Jedro

Le stečajni upravitelj lahko odvetniku podeli pooblastilo za zastopanje in tega ne more narediti stranka sama. Stečajni upravitelj pa lahko naknadno opravljena pravdna dejanja odobri.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.815,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 20. 1. 2012 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan iz naslova vrnitve posojila plačati 250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po umiku zahtevka za znesek 74.650,00 EUR, v katerega je toženec privolil, je sodišče odločalo še o preostalem zahtevku za plačilo 175.350,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je, da tožnica ni dokazala, da je v letu 2010 razpolagala z denarnimi sredstvi v višini 250.000,00 EUR in jih izročila tožencu, zato ni uspela dokazati sklenitve posojilne pogodbe v smislu 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče je razsodilo tudi, da sta glede domnevne posojilne pogodbe podana objektivni in subjektivni element oderuštva.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži tožencu v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da iz listin v spisu izhaja, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, ki je po vsebini posojilna pogodba. Res naj bi bilo njuno poslovanje nekoliko nenavadno, vendar naj bi bilo povsem neverjetno, da bi toženec kar trikrat podpisal potrdila z lažno vsebino. Zavedal se je svojih ravnanj in posledic. Dodatna okoliščina, iz katere naj bi izhajalo, da si je toženec očitno izposodil denar je, da je znesek tožnici tudi delno vrnil. Ker je tožnica lahko razpolagala z denarjem A. A. naj bi bil napačen zaključek sodišča, da ni imela dovolj denarja za posojilo.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je nanjo odgovoril in sodišču predlagal, naj revizijo zavrže oz. podredno zavrne in tožnici naloži plačilo njegovih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E. **O dovoljenosti revizije**

7. Glede na stališče toženca v odgovoru na revizijo, da je treba revizijo zavreči, ker se je nad tožnico pred vložitvijo revizije začel postopek osebnega stečaja, se je Vrhovno sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem dovoljenosti te revizije.

8. Revizija je dovoljena.

9. Tožnica je od 5. 7. 2016 v osebnem stečaju. Kljub temu je pooblastilo odvetniku za zastopanje v revizijskem postopku z dne 12. 9. 2016 podpisala tožnica sama. Njen stečajni upravitelj M. M. je v svojem sporočilu sodišču prve stopnje z dne 21. 2. 2017 sporočil, da odobrava pravna dejanja tožnice, ki jih je v tem postopku opravila po začetku stečajnega postopka, tj. vložitev revizije, kljub temu, da ga tožnica o postopku ni predhodno obvestila.

10. Z začetkom postopka osebnega stečaja je poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena, kar pomeni, da je procesno sposoben v mejah svoje poslovne sposobnosti (drugi odstavek 77. člena ZPP). Upravitelj postane zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika pri razpolaganju s premoženjem, ki spada v stečajno maso (386. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)). Z začetkom stečajnega postopka torej pridobi stečajni upravitelj po samem zakonu vsa pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika, zato mora stečajnega dolžnika v pravdnem postopku, v katerem je predmet tožbenega zahtevka premoženje, ki vpliva na obseg stečajne mase, zastopati stečajni upravitelj, ki je njegov zakoniti zastopnik.1 Po presoji revizijskega sodišča je predmet spora v konkretni zadevi premoženje tožnice (terjatev iz naslova domnevnega posojila), ki bi spadalo v njeno stečajno maso, če bi bilo njenemu zahtevku ugodeno. Ker gre torej za premoženje, ki spada v stečajno maso, mora stečajno dolžnico v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem zastopati stečajni upravitelj, ki je tožničin zakoniti zastopnik. Le stečajni upravitelj lahko odvetniku podeli pooblastilo za zastopanje in tega ne more storiti tožnica sama.2

11. Šesti odstavek 98. člena ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, ni upravičen za zastopanje, razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih je stranka pozneje odobrila. Glede na dopis stečajnega upravitelja tožnice je revizijsko sodišče štelo, da je stranka opravljena pravdna dejanja odobrila.

**O utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

13. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z bolj omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Zato revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). V dejanski zaključek nižjih sodišč, da tožnica v spornem obdobju ni razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi in tožencu ni izročila zatrjevanega denarja, revizijsko sodišče ne more posegati.

14. Nadalje ni dovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja z navideznim uveljavljanjem bistvenih kršitev, kar velja za uveljavljeno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se odražala v nasprotovanju razlogov izpodbijane sodbe vsebini listin v spisu. Revidentka z zatrjevano procesno kršitvijo nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč, da pisne izjave, na katerih je tožnica gradila svojo tožbo, ne izkazujejo realnega stanja glede izročitve denarja.

15. Neutemeljen pa je tudi očitek napačne uporabe materialnega prava. Ni res, da že samo pisno potrdilo o prejemu denarja predstavlja sklenjeno posojilno pogodbo in utemeljuje tožničino terjatev do toženca. Za uspeh svojega zahtevka v postopku bi morala tožnica izkazati 1) obstoj posojilne pogodbe, 2) izročitev denarja tožencu in 3) potek roka za vrnitev posojila (569. člen OZ). Tožnica svojega dokaznega bremena ni zmogla.

16. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica tožencu tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 2.815,76 EUR, kar obsega sledeče stroške: nagrado za postopek z revizijo 2.288,00 EUR (tar. št. 3300), materialne stroške 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 22% DDV. Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

1 VSRS sklep III Ips 124/2015. 2 Prim. odločbi VSRS sklep X Ips 251/2016 in VSRS sklep X Ips 215/2016.