Jedro

Sodišče lahko pritrdi toženki, da so opisane kršitve hišnega reda take narave (prepiri s sostanovalci, žaljiv in agresiven odnos do varnostnikov (v vinjenem stanju), ko so ga skušali umiriti, vpitje v vinjenosti in predvajanje glasbe v poznih nočnih urah, pretep s sostanovalcem v vinjenem stanju, ponovno motenje nočnega reda, kričanje in razburjanje v prostorih in pred vhodom Azilnega doma Vič) ter intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila tožnikovo gibanje zaradi obstoja razlogov po 4. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da je tožniku gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44z, 6230 Postojna, od 26. 7. 2024 od 11.00 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 26. 10. 2024 do 11.00 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 14. 6. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je bila 28. 6. 2024, 12. 7. 2024, 16. 7. 2024, 19. 7. 2024, 20. 7. 2024 in 26. 7. 2024 s strani socialne službe azilnega doma obveščena o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba) ter o grožnjah in vedenju tožnika, ki vnaša nemir med zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Iz poročil Varnostne službe izhaja, da se je tožnik 28. 6. 2024 pri RTG napravi Azilnega doma Vič glasno prepiral s prosilcem A. A., po umiritvi pa sta se spet začela prepirati pred vhodom na oddelek E/L. Dne 12. 7. 2024 se je močno razburjal na oddelku D in verbalno napadel varnostnika ("fuck you rasist"; "come, fight me"). V prostoru za zadržanje je odrival varnostnika in se upiral. Poklicana je bila policija, ki je prevzela postopek. Dne 16. 7. 2024 je bil v vinjenem stanju in je vpil (v 3 epizodah) se razburjal in predvajal na glas glasbo v poznih nočnih urah. Varnostniki so ga pospremili v sobo za zadržanje, poklicana je bila policija, ki je prevzela postopek. Tudi 19. 7. 2024 je bil v vinjenem stanju. Skočil je skozi okno v sobo M28. Po opozorilu varnostnika je do njega postal agresiven, zahteve varnostnika, da se umiri ni upošteval, začel se je dreti, kriliti z rokami. Poklicana je bila policija. Ponovno je bil v vidno vinjenem stanju 20. 7. 2024, ko se je pretepal s prosilcem B. B. Varnostniki so ga pozvali k umiritvi, a poziva ni upošteval, zato ga je eden od varnostnikov odpeljal v prostor za zadržanje do prihoda policije.

3.S tožnikom je 23. 7. 2024 uradna oseba Urada opravila razgovor glede njegovih kršitev Uredbe. Na razgovoru je bil opozorjen, da mu bo ob nadaljnjih kršitvah Uredbe izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

4.Tožnik je bil zatem 26. 7. 2024 spet vpleten v prepir pred KONT.02, kjer se je razburjal in provociral ostale stanovalce. Tudi to izhaja iz poročila Varnostne službe azilnega doma iz istega dne. Varnostniki so ga večkrat ustno opozorili, da naj se umiri in odide v svojo sobo. Ker pozivov ni upošteval, mu je varnostnik izdal ukrep zadržanja. V poročilu je tudi navedeno, da je prosilec že ponoči (s 25. 7. 2024 na 26. 7. 2024) motil nočni red in bil s strani varnostne službe večkrat opozorjen, da naj odide spat v svojo sobo, česar ni upošteval. S kršitvijo Uredbe je nadaljeval še vse jutro 26. 7. 2024 (kričanje in razburjanje v prostorih in pred vhodom Azilnega doma Vič). Klicana je bila tudi policija. Socialna delavka Urada je s tožnikom opravila razgovor, vendar je z neprimernem vedenjem nadaljeval.

5.Toženka je sklenila, da je tožnik z opisanim ravnanji večkrat kršil 10. in 11. člen Uredbe ter z neupoštevanjem hišnega reda nadaljeval kljub opozorilom socialnih delavcev, s čimer ni ogrožal le sebe, ampak tudi ostale v azilnem domu.

6.Zaradi ogrožanja osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda, mu je toženka 26. 7. 2024, zatem, ko mu je dala možnost, da se izjavi o vseh očitanih kršitvah, ustno za zapisnik izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožnik je očitana dejanja zanikal ali opisal drugače, kot je razvidno iz poročil varnostne službe, vendar mu toženka ne verjame. Pravila hišnega reda v azilnem domu je dobro poznal. Ves čas od njegove nastanitve v azilnem domu, je imel na voljo pomoč tako socialnih delavcev kot tudi drugih zaposlenih (psihiater). Celostna obravnava kljub vsemu očitno ni doprinesla k spremembam v njegovem vedenju. Zato je toženka ocenila, da je izrek ukrepa omejitve gibanja v konkretnem primeru nujen, logičen in utemeljen.

7.Toženka je preverila, ali bi bil ukrep učinkovit, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma. Glede na vsa njegova ravnanja je ocenila, da je popolnoma utemeljeno pričakovati, da bi tožnik, če bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. To potrjuje njegovo vsakodnevno odklonsko vedenje. Gibanje, omejeno na prostore azilnega doma zato ne bi pripomoglo k temu, da bi s kršitvami prenehal, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kot do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom kršil. S tem bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in ustrahoval ostale prosilce in zaposlene. Vsa dejanja pa tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do sedaj namreč niso imeli nobenega učinka pri tem, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Zato je na mestu uporaba strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce. Le na ta način se lahko prepreči tožnikovo ogrožanje sebe, drugih in ogrožanje javnega reda.

8.Toženka je v izpodbijanem sklepu še navedla, da je tožniku v preteklosti že odredila omejitev gibanja na Center za tujce iz istih razlogov, vendar je prišlo do ustavitve postopka zaradi predaje C. po Dublinskem postopku. Tožnik je bil C. predan 12. 6. 2024, vendar se je že 14. 6. 2024 vrnil v Azilni dom Vič, kar tudi nakazuje na neupoštevanje pravil in ne spoštovanje zakonov.

Tožba

9.Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10.Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja ključno dejstvo, s katerim je toženka seznanjena, to je, da ima predpisano medikamentozno terapijo zaradi psihičnih motenj. Psihiater mu je predpisal tablete Rivotril 2 mg, ki jih je redno jemal, vse dokler mu jih niso prenehali dajati. Klonazepam ima stranske učinke in neprilagojeno prenehanje jemanja lahko vodi do poslabšanja stanja, kar se je zgodilo tudi pri njem. Že od otroštva ima motnje. Med drugim se je dlje časa rezal, kar je razvidno iz brazgotin na rokah. Anksioznost in napade je skušal blažiti s substancami, ki jih je lahko dobil, saj Rivotrila ni moč dobiti brez recepta. Tri noči po dogodkih je prespal na policiji. Da je postopke prevzemala policija, izhaja tudi iz obrazložitve napadenega sklepa. Zato se izrecno ne strinja s tem, da je toženka štela, da je samovoljno prespal drugje kot v azilnem domu. Tako mu žepnina v nasprotju s 85. členom ZMZ-1 ni bila izplačana. Ni mu poznan razlog ukinitve Rivotrila in tudi ne izostanek nadomestne oziroma vsakršne terapije. Hudo trpi, sam si ne zmore in ne zna pomagati, posledice njegove stiske in nemoči so očitne, čeprav vztraja, da so navedbe toženke deloma neresnične, deloma je dejansko stanje napačno ugotovljeno oziroma neugotovljeno. Ukrep, kot ga je odredila toženka nikakor ni primeren tudi zato, ker pri njem sproža dodatne anksiozne motnje in napade. Že tako ali tako je ločen od družine in hčerke D., ki jo zelo pogreša. Na roki ima vtetovirano njeno ime, kar pa ne zaleže za zmanjšanje stiske in tesnobe.

11.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa umanjkajo določena objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum neučinkovitosti ukrepa omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Zakon ne dopušča sklepanja, temveč izrecno določa stopnjevanje sankcij. Pridržanje na prostore Centra za tujce je v konkretnem primeru nesorazmeren ukrep in ni nujen, saj tožena stranka ni utemeljeno pojasnila in z razlogi podprla, da se omejitve gibanja v azilnem domu ne da učinkovito izvajati. Neustrezna obrazložitev (214. člen, prvi odstavek 5. točka ZUP) pomeni kršitev pravice do pravnega sredstva, ter kršitev ustavnih pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva). Podana je še dodatna absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi z 237. členom, drugim odstavkom 3. točko ZUP in 33. členom ZMZ-1, saj mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa. Ta pravica je bilo zgolj formalna.

12.Tožnik tudi meni, da ukrep za dosego zasledovanega cilja ni primeren. Najprej bi moral dobiti ustrezno strokovno pomoč in medikamentozno terapijo in če se mu stanje ne bi izboljšalo, zamenjavo terapije. Šele nato bi lahko sklepali na njegovo voljno ravnanje in nespoštovanje pravil. Pa še takrat bi toženka morala in mogla izvesti najprej milejši ukrep. Predsedniku Upravnega sodišča RS predlaga, da najkasneje do 7. 8. 2024 izvede neposredni nadzor nad ukrepom in ob ugotovitvi neobstoja razlogov za njegovo omejitev gibanja, odredi odpravo ukrepa.

Predlog za izdajo začasne odredbe in pripravljalna vloga

13.Tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe predlaga, da naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, saj bo sicer oziroma mu že nastaja nepopravljiva škoda. Ne razume, zakaj mu je bila odvzeta svoboda, če je vse, kar bi potreboval, le že predpisana in izvajana medikamentozna terapija zaradi hudih psihičnih motenj. Ponovi tožbene navedbe glede psihičnih težav. V Centru za tujce se ne počuti dobro, ker je bilo njegovo stanje in krhko ravnovesje porušeno že ob ukinitvi Rivotrila. Utrpel bi takšne psihične posledice, ki jih ni moč odpraviti. Ne razume jezika, ne govori jezika in se sploh počuti izgubljenega in je v hudi stiski. Z omejeno svobodo si ne more pomagati, saj tudi jezika ne razume in se sporazumeva s pomočjo drugih prosilcev, ki vsaj malo govorijo angleško. Okrnitve osebne svobode mu ne bo mogel nihče povrniti, čeprav v Sloveniji (niti drugje) ni storil nič takšnega, na kar bi lahko voljno vplival. Pravica do osebne svobode je uzakonjena v 19. členu Ustave Republike Slovenije in 6. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe. Prav tako v primeru, če bo sklep odpravilo in ga vrnilo v ponovno odločitev toženki. Odprava sklepa pomeni, da je bil odvzem svobode nezakonit in se mora nemudoma prenehati izvajati.

14.V prvi pripravljalni vlogi je tožnik ponovil, da ima čustvene, psihične in morebitne osebnostne motnje, zato mu je bila predpisana medikamentozna terapija. Predlagal je postavitev sodnega izvedenca psihiatrične stroke.

Odgovor na tožbo

Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje, sklicuje se na že podane razloge v izpodbijanem sklepu in prereka vse navedbe tožnika. Tožnik je imel možnost izjave o vsakem posameznem dejanju kršitve hišnega reda. Toženka je v odgovoru na tožbo še navedla informacije Policijske uprave E. o prekrških in obravnavah toženke za tožnika. Ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni za tožnika je primeren. Gre za razumno in sorazmerno odločitev. Z odstranitvijo tožnika iz prostorov azilnega doma sta zagotovljena mir in varnost zaposlenih in ostalih prosilcev v azilnem domu.

Dokazni postopek

Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-59/2024, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 do A 2. V soglasju s strankama jih je štelo za pogledane in prebrane in listin v upravnem spisu ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika. V okviru zaslišanja je pogledalo tudi njegove sledi rezanja (brazgotine) na levi roki in desni nogi.

Ni postavilo sodnega izvedenca psihiatrične stroke, ni pogledalo v tožnikovo zdravstveno dokumentacijo in tudi ni zaslišalo psihiatra, ki je prosilcem na voljo v Azilnem domu Vič. Vse naštete dokaze je tožnik predlagal za dokazovanje trditev, da so očitane kršitve hišnega reda posledica ukinitve medikamentozne terapije njegovih psihičnih težav.

Sodišče najprej izpostavlja, da tožnik ni zatrjeval, da zaradi domnevnih psihičnih in čustvenih težav ne bi razumel pravil hišnega reda v azilnem domu oz. opozoril ob vsakokratni kršitvi (to je pomanjkanja sposobnosti razumeti pomen svojih ravnanj in sodelovanja v postopku). Glede domnevne odtegnitve zdravil, kar naj bi bil vzrok njegovemu neprimernemu obnašanju, pa je zaslišan povsem jasno izpovedal, da zdravil, ki jih je užival (Rivotril), ni več prejel zatem, ko je s strani socialne delavke prejel opomin, da ne sme storiti več nobenega prekrška. Prosil jo je, če mu da zadnjo možnost, da se poboljša, vendar je bil teden dni brez zdravila. Na izrecno dodatno vprašanje svoje pooblaščenke, ali je bil brez zdravil pred ali po očitanih kršitvah, je nedvoumno izjavil, da po kršitvah. Sodišče ni imelo razloga, da mu ne bi verjelo (izpovedal je v lastno škodo). Ker s tem že sam ni potrdil tožbenih trditev, da bi domnevna odsotnost medikametozne terapije nanj vplivala na način, da so njegova ravnanja in obnašanja predstavljala kršitve Uredbe, se tudi zato vsi našteti dokazni predlogi izkažejo za nepotrebne.

Presoja sodišča

a) O tožbi

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi prosilcu ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 na območje Centra za tujce, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države. Ta zakonska ureditev pomeni implementacijo določbe 1. in 2. točke 8. člena ter točke 3.(e) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) v slovenski pravni red. V skladu s citiranimi določbami direktive lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Sodišče Evropske unije (SEU) je v zadevi C-601/15 (J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie) že pojasnilo, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je sprejel člen 8(3), prvi pododstavek (e) Direktive 2013/33, ki res omejuje izvrševanje pravice do svobode iz člena 6 Listine, spoštoval pravično ravnovesje med pravico prosilca do svobode in zahtevami, ki izhajajo iz zaščite nacionalne varnosti in javnega reda. Opozorilo pa je, da so ob upoštevanju načela sorazmernosti omejitve pri izvrševanju teh pravic in svoboščin dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

Čeprav tožnik uveljavlja razlog nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, v tožbi v ničemer konkretizirano ne izpodbija dejanskih zaključkov toženke o opisanih ravnanjih in njegovem obnašanju 28. 6. 2024, 12. 7. 2024, 16. 7. 2024, 19. 7. 2024, 20. 7. 2024 in 26. 7. 2024. Zgolj zapiše, da je dejansko stanje deloma napačno ugotovljeno oziroma neugotovljeno, a brez vsakršne argumentacije. Sodišče takega ugovora ne more preizkusiti. Tožnik tudi ne pojasni, zakaj ta ravnanja ne bi predstavljala kršitev javnega reda. Zapiše sicer še, da je postopke prevzemala policija, zato se izrecno ne strinja s tem, da je toženka štela, da je samovoljno prespal drugje kot v azilnem domu in da mu žepnina v nasprotju s 85. členom ZMZ-1 ni bila izplačana. Vendar povezave slednjih okoliščin z izpodbijanim ukrepom omejitve gibanja ne obrazloži.

Prav tako ne drži, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe oz. da naj bi bila ta zgolj formalna (tožnik pojma "zgolj formalna" ne utemelji). V upravnem spisu je zapisnik z dne 26. 7. 2024, iz katerega izhaja, da mu je toženka predočila vsa očitana neustrezna ravnanja in mu omogočila, da se o njih izjavi. Tožnik je to pravico aktivno izkoristil, saj je podal svoje videnje glede vsake od očitanih kršitev. Kaj več bi morala toženka s tem v zvezi še storiti, tožnik ne pove.

Ob zgoraj izpostavljenih pravnih izhodiščih ni dvoma, da je bilo z omejitvijo gibanja tožnika na prostore Centra za tujce, poseženo v njegovo osebno svobodo oz. da ta ukrep pomeni omejitev izvrševanja njegove pravice do svobode (ki jo varujejo 19. člena Ustave, 6. člen Listine EU oz. 5. člen EKČP). (Ne)sorazmernost takega ukrepa pa je nadaljnje vprašanje, na katerega je treba odgovoriti ob tehtanju, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.

Sodišče ocenjuje, da je toženka načelu sorazmernosti zadostila. Ukrepe je stopnjevala. Iz vseh poročil Varnostne službe izhaja, da je bil tožnik ob vsakokratni kršitvi opozorjen na neprimerno obnašanje. Zapisnik z dne 23. 7. 2024 izkazuje, da je toženka z njim po incidentih 28. 6. 2024, 12. 7. 2024, 16. 7. 2024, 19. 7. 2024 in 20. 7. 2024, opravila razgovor. Opozorila ga je, da če bo s tovrstnimi kršitvami hišnega reda nadaljeval, mu bodo omejili gibanje na Center za tujce. Po incidentu v noči iz 25. na 26. 7. 2024 pa mu je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ustno izrekla. Da ta ukrep ni primeren zato, ker pri njem sproža dodatne anksiozne motnje in napade, tožnik ni izkazal. Ob zaslišanju je izpovedal, da sedaj (v Centru za tujce - op. sodišča) prejema zdravila in da se dobro počuti. Sodišče njegovo izpoved v tem delu ocenjuje za povsem verodostojno. Na obravnavi pred sodiščem je brez težav sledil postopku in jasno odgovarjal na postavljena vprašanja sodišča in pooblaščencev strank.

Sodišče lahko pritrdi toženki, da so opisane kršitve hišnega reda take narave (prepiri s sostanovalci, žaljiv in agresiven odnos do varnostnikov (v vinjenem stanju), ko so ga skušali umiriti, vpitje v vinjenosti in predvajanje glasbe v poznih nočnih urah, pretep s sostanovalcem v vinjenem stanju, ponovno motenje nočnega reda, kričanje in razburjanje v prostorih in pred vhodom Azilnega doma Vič) ter intenzitete, da nedvomno ogrožajo javnost in predstavljajo tudi dovolj resno nevarnost za javni red. Ni sporno, da je ob njegovem neprimernem obnašanju morala trikrat posredovati celo policija, kršitve pa so se zgoščevale, saj je od 12. 7. 2024 do 25/26. 7. 2025 storil kar pet kršitev.

Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 237/2022 z dne 21. 12. 2022 že izreklo, da za pridržanje iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti, kar je sodišče ugotovilo tudi v tem postopku) zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

Izpodbijani sklep je po povedanem zakonit in pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Pri tem pojasnjuje, da predsednik Upravnega sodišča RS izvaja neposredni nadzor nad ukrepom v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1.

b) O predlog za izdajo začasne odredbe

Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom, da mu ni (bila) omogočena medikamentozna terapija, kar kot zgoraj obrazloženo, ne drži. Predlog za izdajo začasne odredbe zato ni utemeljen in ga je sodišče zavrnilo.

-------------------------------

1

Primerjaj 69. točko obrazložitve Sodbe SEU C-601/15.

Tožnik je glede tega dogodka po oceni sodišča povsem resnicoljubno izpovedal, da si je sam kupil alkohol in zdravilo Lyrico, da je lahko spal. Torej niti ta kršitev pravil Uredbe ni mogla biti posledica slabega zdravstvenega stanja tožnika, pač pa se je zavestno odločil, da bo užival alkohol in zdravila. Da je to noč pravila hišnega reda kršil, kot povedano, ni sporno.

3

Primerjaj 65. in 67. točko obrazložitve Sodbe SEU v zadevi C-601/15.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.