Jedro

Sodna poravnava, čeprav sklenjena v drugem (ne zapuščinskem) postopku, ima lahko naravo dednega dogovora.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju po pokojnem M. R. ugotovilo: 1. obseg zapuščine, 2. odpoved dedovanju po zapustniku glede premoženja v Republiki Sloveniji s strani sinov T. R. in D. R. in 3. odpoved dedovanju s strani zapustnikove vdove (I. točka izreka sklepa) ter J. R. proglasilo za zakonitega dediča prvega dednega reda (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje D. R. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa. Prvostopenjsko sodišče je v zapuščino štelo tudi parceli št. 28/12 k.o. X z ID znakom 000 in št. 1055/1 k.o. Y z ID znakom 001 (v nadaljevanju: sporni nepremičnini), čeprav sta ti dve nepremičnini po sodni poravnavi, ki so jo 27. 8. 2012 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi II P 2712/2011 sklenili vsi trije sinovi zapustnika, pripadli v last dediču D. R. V sodni poravnavi dani odpovedi dedovanju sta neveljavni, saj sta delni in pogojni. Dediča T. R. in D. R. sta se dediščini odpovedala ravno iz razloga, ker sta vsak s sodno poravnavo nekaj dobila. Zapuščinsko sodišče bi moralo sodno poravnavo samo izvesti v zemljiški knjigi, saj je pri spornih nepremičninah še vedno vknjižen zapustnik, premoženjske odnose po zapustniku pa ureja ravno zapuščinsko sodišče. Če bi izpodbijani sklep postal pravnomočen, bi sporni nepremičnini pripadali J. R., D. R. pa bi moral proti njemu vlagati tožbo na izstavitev listine. Napačen je zaključek sodišča, da J. R. in D. R. na zapuščinski obravnavi nista izkazala pripravljenosti za sklenitev dogovora. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejstvo, da sporni nepremičnini sodita v zapuščino. Ker za ti dve nepremičnini ni odredilo vpisa lastninske pravice na D. R., je napačno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da je napačno ugotovilo, da med dediči ni pripravljenosti za sklenitev dogovora, iz zapisnika o zapuščinski obravnavi pa izhaja ravno obratno, je sodišče naredilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenih stroškov pritožnik ne priglaša. 3. Dedič J. R. na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa niso bila pravilno ugotovljena odločilna dejstva primera.

5. Med udeleženci postopka ni sporno, da so 27. 8. 2012 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi II P 2712/2011 sklenili sodno poravnavo. V skladu s pritožbenimi navedbami in kot je razvidno tudi iz navajanj udeležencev na zapuščinski obravnavi dne 20. 2. 2013, je bil namen sklenitve sodne poravnave v tem, da so si zapustnikovi sinovi med seboj razdelili nepremično premoženje zapustnika. Pritožnik D. R. naj bi na podlagi darilnih pogodb, veljavnost katerih sta mu brata v točki 6. zgoraj navedene sodne poravnave priznala, pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Iz tega razloga se je D. R. v nadaljevanju sodne poravnave (v točki 8) odpovedal dedovanju po zapustniku.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ločeno obravnavalo točki 6. in 8. sklenjene sodne poravnave. Tako je ugotovilo, da je v točki 8. podana veljavna odpoved dedovanju s strani D. R. in T. R., zaradi česar je kot dediča po zapustniku razglasilo zgolj J. R. Nadalje pa je sklenilo, da je zemljiškoknjižno dovolilo, vsebovano v točki 6. sodne poravnave, brezpredmetno, saj ni bilo dano s strani zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine. Iz tega razloga je ugotovilo, da tudi sporne nepremičnine sodijo v zapuščino, ki jo deduje edini dedič. Takšno ločeno obravnavanje posameznih odstavkov sodne poravnave pa je po presoji pritožbenega sodišča napačno.

7. Sklenjeno sodno poravnavo je potrebno obravnavati kot celoto. V njej so bratje R. nesporno izrazili svoje želje glede delitve nepremičnega premoženja zapustnika in bili glede tega v soglasju. V svojem bistvu gre tako pri sklenjeni poravnavi za dogovor dedičev o načinu delitve zapuščine. Tak dogovor zapustnikovih sinov pa bi moralo sodišče prve stopnje vključiti v sklep o dedovanju. Skladno z določbo tretjega odstavka 214. člena Zakona o dedovanju (ZD) mora namreč sodišče, če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, tak sporazum navesti v sklepu o dedovanju.

8. Dejstvo, da so zapustnikovi sinovi tak sporazum sklenili v drugem postopku, na naravo dogovora ne vpliva. V sodni praksi je ustaljeno stališče, po katerem se dedni dogovor smatra za sodno poravnavo (1), zato je mogoče nasprotno razlogovanje – sodna poravnava, čeprav sklenjena v drugem (ne zapuščinskem) postopku ima lahko naravo dednega dogovora. Ne glede na obliko, v kateri je dogovor sklenjen, je potrebno ugotoviti pravi namen strank ob sklenitvi sodne poravnave. Kot to utemeljeno opozarja pritožba, se je pritožnik v sodni poravnavi odpovedal dedovanju zgolj zato, ker naj bi (v soglasju s svojima bratoma) po pokojnem očetu dobil sporne nepremičnine. Res je, da so bratje to pridobitev utemeljevali na podlagi sklenjenih darilnih pogodb med zapustnikom in D. R., vendar je iz njihovih navedb, podanih na zapuščinski obravnavi, in iz vsebine pritožbe jasno, da se D. R. smatra za dediča po pokojnem in želi zgolj, da sodišče v sklepu o dedovanju povzame način delitve zapuščine, o katerem so se bratje sporazumeli. Določba o odpovedi dedovanju tako ne bi smela odvrniti sodišča prve stopnje od celostne presoje sodne poravnave, še posebej zaradi večkrat izražene očitne želje vseh vpletenih – to je, da se nepremične iz zapuščine po pokojnem razdelijo na način, o katerem se pokojnikovi sinovi strinjajo.

9. Sodišče prve stopnje je tako pri presoji sklenjene sodne poravnave napačno uporabilo materialno pravo ter zmotno ugotovilo, da sporne nepremičnine sodijo v zapuščino, D. R. pa se je dedovanju odpovedal. V sled navedenemu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo sklenjeno sodno poravnavo obravnavati celovito, ugotoviti pravo voljo udeležencev postopka in njihov sporazum o načinu delitve zapuščine vključiti v sklep o dedovanju.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker pritožnik stroškov ni priglasil. (1) Prim. sodbo VSRS II Ips 237/2009 z dne 18. 10. 2012, sklep VSRS II Ips 877/2009 z dne 17. 5. 2012.