Jedro

Pritožbeno sodišče se je v vmesni sodbi sklicevalo in delno povzelo sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 166/2014, da bi na ta način dodatno konkretiziralo, katera dejstva so (lahko) predmet obravnave v nadaljnjem postopku pred sodiščem prve stopnje, ko bo to sodišče ugotavljalo utemeljenost zahtevka po višini. Glede na pritožbene navedbe, je treba (znova) pojasniti, da v izreku vmesne sodbe vsebovana ugotovitev, ki je določno opredeljena, pomeni, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji in se ne nanaša le na posamezne predpostavke temelja ali njihove dele, kot bi bilo moč razumeti pritožbene navedbe, temveč zajema celotno podlago zahtevka.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se III. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 55 % stroškov postopka, tožeča stranka pa toženi stranki 45 % stroškov postopka, kot jima jih bo priznalo sodišče prve stopnje."

II.V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sodbo P 811/2011-I z dne 5. 12. 2018 tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 950/2019 z dne 8. 1. 2020 pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnji v novo sojenje, ki je s sodbo P 170/2020 I z dne 15. 3. 2018 znova zavrnilo tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče pa je po pritožbeni obravnavi z delno sodbo¹ in vmesno sodbo ter s sklepom I Cp 1263/2021 z dne 31. 3. 2022 odločilo, da se pritožbi tožnice delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 91.256,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, po podlagi utemeljen (I), da se zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka (91.256,38 EUR) in stroških postopka zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (II), da se v preostalem delu pritožba tožnice zavrne in se v nespremenjenem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo 47.344,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje (III).

Odločitev sodišča prve stopnje

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 28.099,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (I), da se zavrne, kar je tožnica zahtevala več - to je plačilo zneska v višini 91.256,38 EUR (II), da je uspeh tožnice v pravdi 55 %, uspeh toženca pa 45 % (III).

Povzetek pritožbenih navedb

3.Toženec vlaga pritožbo zoper I. in III. tč. izrekali sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice ter ji naloži, da tožencu povrne vse stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje na naroku 12. 9. 2022 strankam pojasnilo, da bodo pridobljene listine zadostovale za odločitev o višini zahtevka, da novi narok ne bo potreben, da pa bo stranke pozvalo potem, ko bo pridobilo listine, da se v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko odpovejo glavni obravnavi. Toženec je v obvestilu 13. 3. 2023 v skladu s pozivom sodišča z dne 6. 2. 2023 sporočil, da se odpoveduje glavni obravnavi. Po izjavi toženca o odpovedi glavni obravnavi je sodišče na predlog tožeče stranke naknadno naredilo poizvedbe in pridobilo listine, zato je toženec v pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2023 želel, da sodišče opravi glavno obravnavo, zato je predlagal njen razpis. Toženec je v vednost od sodišča prejel obvestilo tožnice, da se je odpovedala glavni obravnavi, sodišče pa je spregledalo, da se toženec glavni obravnavi ni odpovedal. Protispisne so trditve, da je toženec soglašal, da sodišče o zahtevku odloči brez glavne obravnave. Toženec tako lahko šele v pritožbi uveljavlja stališče, ki izključuje upravičenje tožnice do sorazmernega deleža prejetih najemnin za nepremičnine, ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. Toženec je bil s tem prikrajšan za možnost obravnavanja pred sodiščem, glavna obravnava pa je obligatorna, izdaja brez razpisanega naroka pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar obenem predstavlja konvencijsko kršitev 6. člena EKČP, ki določa pravico do izjave in kršitev ustavno zagotovljenega enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

5.Toženec je že pred sodiščem prve stopnje glede vezanosti sodišča na vmesno sodbo opozoril na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 166/2014, skladno s katero sklepanje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po izdaji vmesne sodbe ni vselej izključeno, kar pomeni, da sodišče lahko kljub vmesni sodbi tožbeni zahtevek zavrne.

6.Ne drži ugotovitev pritožbenega sodišča, ki je bila odločilna za izdajo vmesne sodbe, da je toženec ob razpadu življenjske skupnosti vedel, da tožnica zahteva plačilo dela najemnin. Tožnica je v nepravdnem postopku uveljavljala najemnine le za čas trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank, medtem ko se tožbeni zahtevek nanaša na obdobje po razpadu življenjske skupnosti, torej od 20. 6. 2014 dalje. Iz predloga za delitev skupnega premoženja, ki se nanaša tudi na najemnine do razpada življenjske skupnosti, toženec ni mogel vedeti, da tožnica terja izplačilo najemnin tudi po njenem razpadu. Opredelitev najemnin kot skupnega premoženja ni mogoče enačiti s pozivom na njihovo izplačilo. Obstoj skupnega premoženja še ne nalaga tožencu dolžnosti plačila prejetih najemnin. Časovna opredelitev predloga in njegova pravna podlaga tako izključujeta ugotovitev, da bi toženec vedel za zahtevo tožnice za plačilo spornih najemnin pred začetkom te pravde. To potrjujeta tudi poziva z dne 19. 10. 2021 in 16. 11. 2021, s katerima je pritožbeno sodišče pozvalo tožnico, da časovno opredeli pozive, ki jih je naslovila na toženca iz naslova ureditve razmerij v zvezi z najemnino. Pritožbeno sodišče bi pri odločitvi moralo upoštevati le pozive, s katerimi je tožnica pozivala toženca k plačilu najemnin. Tožnica ni nikoli pozvala toženca, da ji plača del najemnin. Tudi kasnejša pogajanja v zvezi z delitvijo skupnega premoženja ne potrjujejo ugotovitve pritožbenega sodišča o prepričljivo izkazanem vedenju toženca, da tožnica od razpada življenjske skupnosti zahteva in pričakuje od toženca, da ji bo mesečno izplačeval del najemnin.

7.Pravnomočno ugotovljen delež zakoncev na skupnem premoženju ne predstavlja primernega kriterija za ugotovitev domnevnega prikrajšanja tožnice. Odločitev o deležih pravdnih strank na delu skupnega premoženja tudi ne izhaja iz izreka vmesne sodbe. Iz nepravdnega postopka ne izhaja, da bi predlagateljica predlagala, da se prejete najemnine do delitve skupnega premoženja delijo med pravdni stranki po pripadajočih deležih. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek po višini utemeljilo na podatkih FURS in tožničinega deleža na skupnem premoženju, pri tem pa ni upoštevalo, da je tožnica v nepravdnem postopku N 365/2011 dne 19. 4. 2017 vložila predlog o delitvi skupnega premoženja, v katerem je predlagala, da toženec obdrži solastni delež nepremičnin, ki so predmet najemne pogodbe. Predlog o delitvi skupnega premoženja je pomemben za odločitev o temelju, ker izključuje vedenje toženca o dolžnosti mesečnega plačevanja dela najemnine tožnici. Tudi pritožbeno sodišče je v sklepu I Cp 750/2019 navedlo, da bi moral toženec takoj, ko je prejel zahtevo tožnice za izplačilo mesečnih najemnin, vložiti predlog za ureditev obstoječih spornih najemnih razmerij, s čimer se v tej pravdi utemeljuje dopustnost uveljavitve plačila najemnine iz skupnega premoženja pred njegovo delitvijo v nepravdnem postopku. Pritožbeno sodišče ugovor toženca zavrača s stališčem, da bi tožnica v nepravdnem postopku lahko zahtevala le ureditev spornega razmerja glede delitve najemnin za čas od vložitve predloga dalje, s čimer bi se lahko preprečila nadaljnja samovolja skupnega lastnika in ne sanacija za storjene kršitve oziroma pravno varstvo iz naslova neupravičene obogatitve. Iz vmesne sodbe ne izhaja, ali je predlagateljica takšno ureditev spornega razmerja v nepravdnem postopku tudi uveljavila, tožba bi bila namreč utemeljena le v primeru preprečitve samovolje skupnega lastnika. Če tožnica takšnega režima ni predlagala, potem tudi tožencu ni mogoče očitati samovolje. Sodišče kot nosilni argument, s katerim bi se toženec učinkovito branil pred očitkom o prikrajšanju tožnice oziroma o dopustnosti pravovarstvenega zahtevka, navaja uveljavitev predloga v nepravdnem postopku, s katerim bi predlagal ureditev razmerij med udeležencema kot skupnima lastnikoma, da sam izključno razpolaga z najemninami, tako stališče pa predpostavlja, da tudi tožnica ni postavila predloga, s katerim bi uveljavljala ureditev spornega razmerja glede delitve najemnin, saj bi se v okviru takšnega predloga lahko tudi odločilo o tem, da je toženec pooblaščen izključno razpolagati z najemninami. Ker torej tožnica kot predlagateljica ni postavila predloga za delitev najemnin, se tudi tožencu zmotno očita samovolja oziroma odstop od predlaganega oziroma dogovorjenega spornega razmerja pri razpolaganju z najemninami.

8.Pravnomočno je odločeno le o deležu nekdanjih zakoncev na celotnem skupnem premoženju, ne pa tudi na spornih nepremičninah, ki sodijo v skupno premoženje. O delitvi skupne lastnine je pooblaščeno odločati le sodišče v nepravdnem postopku.

9.Toženec se je upravičeno zanesel na obstoječo sodno prakso, ki ne dopušča uveljavitve zahtevka, kot ga je postavila tožnica, v pravdnem postopku. S tem je bila tožencu kršena pravica iz 22. člena Ustave.

10.Trajanje postopka o delitvi skupnega premoženja, katera odločitev je odmaknjena v daljno prihodnost, tudi ne izvira iz sfere toženca. Toženec je na naroku za delitev skupnega premoženja predlagal, da se mu dodelijo najemnine, ker to terjajo materialni razlogi. Tožnica je predlogu nasprotovala s sklicevanjem na litispendenco. Zmotna so stališča pritožbenega sodišča glede litispendence. Tožnica je v nepravdnem postopku opozorila, da ji toženec kot nasprotni udeleženec dolguje ustrezen delež najemnin za zadnjih pet let, ki se nanaša tudi na sporno obdobje, zato je ugovor litispendence utemeljen.

11.Tudi če bi obveljala izpodbijana odločitev o glavni stvari, je zmota odločitev o stroških postopka. Sodišče se je sklicevalo na četrti odstavek 163. ZPP, ki določa, da sodišče v sodbi, s katero se konča postopek, lahko odloči le, katere stroške postopka nosijo stranke in v kakšnem deležu. Za odločitev o uspehu postopka, kakor izhaja iz izpodbijane sodbe, ni podlage v zakonu. Toženec nasprotuje metodologiji, po kateri je sodišče presojalo uspeh strank. Najbolj primerna metoda vrednotenja v postopku je končni uspeh stranke. Okoliščine primera so lahko tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma načina vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi, ki je sicer lahko ločen glede na temelj in višino, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa.² V obravnavam primeru ločevanje uspeha po temelju in višini ni primerno. Tožnica je postavila pretiran denarni zahtevek.

Odgovor na pritožbo

12.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Presoja utemeljenosti pritožbe

13.Pritožba je delno utemeljena.

Glede kršitev pravdnega postopka

14.Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

15.Toženec v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 10. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP,³ ker je spregledalo, da je preklical izjavo, da se odpoveduje razpisu glavne obravnave. V nadaljevanju bodo navedeni razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistveno kršitve postopka iz 10. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP,⁴ posledično pa tožencu tudi ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Toženec je 13. 3. 2023,⁵ po pozivu sodišča prve stopnje z dne 6. 2. 2023, sporočil, da se odpoveduje glavni obravnavi, potem ko je sodišče prve stopnje že prejelo od družbe A. d. o. o, podatke o izplačanih najemninah tožencu⁶ in podatke od FURS⁷ ter izračune dohodnine za toženca.⁸ Sodišče prve stopnje je naknadno 14. 3. 2023, na predlog tožnice, ki je podvomila v verodostojnost teh podatkov o dejansko izplačanih najemninah tožencu, poslalo A. d. o. o., dopis,⁹ da pojasni, ali v svojih letnih poročilih beleži vse (tudi neizplačane) zneske najemnin in kakšna je razlika med izplačanimi in vknjiženimi najemninami. Toženec je po tem dopisu¹⁰ v vlogi z dne 5. 4. 2023 navedel, da iz razloga, ker je sodišče sledilo predlogu tožnice in pozvalo A. d. o. o., da poda dodatna pojasnila v zvezi z izplačili in letnimi poročili v zvezi z izplačili najemnin tožencu, predlaga, da se razpiše glavna obravnava. Sodišče prve stopnje je po prejemu te vloge toženca prejelo pojasnila družbe B. d. o. o., ki opravlja računovodske storitve za družbo A. d. o. o., tem podatkom pa toženec ni nasprotoval.¹¹

Iz teh razlogov in ker je sodišče prve stopnje oprlo odločitev glede višine najemnin, ki jih je toženec prejel v spornem obdobju, na podatke FURS, se izkaže kot neutemeljena pritožbena graja, da je bila tožencu kršena pravica do izjave, še posebej iz razloga, ker toženec v pritožbi teh ugotovitve sodišča prve stopnje ne izpodbija. Glede na opisana procesna dejanja toženca in sodišča prve stopnje se izkaže, da ponoven razpis naroka ni bil potreben, ker se je toženec odpovedal glavni obravnavi glede trditev in dokazov, ki so bili podlaga za odločitev sodišča prve stopnje - podlaga odločitve sodišča prve stopnje torej niso bile trditve in dokazi, zaradi katerih je toženec terjal, da se razpiše dodaten narok za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se bo v nadaljnji obrazložitvi podrobneje opredelilo do pritožbenih trditev, da je toženec lahko šele v pritožbi uveljavljal stališča, ki izključujejo upravičenje tožnice do sorazmernega deleža prejetih najemnin za nepremičnine, ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, ker ni bila opravljena glavna obravnava.

Presoja pritožbenega sodišča

16. Pritožbeno sodišče je z vmesno sodbo I Cp 1263/2021 z dne 31. 3. 2022 razsodilo, da je tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 91.256,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, po podlagi utemeljen. V obrazložitvi vmesne sodbe je pojasnilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen zgolj za obdobje od 20. 6. 2014 do 31. 12. 2016 - v višini 40 % od prejetih najemnin, da bo sodišče prve stopnje v novem sojenju presojalo utemeljenost terjatve zgolj po višini in sicer le glede zneska 91.256,38 EUR, ker je bil v preostalem delu tožbeni zahtevek v višini 47.344,43 EUR s sodbo sodišča prve stopnje utemeljeno zavrnjen, da je obseg vezanosti na vmesno sodbo v nadaljevanju konkretne pravde odvisen od ustrezne identifikacije tožbenega zahtevka ob njeni izdaji in razmejitve temelja in višine tega zahtevka.

17. Sodišče prve stopnje je po izdaji vmesne sodbe, v nadaljevanju sojenja, ugotavljalo višino najemnin, ki jih je toženec dejansko prejel od družbe A. d. o. o., in od tako ugotovljenega zneska priznalo tožnici 40 %. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine najemnin, ki jih je prejel toženec, ki temeljijo na podatkih FURS, s tem, da toženec teh ugotovitev s pritožbo ne izpodbija, ni pa tudi nasprotoval tem podatkom pred sodiščem prve stopnje.

18. Pritožbeno sodišče se je v vmesni sodbi sklicevalo in delno povzelo sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 166/2014, da bi na ta način dodatno konkretiziralo, katera dejstva so (lahko) predmet obravnave v nadaljnjem postopku pred sodiščem prve stopnje, ko bo to sodišče ugotavljalo utemeljenost zahtevka po višini. Glede na pritožbene navedbe, je treba (znova) pojasniti, da v izreku vmesne sodbe vsebovana ugotovitev, ki je določno opredeljena, pomeni, da tožbeni zahtevek po temelju obstoji in se ne nanaša le na posamezne predpostavke temelja ali njihove dele, kot bi bilo moč razumeti pritožbene navedbe, temveč zajema celotno podlago zahtevka.

19. Toženec v pritožbi polemizira z razlogi pritožbenega sodišča iz vmesne sodbe, zato podrobnejši odgovori niso potrebni in tudi ne dopustni, ker je bilo z vmesno sodbo pravnomočno odločeno o temelju zahtevka. Pritožbeno sodišče zato v nadaljevanju glede na pritožbene navedbe zgolj pojasnjuje, da se je v vmesni sodbi opredelilo: glede pozivov tožnice, da ji toženec plača sorazmerni del najemnin in glede vedenja toženca, da je dolžan plačati del teh najemnin v 67. tč., glede litispendence v 70.-72. tč., glede neupravičene obogatitve toženca v višini 40 % od prejetih najemnin v 53. in 80. tč., s tem, da je zmotna pritožbena teza, da bi ta delež moral biti naveden v izreku vmesne sodbe, glede ureditve spornega razmerja v nepravdnem postopku tudi glede plačila najemnin in glede predlogov pravdnih strank v zvezi z delitvijo skupnega premoženja v 74.-78. tč., glede zlorabe pravic v 60. tč., glede odstopa od sodne prakse v 32.-60. tč. ter v 85. in 86. tč. Iz pritožbenih navedb tudi ne izhaja, da bi pravdni stranki v nepravdnem postopku že razdelili skupno premoženje.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka

20. Pritožba utemeljeno opozarja, da za odločitev o uspehu postopka, kot izhaja iz III. tč. izreka izpodbijane sodbe ni podlage v zakonu. Četrti odstavek 163. ZPP določa, da sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Pritožbeno sodišče je zato izrek sodbe sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo in odločilo, da je toženec dolžna povrniti tožnici 55 % stroškov postopka, tožnica pa tožencu 45 % stroškov postopka, kot jima jih bo priznalo sodišče prve stopnje.

21. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 196/2016 pojasnilo, da je "sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno uporabilo (materialno) določbo 154. člena ZPP, ko je vrednotilo uspeh strank ločeno "po temelju" in "po višini" in za končni uspeh vzelo rezultat izračuna aritmetične sredine med obema prvotno ločeno ugotovljenima deležema uspeha. Vsak dajatveni zahtevek ima svojo podlago oziroma temelj, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha (po temelju in po višini) prav v pravdah zaradi plačila odškodnine." Taka je tudi novejša sodna praksa, ki dopušča odstop od tega stališča zgolj v primerih, ko so izkazane posebne okoliščine, ki kot vrednostno merilo terjajo drugačno vrednotenje uspeha - pravna podlaga pa je v drugem odstavku 155. člena ZPP. Tak pristop ima podlago tudi v sklepu II SM 1/2022, v katerem je Vrhovno sodišče pojasnilo: "Materialnopravna pravila o stroških so abstraktna in pomensko odprta, najbolj prav v drugem odstavku 154. člena ZPP, ki se nanaša na položaj delnega uspeha. Zakonsko besedilo sodišču omogoča, da upoštevaje vse okoliščine primera sprejme pravično stroškovno odločitev. Gre torej za niansiranje, upoštevaje okoliščin konkretnega primera - zato tudi širok nabor možnosti. Od tega, da vsaka stranka krije svoje stroške, do tega, da je dolžna upoštevaje vse okoliščine primera ustrezen delež povrniti nasprotni stranki. Očitno je, da jezikovne meje stroškovnega pooblastila tu niso matematične, marveč vrednotne. Ius est ars." Srž te pravde korenini v sporu glede temelja, ki je bil središčna ost spora med pravdnima strankama, zato so se navedbe pravdnih strank in procesne aktivnosti v zvezi z izvajanjem dokazov sodišča prve in druge stopnje osredotočale na vprašanja povezana s temeljem, kar nenazadnje potrjujejo odločitve sodišča prve in druge stopnje, ki so bile izdane pred izpodbijano sodbo. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je na podlagi upoštevanja uspeha tožnice z zahtevkom po temelju in višini, ocenilo, da je njen uspeh v postopku 55 %, uspeh toženca pa 45 %.

Odločitev pritožbenega sodišča

22. Pritožba je delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov pritožbenega postopka

23. Toženec je uspel s pritožbo v neznatnem delu, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Enako velja za tožnico, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), tako glede na vsebinske razloge, s katerimi je tožnica izpodbijala pritožbene navedbe, kakor iz razloga, ker je bila srž pritožbenih navedb vnovično zatrjevanje, da po podlagi tožbeni zahtevek ni utemeljen, o tem pa je bilo že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo pritožbenega sodišča.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 154/2, 155, 155/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.