Jedro

Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ni nujno, da je resna grožnja izrečena neposredno osebi, ki ji je namenjena, temveč se lahko izrazi na različne načine, tudi po telefonu.

S sklicevanjem na okoliščini, ki zadevata bivanje obsojenca in oškodovanke v isti hiši in njune odnose, ki ju je povzelo tudi iz pritožbenih navedb in s katerima je ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah presojalo prvostopno dokazno oceno, višje sodišče ni kršilo določbe 385. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. R.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 09.07.1999 je bil obs. R.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Po 50. členu istega zakonika mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen dva meseca zapora in preizkusna doba dveh let. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 07.12.1999 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je dne 23.03.2000 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in izda sodbo, s katero pravnomočno odločbo v celoti razveljavi in sicer tako odločbo sodišča prve stopnje kot višjega sodišča, podrejeno pa, da razveljavi samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno. Obsojenčev zagovornik nima prav, ko zatrjuje, da telefonskega klica ni moč šteti za izvršitveno dejanje kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Z navedbami, da zaradi telefonskega razgovora ni bila ogrožena varnost oškodovanke, da sodba temelji le na verbalnem dokazu, da kritičnega dne sploh ni telefoniral oškodovanki, da sta prvostopno kot drugostopno sodišče delali napake glede presoje materialnih dokazov, utemeljuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po trditvi, ki je navedena v zahtevi za varstvo zakonitosti, način storitve kaznivega dejanja, to je po telefonu izrečene grožnje, ne predstavlja izvršitveno dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ. Zaradi domnevnega telefonskega razgovora po zagovornikovi oceni ni bila ogrožena varnost oškodovanke.

S takšnim stališčem zahteva za varstvo zakonitosti dejansko napada pravno presojo, ki jo glede obsojencu očitanega ravnanja vsebuje pravnomočna sodba. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Po pravilni razlagi te zakonske določbe je resna grožnja tista, ki je po svoji naravi in okoliščinah, v katerih je izrečena, objektivno zmožna, da pri osebi, ki ji je namenjena, vzbudi občutek strahu, osebne ogroženosti ali občutek, da ni varna. Glede na to, da je objekt napada pri tem kaznivem dejanju osebna varnost druge osebe, tedaj njena pravica do duševnega miru in občutka varnosti, za njegov obstoj ni pomembno, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti. Pri tem tudi ni nujno, da je grožnja izrečena neposredno osebi, ki ji je namenjena, temveč se lahko izrazi na različne načine, tudi po telefonu. V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da je obsojenec inkriminiranega dne poklical po telefonu oškodovanko ter ji zagrozil, da bo najprej ubil hčerko Š. in nato še njo, kar je večkrat ponovil. Glede na okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče in ki zadevajo obsojenčevo razmerje do oškodovanke in njene hčerke, je izrečeno in večkrat ponovljeno verbalno grožnjo po telefonu šteti kot resno in objektivno zmožno, da je pri oškodovanki povzročila občutek osebne ogroženosti in tudi ogroženosti njene hčerke. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno pravno opredelilo obsojenčevo dejanje kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Smiselno zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP zato ni podana.

Pravnomočni sodbi očita vložnik zahteve tudi kršitev določb 1. in 2. odstavka 355. člena ZKP. V zvezi s tem navaja, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni ničesar navedenega o pridobljenem izpisu telefonskega prometa na obsojenčevi telefonski številki dne 20.04.1998 ter da se sodišči prve in druge stopnje o tem materialnem dokazu sploh nista opredelili. Sodišče ni dokazno ocenilo listine z dne 12.05.1998 Urada kriminalistične službe Uprave za notranje zadeve C., s katero je bil preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju zaprošen za ugotovitev telefonske številke obsojenca in izpiske telefonskega prometa.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zaslišalo obsojenca in ošk. J.Z. ter vpogledalo v podatke o obsojenčevi predkaznovanosti, v izpise daljših pogovorov za številko njegovega telefona in v zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki jo je vložila oškodovanka. V obrazložitvi svoje sodbe je navedlo, katere dokaze je izvedlo v dokaznem postopku, v njej pa ocenilo predvsem obsojenčev zagovor in oškodovankino izpovedbo. Navedlo je razloge o tem, zakaj zavrača zagovor obsojenca in zakaj ocenjuje oškodovankino izpovedbo kot povsem verodostojno. Sodišče prve stopnje je tedaj oprlo sodbo na dokaze, izvedene na glavni obravnavi in zato ni kršilo določbe 1. odstavka 355. člena ZKP. Čeprav ni navedlo izrecno, je iz razlogov sodbe razvidno, da je pri ugotavljanju obstoja pravno pomembnih dejstev štelo kot odločilno oškodovankino izpovedbo, ne pa tudi okoliščine, izhajajoče iz navedenih izpisov telefonskih pogovorov, da obsojenec kritičnega dne ni klical oškodovanke s svojega telefona. Po drugi strani zahteva za varstvo zakonitosti ob stališču, da je bila kršena tudi določba 2. odstavka 355. člena ZKP, ker sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, ne obrazloži, kako je zatrjevana kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost pravnomočne sodbe. Zaradi tega ni mogoče sprejeti ocene zahteve za varstvo zakonitosti o kršitvi navedene določbe in s tem tudi ne o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP presodilo pritožbene navedbe. Soglašalo je s prvostopno oceno oškodovankine izpovedbe in navedlo razloge, s katerimi je zavrnilo pritožbeno stališče glede dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Pri presoji sprejemljivosti razlogov prvostopne sodbe in zavračanju pritožbenih navedb je uporabilo pravila logičnega ter razumnega sklepanja, oprta na stvarne okoliščine. Utemeljitev, da je oškodovankina izpovedba prepričljiva tudi zaradi njene življenjske sprejemljivosti, ni v nasprotju s temi pravili. Posebej še, ker je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe glede tega dokaza presodilo tudi iz vseh ostalih vidikov, kot je to razvidno iz obrazložitve drugostopne sodbe. V skladu z določbo 1. odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. Sodišče druge stopnje je postopalo v skladu z načelom proste presoje dokazov, prav tako je presojalo le dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Očitka kršitev določb 1. odstavka 355. člena ZKP in 2. odstavka 18. člena ZKP zato nista utemeljena.

Z nadaljnjo navedbo, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo 385. člena ZKP, vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke 371. člena ZKP. Po določbi 385. člena ZKP se sodba ne sme spremeniti v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je pritožba podana samo v njegovo korist. Ko je sodišče druge stopnje reševalo zagovornikovo pritožbo, ni spremenilo sodbe v obsojenčevo škodo niti glede pravne presoje njegovega dejanja niti glede kazenske sankcije. S sklicevanjem na okoliščini, ki zadevata bivanje obsojenca in oškodovanke v isti hiši in njune odnose, ki ju je povzelo tudi iz pritožbenih navedb in s katerima je ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah presojalo prvostopno dokazno oceno, ni kršilo določbe 385. člena ZKP. Zaradi navedenega tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v nerazumljivosti izpodbijane pravnomočne sodbe in v pomanjkanju njenih razlogov oziroma v nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih ter v tem, da so razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. V zvezi z vsemi očitanimi kršitvami zahteva za varstvo zakonitosti obrazloži le nasprotje, ki bi naj bilo podano med razlogi sodbe o vsebini zapisnika o oškodovankini izpovedbi, ki ni podano zgolj zaradi tega, ker je oškodovanka v drugem delu izpovedbe na posebno vprašanje državnega tožilca natančneje pojasnila po obsojencu izrečene grožnje. Vsebina njene izpovedbe ni drugačna, kot jo je sodišče povzelo v pravnomočni sodbi. Zato očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen.

Vsa ostala izvajanja, ki opozarjajo na nedokazanost motiva za obsojenčevo dejanje ter na okoliščino, da nikoli doslej ni bila ugotovljena njegova nasilnost, da je nekaznovan in da njegovo ravnanje, ki bi naj imelo znake obravnavanega kaznivega dejanja, sploh ni dokazano, predstavljajo utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato, in ker tudi ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena s pravnomočno sodbo, je zahtevo zagovornika obs. R.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavku 95. člena ZKP.