Jedro

Tožeča stranka v postopku ni podala zadostnih trditev glede višine stroškov obratovanja in upravljanja, saj bi morala glede na ugovor tožene stranke vsako postavko na računu specificirati in dokazati. Tako bi morala dokazati tudi, da so bili računi dobaviteljev res izdani v zatrjevani višini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 11.085,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 2.734,29 EUR od 22. 12. 2020 do plačila, od zneska 2.828,90 EUR od 22. 1. 2021 dalje do plačila, od zneska 2.739,71 EUR od 22. 2. 2021 dalje do plačila in od zneska 2.782,69 EUR od 23. 3. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). Prav tako je tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki 1.611,94 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi pritožbenih razlogov po prvi, drugi in tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov prvostopenjskega postopka. Obenem zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži vračilo pravdnih stroškov za odgovor na pritožbo in sicer v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je kot upravnica poslovne stavbe na naslovu A. 1-4, Ljubljana, od tožene stranke kot lastnice poslovnega prostora v tej stavbi, vtoževala stroške upravljanja in obratovanja po računih, ki so bili izdani v obdobju od 11. 12. 2020 do 11. 3. 2021. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, pri čemer je svojo odločitev oprlo zlasti na to, da tožeča stranka ni izkazala pravilnosti posameznih postavk na vtoževanih računih, saj ni predložila ustreznih dokazil (npr. računov dobaviteljev).

6. Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na druge istovrstne spore, ki potekajo med strankama kot izkaz nepravilnosti odločitve v tej zadevi. Vsak spor zase je individualen in odvisen tako od trditvene podlage in dokazov, ki jih poda tožeča stranka v posameznem sporu, kot tudi od ugovornih navedb tožene stranke. Tudi če gre za istovrsten spor, ki se nanaša zgolj na drugo obdobje, mora sodišče presoditi utemeljenost individualnih ugovorov tožene stranke, ki se v posameznih sporih lahko razlikujejo in utemeljenost trditev in dokazov tožeče stranke, ki jih je podala v zvezi s temi ugovori. Uspeh v istovrstnem sporu tako še ničesar ne dokazuje.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala sporne višine zneskov stroškov dobaviteljev (tj. stroškov obratovanja), saj ni predložila računov dobaviteljev. Tožeča stranka bi glede na ugovor tožene stranke o nespecificiranosti računov, morala za vsako postavko na računu predložiti dokazila in vsak račun dobavitelja ustrezno obrazložiti in navesti, kje ga je upoštevala. Tega dokaznega bremena tožeča stranka ni zmogla, saj računov dobaviteljev in izvajalcev za stroške obratovanja in vzdrževanja ali kakšnega drugega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je toženi stranki upravičeno zaračunala stroške v vtoževani višini, ni predložila. Tožeča stranka je namreč predložila zgolj računa izvajalcev B. d. o. o. in C. d. o. o., ki se ne nanašata na vtoževano obdobje. Tudi dokazila, ki jih je predložila (izpisi prometa na računu) ne vsebujejo podatkov, s katerimi bi bilo mogoče potrditi višino računov dobaviteljev in tako ne izkazujejo, da je tožeča stranka resnično pravilno izračunala stroške dobaviteljev, ki glede na ključ delitve odpadejo na toženo stranko. Pritožben očitek, da je tožeča stranka predložila zadostno dokumentacijo, je tako neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov upravljanja. Pritožba sicer očita sodišču prve stopnje, da zavrnitve zahtevka v temu delu ni obrazložilo, vendar tem navedbam ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi med drugim navedlo, da je sledilo ugovoru tožene stranke, da bi morala tožeča stranka vsak račun določno specificirati in dokazati vsako postavko na vtoževanih računih, to stališče pa ponovilo v točki 11. obrazložitve. Sami stroški upravljanja v obrazložitvi izpodbijane sodbe res niso izrecno omenjeni, vendar tudi stroški upravljanja predstavljajo postavko na vtoževanih računih, ki bi skladno s prej navedenim morala biti specificirana in dokazana, česar tožeča stranka ni storila. Tožeča stranka je sicer predložila Pogodbo o upravljanju upravniških storitev v poslovnem kompleksu A. 1 - 4, v Ljubljani in o vzdrževanju poslovnega kompleksa, vendar stroška upravljanja v nobeni vlogi ni specificirala na način, da bi navedla višino, ki je bila dogovorjena s samo pogodbo in glede na ključ delitve utemeljila višino še neplačanih zneskov po vtoževanih računih, ki so odpadli na toženo stranko.

9. Skladno s prej navedenim tožeča stranka tako ni podala zadostnih pojasnil glede postavk na vtoževanih računih.1 V temu delu je tako trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva. Ker je bila sama konkretizacija posameznih postavk na vtoževanih računih in predložitev dokazil v zvezi z njimi potrebna zaradi ugovora tožene stranke o neizkazanosti višine, je bilo s tem na tožečo stranko prevaljeno trditveno in dokazno breme glede utemeljenosti zahtevka po višini. Prav s tem ugovorom pa je bila tožeča stranka tudi opozorjena na pomanjkljivost njenih pravno relevantnih navedb oziroma dokazov glede same višine in tako dodatno materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje ni bilo potrebno. Hkrati tudi ni naloga sodišča, da ob taki pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke pregleduje obsežno dokumentacijo in ugotavlja, ali je na njeni podlagi mogoče ugotoviti pravilnost izračuna vsake posamezne postavke na vtoževanih računih. Tako je neutemeljen očitek o neupoštevanju četrtega odstavka 226. člena ZPP, saj tudi povzetek obsežne dokumentacije ne bi dopolnil pomanjkljive trditvene podlage kot tudi pomanjkanje dokazov (računov dobaviteljev) tožeče stranke.

10. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da iz obrazložitve ne izhaja zakaj naj bi bile postavke neizkazane, saj vsebuje obrazložitev zgolj očitek o neurejeni in nepregledni dokumentaciji. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje povzelo ugovorne navedbe tožene stranke in navedlo, da jih tožeča stranka ni uspela ovreči. Prav tako je še navedlo, da bi morala tožeča stranka za vsako postavko na računu predložiti dokazila, ter vsak račun dobavitelja ustrezno obrazložiti in navesti, kje ga je upoštevala, sama predložena dokumentacija pa je povsem nepregledna. Nadalje je še navedlo, da so bile trditve tožeče stranke pomanjkljive. Sodišče prve stopnje je tako pojasnilo katere ugovorne navedbe tožene stranke je štelo za relevantne, ter kako bi morala tožeča stranka v konkretnem primeru postopati, da bi sodišče zahtevku ugodilo - specificirati in dokazati pravilnost vsake postavke na vtoževanih računih. Iz samega bistva obrazložitve tudi jasno izhaja da so posamezne postavke na vtoževanih računih ostale neizkazane po višini, zaradi česar je bil zahtevek zavrnjen. Sama obrazložitev tako predstavlja obrazložitev, saj omogoča preizkus njene pravilnosti, tožeči stranki pa je omogočala, da konkretno prereka ugotovitve sodišča prve stopnje. Tako ni podana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se ni izkazal za utemeljenega. Ker tožeča stranka glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

12. Ker se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki niso izkazali za utemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na tožbo v višini 500 točk (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 10 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 510 točk, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 306,00 EUR, povišano za 22 % DDV pa 373,32 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku petnajstih dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov pregleda dokumentacije ter posveta s stranko, ker ne gre za samostojni storitvi, ampak sta ti storitvi že zajeti v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. V zvezi s sklicevanjem tožene stranke na obvezno razlago in pojasnilo Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišča niso vezana na obvezne razlage in pojasnila, ki jih daje Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije.

1 Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sicer ni konkretno navedlo katere trditve tožeče stranke so bile pomanjkljive, vendar to izhaja iz preostale obrazložitve, ki se osredotoča na pomanjkljivost navedb in dokazov glede višine vtoževane terjatve.