Jedro

Šteje se, da je bila pošiljka, ki se osebno vroča, pravilno vročena, če je vročevalec tudi po drugi neuspešni vročitvi, v poštnem predalu pustil sporočilo, iz katerega je razvidno, kje je poštna pošiljka. To sporočilo ustrezno nadomešča pribitje na vrata.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Mestnega sekretariata za notranje zadeve mesta Ljubljane št. P 226/1-3105/92 z dne 2.4.1993, s katerim je tožeči stranki naložil plačilo 20.000,00 SIT denarne kazni, ki mu je bila zagrožena s predhodnim sklepom istega organa z dne 9.1.1993, hkrati pa ji je določil nov rok treh dni za predložitev vozniškega dovoljenja, sicer bo proti njej kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen 40.000,00 SIT. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbo 87. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in navaja, da je iz povratnice, ki je priložena k sklepu prvostopnega organa z dne 9.1.1993 razvidno, da je vročevalec poskušal vročiti tožeči stranki sklep z dne 9.1.1993, prvič dne 12.1.1993 in drugič dne 13.1.1993. Iz povratnice je tudi razvidno, da je bila tožeča stranka o poizkusu vročitve ustrezno obveščena. Uradni spis je bil nato vrnjen pošiljatelju. V tem primeru je šlo za običajen, utečen postopek obveznega osebnega vročanja uradnih spisov, ki ga opravi PTT organizacija. Vročanje je bilo opravljeno v skladu z določbo 87. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in se zato šteje, da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki vročen. Izpodbijani sklep prvostopnega organa je bil izdan zato, ker tožeča stranka ni izpolnila obveznosti predložitve vozniškega dovoljenja prvostopnemu organu zaradi izvršitve varstvenega ukrepa prepovedi vožnje, izrečenega z odločbo Medobčinskega sodnika za prekrške Ljubljana št. P - 29993/90 Sa z dne 6.8.1992, ki je postala pravnomočna dne 28.9.1992. Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in pravilno uporabila materialnega zakona. Tožeča stranka ni prejela niti odločbe o prekršku, niti sklepa prvostopnega organa o predložitvi dovoljenja in zagroženi denarni kazni z dne 9.1.1993. Odločba sodnika za prekrške ni mogla postati pravnomočna, kot trdi tožena stranka, saj tožeči stranki ni bila vročena. Trditev tožene stranke, da je bila vročitev sklepa dne 9.1.993 opravljena zato, ker naj bi bilo tožeči stranki puščeno obvestilo o došli priporočeni poštni pošiljki, ne drži. Običajno poštno obvestilo o priporočeni poštni pošiljki, ki ga poštar pusti v nabiralniku, ni sporočilo v smislu ZUP o tem, da je uradno pisanje nadomestno vročeno naslovniku. Obvestilo o prispeli poštni pošiljki (obrazec P-75) naslovnika običajno obvešča o tem, da je zanj prispela poštna pošiljka določene vrste, ki jo lahko v naslednjih nekaj dneh dvigne na pošti, sicer bo vrnjena pošiljatelju. Iz obvestila ni razvidno, ne kdo je pošiljatelj in ne kakšna je vsebina pošiljke. Za obvestilo o nadomestni vročitvi, ki se nabije na vrata, zakon predvideva drugačno obvestilo, predvsem pa mora biti pošiljka stalno dosegljiva naslovljencu na pošti oziroma pri občinskem organu. Takšna nadomestna vročitev je šele zadnja možnost vročitve. Pošiljko bi poštar lahko vročil ženi tožeče stranke, ki je skoraj vedno doma. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in obenem ugotovi, da sporni sklep ni bil vročen, prav tako pa tudi ne odločba sodnika za prekrške.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v spisno dokumentacijo sodišče ne dvomi, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in tudi odločila v skladu z določbami ZUP-a. Tožbena navedba, češ da običajno poštno obvestilo o priporočeni poštni pošiljki, ki ga poštar pusti v nabiralniku, ni sporočilo v smislu ZUP o tem, da je uradno pisanje nadomestno vročeno naslovniku, je po presoji sodišča neutemeljena. Po 2. odstavku 87. člena ZUP pusti vročevalec osebi, kateri je treba tako pošiljko osebno vročiti, pa te ni doma, pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju oziroma na delovnem mestu, da sprejme spis. Iz povratnice, ki je v spisih priložena, izhaja, tako kot to navaja tožena stranka, da je bila tožeča stranka od vročevalca dvakrat obveščena o pošiljki, vendar te ni dvignila. Če vročevalec niti po tem ne najde tistega, ki mu je treba spis vročiti, ravna po določbi 86. člena ZUP, torej pribije vročevalec na vrata pismeno sporočilo, kje je spis. Kot izhaja iz podatkov spisa, pa tudi tožeča stranka to zatrjuje, vročevalec res ni drugega pismenega sporočila pribil na vrata, vendar je sodišče mnenja, da tudi sporočilo v poštnem predalu, iz katerega je razvidno, kje je spis, ustrezno nadomešča pribitje na vrata in ga je zato treba šteti kot pravilno posredno vročanje. Namen posrednega vročanja iz 86. člena ZUP je, da je stranka obveščena o poštni pošiljki in o tem, kje to pošiljko lahko dvigne. Ta namen pa je bil v tem primeru izpolnjen, saj tožeča stranka ne izpodbija, da takega pismenega obvestila ni prejela, torej, da o pošiljki ni bila obveščena. Tožeča stranka pa je v zmoti, ko navaja, da bi moralo biti iz obvestila razvidno, kdo je pošiljatelj in kakšna je vsebina pošiljke. Iz zakonskih določb ne izhaja, da bi morala biti iz obvestila razvidna zatrjevana dejstva. Ker je šlo v tem primeru za pošiljko, ki se obvezno osebno vroča, je tožena stranka glede na navedeno pravilno uporabila določbe ZUP in o stvari tudi pravilno odločila. Na podlagi spisnih podatkov sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitve tožene stranke, ki se nanaša na izvršljivost odločbe sodnika za prekrške.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je tako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94), zavrnilo.