Jedro

Dokazna ocena je v celoti prepričljiva, analitična, razumna, jasno obrazložena ter temelji na izvedenih dokazih in uporabi logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje je natančno in poglobljeno utemeljilo, na podlagi česa je ocenilo, da tožnik pokojniku ni izročil denarja ter da mu pokojnik na potrdilih navedenih zneskov ni vrnil.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.227,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka policijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati tožeči stranki znesek 107.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (I. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi očita, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo izvedbo dokaznih predlogov in ni upoštevalo podanih trditev v njegovi vlogi z dne 25. 7. 2017, v kateri je pojasnil razloge, zakaj svojih trditev in listinskih dokazov ni mogel navesti in predložiti pred izvedbo prvega naroka. Trditve in dokazni predlogi v navedeni vlogi postopka v ničemer ne bi zavlekli. Pojasnil je, da trditev in listin ni mogel predložiti pravočasno zaradi nezmožnosti sodelovanja s takratnim odvetnikom, kar je imelo za posledico tudi prekinitev njunega pooblastilnega razmerja. Nadalje navaja, da ne gre za vprašanje zastopanja njegovega takratnega pooblaščenca, ki je bilo v skladu z zakonom, temveč za vprašanje, zakaj tožnik svojemu takratnemu pooblaščencu ni mogel pravočasno navajati dejstev in predložiti dokazov, ki bi jih ta nato lahko pravočasno predložil prvostopenjskemu sodišču. Sodišče se ni opredelilo do zdravniškega potrdila dr. med., specialista splošne medicine A. A., z dne 14. 11. 2016, iz katerega izhaja, da tožnik zaradi psihičnega stanja v obdobju šestih mesecev od izdaje potrdila ne more sodelovati na obravnavah pred sodiščem, saj ni bil zmožen razumeti posledic in pomena opozorila.

Prvostopenjsko sodišče je nadalje odločilo, da tožnik in pokojni B. B. nista sklenila posojilni pogodbi ter da tožnik pokojnemu ni izročil zneska, navedenega na posameznem potrdilu. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev sodnega izvedenca za forenzične preiskave dokumentov, ki je v svojem izvedenskem mnenju zaključil, da potrdil z dne 21. 10. 2009 in 4. 5. 2012 pokojni B. B. ni podpisal. Prvostopenjsko sodišče napačno povzema izvedensko mnenje, saj je izvedenec navedel, da ugotovitve podpirajo predpostavko, da spornih in primerjalnih podpisov verjetno ni napisala ista oseba. Izvedenec glede pristnosti podpisa ni odločal z dokaznim standardom gotovosti oziroma prepričanja, temveč z vidika verjetnosti, saj njegova ugotovitev ni bila uvrščena na najvišjo stopnjo lestvice. Izvedenec je izvedensko mnenje sprva podal na podlagi fotokopij, kar je samo po sebi sporno, saj fotokopije značilnih karakteristik podpisa ne prikažejo v celoti in zato analiza podpisa ni zanesljiva, zaradi česar bi bilo treba preiskavo zaključiti z ugotovitvijo neidentitete spornega in primerjalnega podpisa. Izvedenec je kasneje mnenje dopolnil s primerjavo originalnih podpisov pokojnika, podanih pred CSD ob urejanju razmerij s svojo bivšo ženo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo predvsem na izvedensko mnenje glede pristnosti podpisov, čeprav to mnenje samo po sebi ne predstavlja znanstvene podlage za absolutno potrditev edinstvenosti rokopisa. Izvedenec je sicer ugotovil razlike in variabilnost med primerjalnimi podpisi, vendar ni upošteval časovne oddaljenosti podpisov ter zdravstvenih in psihičnih okoliščin podpisnika, ki bi lahko vplivale na spremembe v podpisu. Pritožba opozarja, da bi bilo treba izvedensko mnenje dopolniti in dokaze presoditi celoviteje, saj razlike v podpisih še ne pomenijo nujno ponareditve. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je bilo dejansko stanje po mnenju pritožbe nepopolno ugotovljeno.

Prvostopenjsko sodišče ne pojasni, zakaj naj bi bila izpoved tožnika o izvoru denarja neprepričljiva. Prav tako ni ustrezno obrazložena presoja izpovedi prič C. C., matere toženke, in D. C., ki sta interesno povezani s toženo stranko.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Tožnik je zatrjeval, da je svojemu bratu, očetu toženke, pokojnemu B. B., 21. 10. 2009 posodil znesek 63.000 EUR in 4. 5. 2012 še znesek 81.000 EUR, kar izhaja iz potrdil z dne 21. 10. 2009, 15. 8. 2010, 4. 5. 2012 ter 22. 2. 2013. Nasprotno je toženka zatrjevala, da tožnik njenemu pokojnemu očetu ni posodil denarja ter da podpis na potrdilih ni njegov podpis.

7.S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (569. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tožnik je dolžan s svojimi navedbami in izvedenimi dokazi prepričati sodišče o obstoju sklenjene posojilne pogodbe in o izročitvi denarja. Če dokazni standard prepričanja ni dosežen, mora sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno zaključilo, da tožnik tožbenih trditev o obstoju sklenjenih posojilnih pogodb in izročitvi denarja ni dokazal, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo kot nedokazan. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje glede neobstoja posojilne pogodbe ne omajajo in so tudi sicer neprepričljivi. Tožnik v pritožbi v bistvenem ponavlja svoje videnje zadeve in ugovore, ki jih je že sodišče prve stopnje obrazloženo in pravilno zavrnilo. Dokazna ocena je v celoti prepričljiva, analitična, razumna, jasno obrazložena ter temelji na izvedenih dokazih in uporabi logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje je natančno in poglobljeno utemeljilo, na podlagi česa je ocenilo, da tožnik pokojniku ni izročil denarja ter da mu pokojnik na potrdilih navedenih zneskov ni vrnil.

9.Z namenom ugotovitve, ali je podpis na potrdilih, s katerimi tožnik dokazuje sklenitev posojilne pogodbe ter izročitev denarja, sploh pokojnikov, je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca grafološke stroke, ki je ocenil, da je verjetno, da spornih in primerljivih podpisov ni napisala ista oseba. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do dokazne vrednosti izvedenskega mnenja, ki ga je ocenilo kot strokovno utemeljenega, jasnega in prepričljivega, obrazložilo pa je tudi nepotrebnost izvedbe dokaza z njegovo dopolnitvijo, saj tožnik ni navedel niti kakšne zdravstvene težave naj bi imel pokojnik in zakaj naj bi imel težave s pisanjem, poleg tega je izvedenec v izvedenskem mnenju upošteval tudi dejstvo, da se pisava v daljšem časovnem obdobju lahko spreminja. Pritožbene navedbe, da bi izvedenec o pristnosti podpisa moral odločati z dokaznim standardom gotovosti, niso utemeljene. Izvedenec namreč ne odloča, temveč poda strokovno mnenje o dejanskem vprašanju, pri čemer je narava izvedenskega dela taka, da se strokovni zaključki pogosto izražajo v stopnjah verjetnosti. Absolutna gotovost v grafološki stroki praviloma ni dosegljiva, zato se strokovne ocene podajo na podlagi metodoloških pravil stroke in izražajo kot bolj ali manj visoka stopnja verjetnosti. Poleg tega dokazni standard prepričanja ni vezan na posamezno dokazno sredstvo, temveč na dokazno oceno sodišča kot celoto v skladu z 8. členom ZPP.

10.Sodišče prve stopnje navedb in listinskih dokazov, ki jih je tožnik podal v vlogi z dne 25. 7. 2017, ni upoštevalo, ker je bila vloga vložena po prvem naroku za glavno obravnavo, ki ga je sodišče opravilo dne 14. 4. 2017 (1. odstavek 286. člena ZPP). V vlogi je tožnik pojasnil, da je pooblastilno razmerje med njim in njegovim tedanjim pooblaščencem prenehalo zaradi nemožnosti nadaljnjega sodelovanja, saj med njima ni bila vzpostavljena komunikacija na način, da bi lahko pravočasno podal ustrezne trditve in dokazne predloge. V vlogi se sklicuje tudi na zdravniško potrdilo z dne 14. 11. 2016. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so bile navedbe in dokazi v navedeni vlogi podani prepozno, saj tožnik ni izkaže za verjetno, da brez svoje krivde že pred prvim narokom za glavno obravnavo ali najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ni mogel navesti dejstev in predložiti dokazov. Iz zdravniškega potrdila dr. med., specialista splošne medicine z dne 14. 11. 2016, izhaja, da tožnik zaradi psihičnega stanja v obdobju šestih mesecev od izdaje potrdila ne more sodelovati na obravnavah pred sodiščem, saj zaradi psihičnega stanja ni zmožen razumeti posledic in pomena opozorila. Vendar pa navedeno potrdilo samo po sebi ne zadošča za zaključek o njegovi procesni nesposobnosti. V postopku je bil namreč postavljen sodni izvedenec primarij E. E., dr. med., specialist psihiatrije, ki je po pregledu in strokovni presoji podal nasprotno mnenje, in sicer da je tožnik sposoben razumeti pomen in potek sodnega postopka ter v njem sodelovati. Sodno izvedensko mnenje, dano v okviru postopka in podvrženo kontradiktorni presoji strank, ima pri ugotavljanju tožnikove sposobnosti razumeti pomen postopka večjo dokazno težo kot enostransko zdravniško potrdilo. Glede na navedeno zdravniško potrdilo ne omaje ugotovitve, da je bil tožnik sposoben razumeti postopek in v njem učinkovito sodelovati. Nenazadnje pa se je kljub izdanemu zdravniškemu potrdilu udeležil poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno navaja, da dopustitev navedb in izvedba dokazov ne bi zavlekla reševanja spora. Namen prekluzij je namreč pospešitev, koncentracija in racionalizacija postopka ter zagotovitev pravice procesnega udeleženca do odločanja v razumnem roku. Glede na to, da je bil obravnava zaključena šele na naroku 2. 7. 2024, je očitno, da izvedba dokaza z vpogledom v vlogi priložene listine ne bi zavlekla postopka. V navedeni vlogi je tožnik pojasnjeval, da je sredstva, ki jih je posodil bratu, deloma pridobil iz naslova dobička od poslovanja in posojil direktorju njegove takratne družbe F., d .o. o. V dokaz je priložil izpiske prometa z dne 27. 11. 2007, 20. 12. 2007 in 7. 1. 2008 ter pregled prometa in stanja na TRR družbe F. z dne 30. 4. 2008, 31. 1. 2008, 31. 3. 2008 in 29. 2. 2008. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenih izpiskov ne izhaja, da bi tožnik od navedene družbe prejel zatrjevana denarna sredstva oziroma da bi navedena družba dala tožniku kakršnakoli posojila. Posojila, ki jih je dala družba tretjim osebam, pa za predmetni postopek niso pravno relevantna.

11.Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnik na računu nikoli ni imel takšne vsote denarja, da bi denar lahko posojal. V oktobru 2009, ko naj bi pokojnemu B. B. posodil znesek 63.000 EUR, je bilo stanje na tožnikovem računu negativno, v maju 2012, ko naj bi tožnik pokojnemu posodil znesek 81.000 EUR, je imel na računu le nekaj deset EUR. Tudi iz izpiska prometa na računu gospodarske družbe G. d. o. o. ni razvidno, da bi navedena družba tožniku izročila oziroma nakazala kakršenkoli denarni znesek. Iz bančnega izpiska pokojnika pa tudi ne izhaja, da bi pokojnik razpolagal s tolikšno vsoto denarja, da bi lahko tožniku 15. 8. 2009 vrnil znesek 18.000 EUR in dne 12. 2. 2013 še znesek 18.500 EUR. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi izpovedbo zaslišanih prič C. C. in D. C. ter je na podlagi celovitega dokaznega postopka, skladnega z 8. členom ZPP, pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi med njim in pokojnikom prišlo do sklenitve posojilne pogodbe ter izročitve denarja. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so v nasprotju z življenjskimi izkušnjami trditve tožnika, da je pokojniku, za katerega zatrjuje, da je imel dolgotrajne težave z alkoholom in igrami na srečo, posodil tako visoka zneska. Posojilo v tako visokem znesku praviloma pomeni znatno premoženjsko razpolaganje, pri katerem posojilodajalec ravna s povečano skrbnostjo ter upošteva kreditno sposobnost in osebne lastnosti dolžnika, ki mu jih pripisuje tožnik, zato bi bilo v takšnih okoliščinah pričakovati notarsko overjen podpis posojilne pogodbe z dodatnimi zavarovanji oziroma drugimi varovalnimi mehanizmi.

12.Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo določbe OZ (569. člen OZ), ki opredeljujejo posojilno pogodbo, prav tako pa ni storilo očitanih oziroma uradoma upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka, je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

13.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP), toženki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki za sestavo odgovora na pritožbo priznalo 1650 točk, materialne stroške 26,5 točk ter 22 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša skupaj 1.227, 20 EUR. Te stroške mora tožnik povrniti toženki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 569, 569/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 8, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.