Jedro

V kolikor je sodišče menilo, da mnenje izvedenca ni popolno oziroma je v nasprotju s prej podanim mnenjem, bi moralo te nejasnosti odpraviti ob njegovem zaslišanju. Če pa kljub zaslišanju, ki je bilo izvedeno, teh nejasnosti ni bilo mogoče odpraviti, bi moralo postaviti novega izvedenca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka v roku 15 dni plača 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje ter povrne stroške postopka, posledično pa je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 35,68 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

(2.) Zoper navedeno sodbo se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ali pa spremeni tako, da zahtevku ugodi. Priglaša pritožbene stroške. Kot bistveno navaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v nasprotju z zadnjimi zaključki sodnega izvedenca in kljub nekaterim nasprotnim dokazom. Sodišče ni upoštevalo, niti v obrazložitvi ni omenilo razlik med prvotnim zaključkom izvedenca in njegovimi trditvami v dopolnilnem izvedenskem mnenju, predlog za drugega izvedenca pa je neutemeljeno zavrnilo. S tem je storilo kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Enaka kršitev je po mnenju pritožnika podana tudi s tem, ker v sodbi ni razlogov o ugotovitvah izvedenca, da je tožnik opravljal invalidskim omejitvam neustrezno delo, saj delo ni primerno za kronične bolnike in invalide, pri katerih lahko pride do motenj zavesti. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov, zakaj ni upoštevalo ugotovitev priče dr. I.M., ki je izrecno zatrdila, da je bil tožnik nezmožen za svoje delo pri S., d.d.. Razglabljanje o prisilni drži vratu se pritožniku zdi nepotrebno, gre pa tudi za strokovna vprašanja s področja medicine dela. Izjava o varnosti ni verodostojen dokaz delovnih obremenitev tožnika zlasti pri točkovanju kriterijev, ki jih posebej našteva.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP.

(6.) Očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev (v okviru sprejete materialnopravne presoje) navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si tudi ne nasprotujejo, kar vse omogoča pritožbeni preizkus. Da se sodišče ni opredelilo do razlik v izvedeniškem mnenju, je posledica neupoštevanja določb postopka, ki se nanašajo na delo z izvedenci in to pomeni kršitev po 1. odst. 339. člena ZPP, ne pa očitane kršitve. Glede očitka, da manjkajo v sodbi razlogi o tem, da delo ni primerno za kronične bolnike in invalide, pa je pritožnika potrebno opozoriti, da v tej smeri v tožbi ni ponudil ustrezne trditvene podlage in se zato sodišču o dejstvih, ki so bila morebiti ugotovljena z izvajanjem dokazov, ni bilo niti potrebno opredeljevati.

(7.) Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bil tožnik v času pred škodnim dogodkom z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 19. 01. 1999 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, priznana pa mu je bila pravica do razporeditve na delovno mesto z omejitvami ( brez dvigovanja bremen nad 15 kg, brez prisilne drže vratu, brez potrebe po hitrih in maksimalnih rotacijah v predelu vratne hrbtenice ter brez orodja, ki povzroča vibracije). 22. 10. 2002 je tožnik med zlaganjem desk pri toženi stranki, zaradi nenadne slabosti, padel po tleh in si pri tem poškodoval glavo in levi komolec. Zavarovanki tožene stranke, ki je imela pri njej zavarovano svojo odgovornost, očita, da je tožnika razporedila na fizično prezahtevno delo, ki ne ustreza omejitvam iz zgoraj citirane odločbe, to pa je tudi vzrok slabosti, padca in posledično nastale škode.

(8.) Med pravdnima strankama v zvezi z podlago odškodninske odgovornosti ni bilo sporno, da je do škodnega dogodka prišlo, sporno pa je bilo, ali je zavarovanka tožene stranke kršila odločbo ZPIZ in toženca razporedila na delovno mesto, ki ne ustreza omejitvam, torej predpostavka protipravnosti, nadalje vzročna zveza (tožena stranka je trdila, da slabost ni bila pogojena z opravljanjem dela), posledično pa tudi vprašanje, ali je tožena stranka, glede na splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti, nastalo škodo dolžna kriti.

(9.) Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na očitek protipravnega ravnanja in jih pritožnik s pritožbo ne izpodbija, so, da pri zlaganju lesa toženec ni dvigal bremen nad 15 kg in ob tem delu tudi niso bile potrebne hitre in maksimalne rotacije v predelu vratne hrbtenice. Da bi uporabljal orodje, ki povzroča vibracije, ni zatrjeval. V tem obsegu je tudi po mnenju pritožbenega sodišča materialno pravni zaključek sodišča, da zavarovanki tožene stranke ni kaj očitati, pravilen.

(10.) Utemeljeno pa pritožba opozarja na (vsaj preuranjen) zaključek sodišča prve stopnje, da je bila spoštovana tudi omejitev, ki se nanaša na prisilno držo vratu, predvsem pa na to, da je sodišče odločilo v nasprotju z ugotovitvami izvedenca v dopolnilnem mnenju in da je kljub razlikam med prvim in drugim mnenjem zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca.

(11.) Za pomoč pri odgovoru na vprašanje, ali je pri delu, ki ga je opravljal tožnik, prihajalo tudi do prisilne drže vratu (kar je zajeto v odločbi ZPIZ), je sodišče postavilo izvedenca za varstvo pri delu s področja lesarstva. Že v prvem izvedeniškem mnenju z dne 18. 06. 2008 je zaslediti določene nejasnosti in nasprotje med ugotovitvami in končnim zaključkom izvedenca. Tako je izvedenec pod točko 6 ugotovil, da so bile v odločbi ZPIZ dane omejitve tudi v zvezi z prisilno držo vratu, kar pa delodajalec pri zlaganju lesa ni mogel zagotoviti, iz česar bi izhajalo, da je bila odločba ZPIZ v tem pogledu kršena. Pod točko 8. mnenja je pojasnil, da gre pri zlagalcu lesa za kratkotrajne prisilne drže, ki pa se pogosto ponovijo, vendar po njegovem mnenju odločba o tem ne govori. Končni zaključek izvedenca je bil, da je delo, ki ga je tožnik opravljal, ustrezalo omejitvam njegovih delovnih sposobnosti. V dopolnitvi tega mnenja in ob ustnem zaslišanju pa je izvedenec svoje zaključke spremenil, saj meni, da gre pri delih zlaganja desk za dela, ki jih tožnik ne more opravljati, saj gre za prisilno držo vratu. V tem delu sodišče prve stopnje izvedenskemu mnenju ni sledilo, saj po njegovem mnenju o kratkotrajnih prisilnih držah odločba SPIZ ne govori, daljša prisilna drža pa pri tem delu ni potrebna.

(12.) Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je sodišče s tem prezrlo ugotovitev izvedenca v dopolnilnem izvedeniškem mnenju in dejansko samo prevzelo njegovo vlogo in brez ustreznega strokovnega znanja ugotavljalo, ali je delo, ki ga je tožnik opravljal, predstavljalo delo, pri katerem prihaja tudi do prisilne drže vratu. Poleg tega je v zvezi z omejitvami upoštevalo tudi nekaj, kar iz odločbe ZPIZ sploh ne izhaja. Odločba ZPIZ namreč dela tožnika ne omejuje na delo pri katerem ne prihaja do daljše prisilne drže vratu, ampak omenja zgolj prisilno držo vratu, kar sodišču ne omogoča zaključka, da kratkotrajne, a velikokrat ponovljene prisilne drže, temu ne ustrezajo. V kolikor je sodišče menilo, da mnenje izvedenca ni popolno oziroma je v nasprotju s prej podanim mnenjem, bi moralo te nejasnosti odpraviti ob njegovem zaslišanju. Če pa kljub zaslišanju, ki je bilo izvedeno, teh nejasnosti ni bilo mogoče odpraviti, bi moralo postaviti novega izvedenca (2. in 3. odst. 254. člena ZPP), za kar je imelo oporo tudi v danih dokaznih predlogih. V nasprotju s tem pa je sodišče najprej menilo, da je mnenje popolno in jasno in da razlogov za postavitev novega izvedenca ni, v nadaljevanju pa je nato odločilo v nasprotju s tem mnenjem.

(13.) Ker sodišče prve stopnje ni odpravilo nejasnosti in nepopolnosti mnenja, s tem pa prekršilo določbe pravdnega postopka in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (1. odst. 339. člen ZPP), je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrača zadevo v novo sojenje. Ocenjuje namreč, da so pomanjkljivosti izvedenega postopka tolikšne, da jih, ne da bi s tem okrnilo strankam pravico do pritožbe, samo ne more odpraviti (1. odst. 354. člena ZPP).

(14.) V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje z novim zaslišanjem že postavljenega izvedenca ali če to ne bo mogoče, s postavitvijo novega izvedenca (1) ugotoviti, ali je pri delu, ki ga je tožnik opravljal, prihajalo do prisilne drže vratu ali ne, ter nato, upoštevajoč omejitve, ki iz odločbe ZPIZ izhajajo, sprejeti zaključek, ali je zavarovancu tožene stranke mogoče očitati protipravno ravnanje v zvezi z razporeditvijo tožnika na konkretno delovno mesto ali ne. V primeru, da bi sodišče prve stopnje takšno protipravno ravnanje ugotovilo, pa pritožbeno sodišče opozarja, da to še ne pomeni, da je s tem dokazana tudi vzročna zveza med takim ravnanjem in nastalo škodo, saj je mogoče, da vzrok za slabost in posledično padec tožnika ni v tem, da je opravljal delo s prisilno držo vratu (kar se zavarovancu tožene stranke očita), ampak kaj drugega. V tem primeru tožena stranka, glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo in splošne pogoje, seveda škode tožniku ne bo dolžna povrniti. Na to, prav tako strokovno vprašanje, pa bo sodišče prve stopnje moralo poiskati odgovor z ustreznim izvedencem medicinske stroke kot je tožnik tudi predlagal (2). Ob ponovnem odločanju se sodišču prve stopnje ni potrebno posebej opredeljevati do morebitnih drugih ugotovljenih kršitev zavarovanca tožene stranke, saj je pri odločanju o zahtevku tožnika vezano na (pravočasno) trditveno podlago, ki jo je tožnik ponudil. To velja tako za pravočasno izdelavo ocene tveganja, kot za očitke, ki se izpostavljajo v pritožbi in se nanašajo na to, da delo, ki ga je tožnik opravljal, ni bilo primerno za kronične bolnike in invalide ter pravilnost točkovanja v izjavi o varnosti.

(15.) Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo, je v skladu z 3. odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških pritožbenega postopka, pridržalo končni odločbi.

V zvezi z ugotavljanjem, ali je pri delu, ki ga je tožnik opravljal, prihajalo do prisilne drže vratu, se pritožbenemu sodišču vzbujajo pomisleki tudi v zvezi z izbiro izvedenca glede na stroko, saj gre vsebinsko za vprašanje na katerega bi lahko dal ustrezen odgovor le izvedenec medicinske stroke – specialist medicine dela, pri čemer je tožeča stranka izvedenca medicinske stroke tudi predlagala.

Tak dokazni predlog je sodišče prve stopnje na naroku dne 13. 11. 2008 sicer zavrnilo, vendar pa na svoj sklep ni vezano.