 22. člena Ustave RS in kršitev 5., 6., 8., 13., in 14. člena EKČP, katerih del (2., 14. in 22. člena Ustave RS ter kršitev 5. in 6. člena EKČP) je uveljavljal že v pritožbi, ugotavlja, da se Višje sodišče do njih ni opredelilo, ker so očitki pavšalizirani in neobrazloženi, navedene kršitve pa delno povezuje z neprimernostjo višine kazni in njeno nesorazmernostjo, čeprav je odločbo o kazenski sankciji z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati le, če je sodišče odločilo v nasprotju z določbami zakona (5. in 6. točka 372. člena ZKP), česar pa zahteva ne trdi.

4.Obsojenec in njegov zagovornik sta bila z odgovorom seznanjena. O odgovoru se je izjavil zagovornik, ki vztraja pri navedbah in predlogu zahteve.

B.

5.Vložnik z zahtevo prvenstveno uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter trdi, da iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 286. člena KZ-1, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti obsojenčevo priznanje krivde. Po njegovem stališču namreč dopis odvetniški družbi, ki naj bi imel grozilno vsebino, nima vpliva na potek kazenskega ali predkazenskega postopka in na zbiranje obvestil v njem, saj odvetniška družba ni priča oziroma drug udeleženec kazenskega postopka.

6.Kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 stori, kdor z namenom, da bi v sodnem ali upravnem postopku ali v postopku parlamentarne preiskave ali v postopku pred Komisijo za preprečevanje korupcije vplival na pričanje ali izvajanje dokazov ali kdor z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival na zbiranje obvestil, uporabi zoper drugega fizično silo, grožnjo ali ustrahovanje, mu ponuja ali daje nedovoljene koristi. Obsojenec je bil spoznan za krivega da je na odvetniško družbo, ki je zastopala oškodovanko kot zasebno tožilko v kazenski zadevi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, ki se je vodil zoper njega zaradi kaznivega dejanja poškodovanje tuje stvari, poslal pisanje. V njem je zapisal, da bo z oškodovanko fizično obračunal, če bo zaradi njenega pričanja za navedeno kaznivo dejanje obsojen, da jo bo dobesedno razkosal, da mu je vseeno, če bo do konca življenja v zaporu, ter da ji odvetniška družba lahko ohrani življenje. Iz izreka pravnomočne sodbe izhaja, da je to storil z namenom, da B. B. na sodišču zoper njega ne bi pričala.

7.Ni pritrditi stališču vložnika, da obsojenčevo ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov. Vložnik očitek kršitve kazenskega zakona obrazloženo izpodbija le glede zakonskega znaka, da je obsojenec ravnal z namenom vplivanja na pričanje v sodnem postopku. Sklicuje se, da je bilo pisanje poslano odvetniški družbi, ki ni priča oziroma drug udeleženec kazenskega postopka. Navedeno za presojo ni pravno relevantno. Vrhovno sodišče je že presodilo, da za obstoj kaznivega dejanja ni odločilna lastnost naslovljenca, na katerega storilec nedovoljeno vpliva.

Bistveno je, da gre za pričanje, v obravnavanem primeru v sodnem postopku, storilčevo ravnanje pa je usmerjeno prav v preprečitev uspeha tega opravila. Iz izreka pravnomočne sodbe jasno izhaja, da je bilo pisanje poslano pooblaščencem zasebne tožilke z namenom, da ta posreduje pri oškodovanki na način, da v kazenskem postopku ne bo obremenilno pričala proti obsojencu. Slednje se v opisu kaznivega dejanja kaže s povzemanjem zapisa iz obsojenčevega pisma, kakor tudi iz nadaljnjih navedb, da je bilo pisanje naslovljeno na odvetniško družbo kot pooblaščenko zasebne tožilke v kazenski zadevi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Brezuspešno je tudi vložnikovo vztrajanje, da sporni dopis nima vpliva na kazenski postopek. Pritrditi je pritožbenemu sodišču, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za abstraktno ogrozitveno inkriminacijo, zaradi česar za njegovo dokončanje zadošča, da storilec zoper drugo osebo uporabi grožnjo ali ustrahovanje, ni pa pomembno, če so nato te dejansko vplivale na pričanje te osebe.

Izpodbijana sodba tako ni obremenjena z očitano kršitvijo po drugi točki prvega odstavka 370 člena ZKP.

8.Obsojenčev zagovornik zatrjuje tudi, da "kvalifikatorni znak obravnavanega kaznivega dejanja ni podan, s tem pa je podana kršitev 286. člena KZ-1 v povezavi s prvim odstavkom 56. člena in 57. členom KZ-1 ter 11. točko drugega (pravilno: prvega) odstavka 371. člena ZKP" ter "absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v povezavi s 17. členom ZKP, ko sodišče ni z enako pazljivostjo preizkusilo in ugotovilo dejstev, ki bi bila lahko v korist oškodovanke in bi pripomogle k pojasnitvi dogodka", česar pa podrobneje ne obrazloži. Zato Vrhovno sodišče takšnih nerazumljivih in nesubstanciranih trditev ni moglo presojati.

9.Neuspešno vložnik zatrjuje tudi, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, to je v letu 2018, kar je bilo pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika KZ-1E. Pravilna je namreč presoja pritožbenega sodišča, da se zakonska dikcija kaznivega dejanja ni spremenila že od Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika KZ-1B (z veljavnostjo od 15. 5. 2012) in je torej nepotrebno, da bi sodišče v sodbi pojasnjevalo, katere vse novele zakona so upoštevane v KZ-1, ki ga je uporabilo. Tudi sicer pa je napačno stališče vložnika, da je bilo kaznivo dejanje storjeno pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika KZ-1E, saj je ta začel veljati 2. 7. 2017, kaznivo dejanje pa je bilo storjeno 4. 1. 2018.

10.Vložnik v zahtevi uveljavlja še kršitve 2., 14. in 22. člena Ustave RS ter 5., in 6. člena EKČP, za katere pa je potrebno ugotoviti, da jih je vložnik s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal zgolj z njihovim navajanjem v uvodu, brez obrazložitve. Pritožbeno sodišče je zavzelo pravilno pravno stališče, da golo citiranje členov ne zadošča za utemeljitev kršitev obsojenčevih pravic. Vložnik navedb glede kršitve domneve nedolžnosti in dokaznega standarda za obsodbo s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 53384/2014 z dne 11. 9. 2018 in 11. 10. 2018 in odločbi Ustavnega sodišča Up-762/05 in Up-124/16, s čimer utemeljuje kršitve citiranih členov Ustave RS in EKČP, ter z zahtevo dodatno uveljavljane kršitve 12. in 21. člena Ustave RS ter 8., 13. in 14. člena EKČP, v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni podal. Zaradi materialne neizčrpanosti Vrhovno sodišče teh kršitev ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

11.Zahteva je brezuspešna tudi v delu, kjer vložnik zatrjuje, da je obsojenec prvič v življenju storil tovrstno dejanje, za katerega ni vedel, da je kaznivo; da je starejši gospod; da je bolan; zato prosi, da bi se pogojna kazen znižala na 5 mesecev, preizkusna doba pa na le šest mesecev. Odločbo o kazenski sankciji je z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče grajati le, če bi sodišče prve stopnje obsojencu izreklo kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali če bi kazen odmerilo samovoljno ali arbitrarno (5. točka 372. člena ZKP). Nič od navedenega zahteva niti ne zatrjuje. Vložnik zgolj z navajanjem osebnih okoliščin na strani obsojenca ne more doseči drugačne odločitve, saj iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

13.Glede na premoženjske razmere, ugotovljene v sodbi sodišča prve stopnje, je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

14.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Prim. sodbo VSRS I Ips 32267/2016 z dne 28. 2. 2019.

2Dugar, G. v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), urednikov Korošec, Filipčič, Zdolšek, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 286. člen, tč. 4 in 16.