Jedro

Vrste enostavnih objektov so navedene v Prilogi 2 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki med enostavne objekte uvršča tudi podporne zidove, kjer konstrukcija med dvema višinama zemljišča preprečuje premik višinske razlike med zemljiščema do 0,5 m. Ker v zadevi ni sporno, da znaša višinska razlika med zemljiščema cca 1,60 m, sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani odločbi, da bi si morala tožeča stranka za gradnjo podpornega zidu pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker si tega ni pridobila, se ne more uspešno sklicevati na izvedbo vzdrževalnih del, ki so opredeljena v določbi 10., 10.1 in 10.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Tudi po presoji sodišča izvedba vzdrževalnih del predpostavlja, da gre za vzdrževanje objekta, ki je zgrajen skladno z določbami ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Celje - Novo mesto, Inšpekcijska pisarna Velenje, je z odločbo z dne 18. 6. 2014 inšpekcijskima zavezancema, A.A. in B.B. naložil, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo podpornega zidu iz zidakov in betona, dolžine cca 37 m (31,25 m + 5,75 m) višinske razlike med zemljiščem cca 1,6 m, na zemljišču s parc. št. 203/5 k.o. ... in odstranitev objekta do 1. 11. 2014 in vzpostavitev zemljišča v stanje pred gradnjo na svoje stroške, ter izrekel druge ukrepe na podlagi Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

2. Dejansko stanje izhaja iz inšpekcijskega pregleda z dne 9. 7. 2013 ter zaslišanja stranke s tega dne. Ugotovljeno je bilo, da investitorja za gradnjo nista pridobila upravnega dovoljenja in da na spornem in sosednjih zemljiščih ni evidentiranega plazu oziroma plazenja. Gradbeno dovoljenje sicer ni potrebno pri gradnji enostavnih objektov, med katere pa podpornega zidu, višinske razlike med zemljiščem nad 0,50 m, v skladu z Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uredba), ni mogoče uvrstiti. Višina zidu na južnem delu zemljišča s parc. št. 203/5 k.o. … znaša več kot 1,20 m, zato ne more biti uvrščen med pomožne enostavne objekte niti v skladu s 33. členom Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na navedeno je bilo ugotovljeno, da je bila s pričetkom gradnje podpornega zidu na parc. št. 203/5 k.o. … kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, ki določa, da se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

3. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je pritožbo inšpekcijskih zavezancev zavrnilo in pojasnilo, da se dovoljenost gradnje presoja po predpisih, ki so veljali v času predmetne gradnje. To je bil Temeljni zakon o graditvi investicijskih objektov, ki je v 19. členu predpisoval obveznost pridobitve dovoljenja, prav tako je bila ta obveznost določena v 33. členu Zakona o graditvi objektov. Tudi Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je v 50. členu od investitorja zahteval pridobitev lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Ker inšpekcijska zavezanca z upravnim dovoljenjem za podporni zid ne razpolagata, je zavrnil pritožbene navedbe, da je šlo za vzdrževalna dela, ker je le ta možno izvajati samo na legalno zgrajenem objektu. Zavrnil je tudi pritožbene navedbe, da je bilo zaradi poškodovanosti podpornega zidu, po mnenju izvedenca statika, le-tega treba povrniti v prvotno stanje, ker to za odločitev v zadevi ni relevantno. Prav tako ni sledil navedbam, da gre za plazovito območje in da je na tem območju zgrajenih več 100 podpornih zidov. Zavrnil je tudi navedbe, da sta zavezanca po navodilu inšpektorice vložila zahtevo za gradbeno dovoljenje, in bila na UE Velenje informirana, da ga za vzdrževalna dela ne potrebujeta. Po presoji drugostopenjskega organa, bi si inšpekcijska zavezanca za gradnjo podpornega zidu morala pridobiti gradbeno dovoljenje tudi po sedaj veljavnih predpisih na podlagi določbe 3. člena ZGO-1 ter v skladu z Uredbo.

4. Tožeča stranka v tožbi oporeka odločitvi obeh upravnih organov in pojasnjuje, da je bil podporni zid zgrajen v letih 1975 do 1980, na plazovitem področju, kar dokazujeta poročili o sestavi in nosilnosti tal na parc. št. 203/6, Č. Ne strinja se s trditvijo, da gre za gradnjo podpornega zidu, saj je bila izvedena le poravnava podpornega zidu, da se je preprečila nevarnost porušitve in s tem ogrožanja nepremičnine tožeče stranke, kot tudi sosedov. Vzdrževalna dela so bila nujna in izvedena 7. 7. 2013, mere pa se pri teh delih niso spreminjale. Po oceni izvedenca statika je bila sanacija izvedena strokovno. Ne gre za novogradnjo. Sklicuje se na nasvet univ. dipl. grad. ing. C.C., da je bila taka sanacija nujna. Pojasnjuje, da je zemljina, kjer stoji podporni zid plazovita, kar je bilo upoštevano že pri gradnji zidu v letu 1975, dne 4. in 27. 6. 2014, pa si je izvedena vzdrževalna dela ogledal izvedenec z licenco, statik D.D. Pred postavitvijo podpornega zidu 1975. leta je bilo pisno zaprošeno upravno dovoljenje. Zaradi molka organa je bila pridobljena pravica graditi. V letu 2006 je stanovanjska hiša pridobila uporabno dovoljenje in ob tej priliki je bil opravljen ogled celotne parcele. Gradnja podpornega zidu ni nikoli predstavljala problema.

5. Navaja, da so bile v postopku inšpekcijskega nadzora storjene bistvene kršitve pravil postopka, ker strankam ni bila dana možnosti sodelovanja. Izpodbijana odločba je nejasna, ker iz nje ne izhaja, ali se mora odstraniti ves zid ali samo sanacijska dela. Sklicuje se na samopomoč, da zaščiti svojo stanovanjsko hišo in določbo 6. člena ZGO-1, ki določa, da se vzdrževanje objekta izvaja brez gradbenega dovoljenja. Navaja tudi, da je bilo pridobivanje soglasij sosedov za gradnjo zidu neuspešno. Meni tudi, da bi mu glede na njegovo starost morala biti v postopku zagotovljena pravna pomoč.

6. Uveljavlja tudi ničnost odločbe in zatrjuje, da se izpodbijana odločba ne da izvršiti, ker bi s tem prišlo do porušitve stanovanjske hiše in ogrožanja sosednjih nepremičnin. Ponovno se sklicuje na poročilo Č. z dne 16. 3. 1984 in 14. 9. 1982 in navaja, da podporni zid preprečuje ogrožanje tožnikove nepremičnine pred močnim podzemnim izvirom vode. V tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, k tožbenim navedbam pa še dodaja:

10. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Gradnja novega objekta se lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena), brez njega pa le v primeru enostavnih objektov (prvi odstavek 3. a člena). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

11. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ ugotovil, da je bila tožeča stranka investitor sporne gradnje (zapisnik o inšpekcijskem pregledu in zaslišanju stranke, št. 06122-188272013-2 z 9. 7. 2013) in da za to gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Kot je pojasnil drugostopenjski organ, je bila glede na dimenzije spornega objekta pridobitev upravnega dovoljenja zahtevana tako po predpisih v času začetka gradnje podpornega zidu (leta 1975), kot v času izdaje izpodbijane odločbe. Tožeča stranka tega upravnega dovoljenja v postopku inšpekcijskega nadzora ni predložila, zato sodišče iz tega razloga tožbene navedbe, ki se nanašajo na dovoljenost gradnje leta 1975, zavrača kot neutemeljene.

12. Po presoji sodišča je bila pravilna tudi ugotovitev, da tako po določbah Uredbe, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe, kot tudi na podlagi prej veljavnega Pravilnika, spornega podpornega zidu, glede na višinsko razliko med zemljiščema, ni mogoče razvrstiti med enostavne objekte. Uredba namreč v določbi 6. člena enostavne objekte opredeljuje kot konstrukcijsko nezahtevne objekte, ki ne potrebujejo posebnega statičnega in gradbeno tehničnega preverjanja, ki niso namenjeni prebivanju in nimajo vplivov na okolje. Vrste enostavnih objektov so navedene v Prilogi 2 Uredbe, ki med enostavne objekte uvršča tudi podporne zidove, kjer konstrukcija med dvema višinama zemljišča preprečuje premik višinske razlike med zemljiščema do 0,5m. Ker v zadevi ni sporno, da znaša višinska razlika med zemljiščema cca 1,60m, sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani odločbi, da bi si morala tožeča stranka za gradnjo podpornega zidu pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker si tega ni pridobila, se tudi po presoji sodišča ne more uspešno sklicevati na izvedbo vzdrževalnih del, ki so opredeljena v določbi 10., 10.1 in 10.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Tudi po presoji sodišča izvedba vzdrževalnih del predpostavlja, da gre za vzdrževanje objekta, ki je zgrajen skladno z določbami ZGO-1. 13. Na stališče, da bi morala tožeča stranka za gradnjo spornega podpornega zidu pridobiti gradbeno dovoljenje, ne morejo vplivati niti njene navedbe, da gre za plazovito območje in območje, ki ga ogroža vodni tok. Gre sicer za pomembni okoliščini, ki bosta morali biti (kolikor držita), upoštevani v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, na sam postopek inšpekcijskega nadzora in izrek v zakonu predvidenih ukrepov pa ne moreta vplivati.

14. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nična, ker je ni mogoče izvršiti. Tožeča stranka torej v tožbi navaja ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da samo sklicevanje na nevarnost ogrožanja stanovanjske hiše tožeče stranke in ogrožanja sosednjih nepremičnin ne utemeljuje prej navedenega ničnostnega razloga. Namen inšpekcijskega ukrepa pri nelegalni gradnji je namreč, da se vzpostavi legalno stanje. Morebitna ugotovitev, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, na podlagi določbe 152. člena ZGO-1, vpliva samo na izrek inšpekcijskega ukrepa, s katerim se lahko odredi drugačna sanacija objekta, dela objekta oziroma zemljišča. Navedeno pomeni, da po presoji sodišča ne obstaja razlog za izrek inšpekcijske odločbe za nično po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

15. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na bistveno kršitev pravil postopka, zaradi nesodelovanja tožeče stranke v postopku. Podatki sodišču predloženega upravnega spisa namreč dokazujejo, da je imela tožeča stranka možnost sodelovanja v postopku, kar izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 9. 7. 2013, kjer je imela možnost izjasnitve v postopku. Prav tako je po presoji sodišča izrek izpodbijane odločbe jasen in določen, zato sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da iz njega ni razvidno, ali mora odstraniti podporni zid ali samo sanacijska dela

16. Ker je glede na navedeno sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo.

K II. točki izreka:

17. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala povrnitev stroškov postopka. Sodišče je odločitev oprlo na določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške.