Jedro

Neveljaven (in sicer ničen) je dogovor (pogodba), da bo nečak za teto skrbel in upravljal z njenim premoženjem, ona pa mu bo za to poplačala v oporoki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku 1. točke glede obresti spremeni tako, da le-te znašajo 22.256,58 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnikov in tožencu naložilo plačilo 22.256,58 EUR z obrestmi od 13. 3. 1999 dalje do plačila (do 31. 12. 2006 od protivrednosti SIT) ter ga obsodilo na povračilo stroškov tožnikoma v višini 7.279,21 EUR v 15 dneh, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude plačila.

(2) Proti sodbi, očitno proti obsodilnem delu, ki je zanj neugoden, se pritožuje toženec. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge, predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Obširno pritožbo je moč strniti v naslednje očitke: - toženec trdi, da med njegovim bratom in teto ni bilo dogovora o tem, da mu bo zapustila vse, del ali točno določeno premoženje v oporoki. Tej ugotovitvi prej ni imel interesa nasprotovati, je pa napačna, nedokazana in nasprotujoče si obrazložena. Tožnik je vedel za prvo oporoko, s katero je bil zadovoljen, vendar tudi po njej ne bi vsega dobil, zato si s tem nasprotuje. Sam je navedel, da na teto nikoli ni pritiskal, da bi kaj dobil. Nobena priča konkretnega dogovora ni potrdila. Tožnik je že pred tem, ko je izvedel za drugo, zanj manj ugodno oporoko, zbiral dokaze za to pravdo (pisne izjave prič), kar kaže na to, da med njim in teto dogovora ni bilo, ali pa, da je želel dobiti vse oziroma več od tega, kar mu je namenila. Nobena možnost dogovora ne potrjuje. Sodišče na 9. in 11. strani navaja nasprotujoče razloge o tem, ali je dogovor bil ali ne. Dogovora po 105. čl. ZD ni bilo, saj bi se moral tožnik z njim strinjati, zapustnica je imela pravico spremeniti oporoko; - zapustnica je držala obljubo, da mu bo zapustila določeno premoženje v oporoki, dobil je več, kot so bili njegovi stroški, zato ne more tožnik nič več zahtevati; - že za časa njenega življenja je dobil tožnik vse poplačano, kar dokazujejo dvigi z računa, na katerem je bil pooblaščen, teta brez njega v zadnjih letih ni nikamor šla, tako da ni razlage, kam naj bi izginil denar kar v višini 54.000 EUR; - zapustnica tožniku ni ničesar dolgovala, šlo je za njegova pričakovanja; - nasprotuje tudi višini ugotovljene terjatve: izvedenec C. je podal le neko oceno, ni dokaza o tem, kaj je tožnik pravzaprav delal pri upravljanju z nepremičninami, v prikazovanju tega je pretiraval, obstaja sum o številu ur, ki naj bi jih tožnik porabil za to svoje delo; - sodišče ni pozvalo izvedenke G. na dopolnitev mnenja, na njeno mnenje se je oprlo le glede ocene stroškov oskrbe, ne pa tudi glede ocene stroškov upravljanja, ki jo je tudi podala; - odprto je ostalo, ali je imela teta dovolj sredstev za lastno preživljanje in kam je šla njena pokojnina med januarjem 1996 in avgustom 1998; - glede cenitev nepremičnin sodišče ni upoštevalo toženčevih pripomb na mnenje izvedenca D., ki temelji na ocenah in na sklepih, kar je tudi sam priznal. Cenitev je napačna, na kar kaže primerjava prve in popravljane cenitve, saj so razlike v vrednosti izjemno velike: objekt na G. je bila najprej ocenjen na 5.622.273,71 SIT potem pa kar na 33.081.357,16 SIT. Ni pojasnil, zakaj je prvič upošteval faktorje, drugič pa ne, zato ni mogoče ugotoviti, koliko odpade na fasado in centralno ogrevanje, ki je v času zapustničine smrti še ni bilo. Skupna površina tega objekta ni 368 m2, ampak 238,9 m2. Ni dopustno, da je izvedenec podstrešje kot bivalno površino vrednotil le pri objektu na G., ne pa tudi na G., pri čemer je bil slednji objekt veliko bolje vzdrževan in njegova površina skoraj enkrat večja od objekta na G.. Zato ni mogoče, da bi bila takrat celotna vrednost obeh objektov skoraj enaka. Sodišče bi moralo angažirati drugega izvedenca ali pa dokaz zaradi nezmožnosti ugotovitve dejanskega stanja opustiti;

(3) Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

(4) Pritožba je le delno utemeljena.

(5) Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP), ki naj bi bila v nasprotujočih si razlogih glede obstoja dedne pogodbe med prvotnim tožnikom in J. K., ni storjena. V 2. odst. na 9. strani obrazložitve prvo sodišče zapiše svojo oceno, da med njima ni bilo zelo konkretnega dogovora, kaj naj bi dedič dobil, v 2. odst. na 11. strani pa skladno s tem, da sta sklenila dogovor za nedoločen obseg zapuščine. Drugih procesnih kršitev pritožba konkretno ne očita (razen glede dela z izvedenci, na kar bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju), pritožbeno sodišče pa tistih, na katere sâmo pazi, tudi ni ugotovilo.

(6) Prvo sodišče je v celoti in pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo.

(7) Ugotovilo, da sta pok. G. in pok. J.K. sklenila dogovor (pogodbo) o vsebini oporoke, in sicer naj bi prvi za nedoločen del zapustničinega premoženja, ki naj bi mu ga zapustila v oporoki, zadnja leta njenega življenja svoji teti nudil celotno oskrbo ter upravljal z njenim premoženjem. Pritožbeno sodišče kot prepričljivo ugotovljeno in obrazloženo sprejema to dejstvo. Ni pomembno, in pritožbeno sodišče zato na to ne bo posebej odgovarjalo, kaj točno (konkretno) sta se pok. G. in pok. J.K. dogovorila, da mu bo zapustila, saj to na veljavnost posla (glej spodaj tč. (9)) ne more vplivati. To, da je pok. G. poznal vsebino prve (kasneje spremenjene) oporoke, s katero je bil zadovoljen, čeprav tudi po le-tej ne bi prejel celotne zapuščine, s tem logično ni v nasprotju, kot proti temu tudi ne govori trditev, da na teto ni pritiskal (naj mu kaj da in kaj). Dogovor namreč predpostavlja svobodno voljo, ne more pa biti dvoma, da se je s tetino obljubo P. G. strinjal. Pritožba si glede tega celo sama delno nasprotuje, ko najprej trdi, da dogovora ni bilo, kasneje pa, da ni upravičen do ničesar, ker vrednost tega, kar je podedoval, presega vrednost njegovih stroškov. Povsem življenjsko sprejemljivo in verjetno je, da se je pok. G. zadovoljil s tem, da bo za svojo skrb in trud poplačan po tetini smrti. Pri tem pa ni pomembno za ta postopek, ali je imela J.K. dovolj sredstev za lastno preživljanje, saj o tem ni spora.

(8) Tožencu ni uspelo dokazati, da je tak dogovor izključilo to, da bi bil njegov brat poplačan za svoje delo že za časa tetinega življenja, saj zgolj dvigi različnih denarnih zneskov z računa P.K. v času, ko je zanjo skrbel prvotni tožnik, tega ne dokazujejo, kot je to pravilno ocenilo in pojasnilo že prvo sodišče. V našem procesnem pravu velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva šteje za dokazna (8. čl. ZPP). V sistemu proste presoje dokazov je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze in pri tem ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokazov ali dokaznih sredstev. Dolžan pa je svoje prepričanje racionalno argumentirati, kar pomeni navesti logično pravilen in izkustveno sprejemljiv argument za svoje ugotovitve. To je prvo sodišče tudi storilo, ko je presodilo izpovedbe priče in strank, posamezni očitki pa končne splošno prepričljive ocene dokazov prvega sodišča ne morejo omajati.

(9) Dedne pogodbe, s katerimi bi se kdo zavezal o vsebini svoje oporoke, jasno in nedvoumno prepoveduje 105. čl. Zakona o dedovanju (UL SRS 15/76 s kasnejšimi spremembami; ZD). Na podlagi take zaveze zapisana oporoka ne bi mogla biti več enostransko preklicljiva izjava volje zapustnika. Zato ne bi mogli več govoriti o obstoju pravice testiranja.(1) Takšni posli so zato nični.

(10) Glede na ugotovitev, da je bil sklenjen tak ničen dogovor, je pravilna ocena prvega sodišča, da je tožbeni zahtevek za plačilo kondikcijski zahtevek in ga je treba presojati po 4. odst. 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ. št. 29/78 - 57/89, ki ga je treba uporabiti na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in kasnejše spremembe; OZ).(2) Redna zakonska posledica ničnosti je kondikcijski zahtevek tistega, ki je kaj izpolnil. Pomembno je torej, kaj in koliko je pok. G. izpolnil na podlagi ničnega posla.

(11) Ugotovljeno je bilo (in niti ni posebej sporno), da je pok. teta pri tožniku živela v obdobju od leta 1990 do svoje smrti 1998 skupno 52 mesecev, ni pa dokazano, da bi tožniku že za časa življenja za to karkoli plačala. Ker je slednji torej računal, da bo za to poplačan v oporoki, v svoje prikrajšanje, torej v stroške, ki jih je s tem imel, ni privolil. Prvo sodišče se je pri izračunu življenjskih stroškov utemeljeno in pravilno oprlo na izračun izvedenke G., ki je svojo oceno podala na temelju primerjave s stroški oskrbe v domovih za ostarele, saj je to prihranek, ki ga je pokojna imela z življenjem pri tožniku.

(12) Mnenje izvedenca gradbene stroke C., ki je ovrednotil tožnikovo delo, vloženo v upravljanje z nepremičninami zapustnice v obdobju devetih let in temelji na njegovem sklepanju in oceni, zato ni napačno in nestrokovno, pritožba pa mu nasprotuje pavšalno, češ da je tožnik pretiraval. To je nenazadnje sicer izvedenec tudi potrdil (tožnik je namreč trdil, da je za upravljanje s tetinimi nepremičninami porabil bistveno več časa (ur), izvedenec pa je pri svojem izračunu upošteval samo normativno skoncentrirano delo tožnika (povzeto na 43. in 44. strani njegovega mnenja), ki je imelo za posledico finančno ugoden efekt za lastnico. Na mnenje izvedenca C. toženec tudi ni imel konkretnih pripomb, izvedenki G., ki je svoje delo opravila že pred njim, pa je sodišče zastavilo druga in drugačna vprašanja. Delo in izdatki tožnika so tako ugotovljeni pravilno, brez očitanih napak.

(13) Pri obravnavanju kondikcijskega zahtevka tožnikov proti tožencu gre za notranja razmerja med sodediči (ki so sicer proti upniku solidarni dolžniki), ki jih ureja 4. odst. 142. čl. ZD; Med dediči se dolgovi razdelijo v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži. Ker je bil pok. G. tudi sam dedič, je bilo treba ugotoviti, kakšno je vrednostno razmerje med njegovim in toženčevim premoženjem, ki sta ga oporočno dedovala po pok. J. K. Ustrezen delež tega dolga sta zato tožnika kot dediča pok. G. upravičena terjati od sodediča njunega pravnega prednika, kot je to sedaj pravilno odločilo prvo sodišče. (14) Cenitev, na katero se je pri tem oprl prvo sodišče, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sprejemljiva. V nasprotju s pritožbenim očitkom je prvo sodišče pojasnilo, zakaj sprejema cenitev obeh nepremičnin izvedenca D., in sicer njegovo drugo oziroma popravljeno cenitev, saj je izvedenec pojasnil, da se je pri prvi zmotil. Izvedenec je prepričljivo in logično sprejemljivo pojasnil, na kakšnih podlagah je napravil obe cenitvi. Dosledno je odgovoril tudi na pripombe strank, zato nasprotni očitek ne drži. Po prvi dopolnitvi in popravi svojega mnenja je toženec sicer ponovno imel pripombe zoper izvedenčevo oceno, vendar je prvo sodišče ravnalo povsem pravilno in v skladu z določbo 2. in 3. odst. 254. čl. ZPP, ko je izvedenca povabilo na zaslišanje in neposredno razčistilo zatrjevane nejasnosti. Prvo sodišče je ravnalo prav, ko ni angažiralo drugega izvedenca, saj je bilo mnenje izvedenca D. strokovno, temeljito in jasno, očitek, ki ga je po njegovem zaslišanju podal toženec, češ da gre za neverodostojen dokaz (kar sedaj ponavlja v pritožbi), pa je pavšalen.

(15) Glede nepremičnine, katere solastniški del zapustnice je deloval tožnik (na G.), je izvedenec zadovoljivo pojasnil, zakaj ni upošteval podstrešja kot bivalnega prostora; ta za bivanje ni primeren, da bi ga za bivanje preuredili pa bi bilo treba vložiti več, kot prinaša površina podstrešja k povečanju vrednosti. Razumljivo je tudi pojasnil, da je upošteval pri oceni površin reducirne faktorje za vežo, teraso in pomožne prostore, kot je to jasno obrazložilo prvostopenjsko sodišče na 16. strani svoje sodbe. Ne držijo pritožbeni očitki, češ da pri cenitvi nepremičnine, ki jo je podedoval toženec (na G. trgu 8), izvedenec ni upošteval reducirnih faktorjev pri oceni površine, saj je izrecno navedeno (2. odst. na 17. strani prve sodbe), da je skupna površina etaž 393,36 m2, ob upoštevanju reducirnih faktorjev pa ta znaša 264,89 m2, kar je bila tudi podlaga za cenitev. Ni pa razumljiv očitek, da je bil na ta način "takrat vrednost obeh hiš skoraj enaka". Kaj takega iz mnenja izvedenca namreč ne izhaja.

(16) Ob ugotovitvi, da je bil med P. K. in njenim nečakom P. G. sklenjen dogovor, da bo slednji za svoje delo za prvo poplačan v oporoki, torej z zapuščino po njeni smrti, in ne za časa njenega življenja, ob ugotovitvi, da je imel P. G. skupnih stroškov na podlagi tega dogovora za 28.435,65 EUR, podedoval pa 21,73 % vrednosti zapuščine, je torej ob upoštevanju določb 105., 142. čl. ZD in 210. čl. ZOR pravilna in zakonita razsodba, da je toženec dolžan tožnikoma plačati 78, 27 % delež te terjatve, kar je 22.256,58 EUR.

(17) Prvo sodišče pa je očitno prezrlo, da so obresti za to glavnico od toženčeve zamude 13. 3. 1999, kot jo je (pravilno) ugotovilo prvo sodišče in čemur pritožba posebej ne nasprotuje, do 22. 5. 2007, ko je v veljavo stopila novela OZ-A in odpravila prepoved ne ultra alterum tantrum, ki je po določbi 376. čl. OZ do tedaj veljala (tudi za terjatve, nastale pred njegovo uveljavitvijo), že dosegle glavnico in bi tedaj ne smele več teči. Na to pritožba sicer ne opozarja, vendar pazi na pravilno uporabo materialnega prva pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

(18) Po navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugodilo le delno in na podlagi 5. al. 358. čl. ZPP prvo sodbo spremenilo tako, da je prisojene obresti znižalo na višino glavnice. V ostalem je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 350. čl. ZPP).

(19) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnik je s pritožbo uspel le v delu stranske terjatve, zato sam krije svoje pritožbene stroške (3. odst. 154. čl. ZPP), odgovor na njegovo pritožbo pa v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil glede na vsebino nepotreben, zato tudi tožnika sama krijeta stroške, ki so jima z njim nastali (155. čl. ZPP).

(1) Glej več npr. v J. Metelko, Dednopravne pogodbe (dednopravna razpolaganja), Podjetje in delo, GV Založba Ljubljana, št. 6/2002, str. 1210 in nasl..

(2) Glej npr. odločbe VS RS II Ips 572/2003, II Ips 98/2002, II Ips 416/2005, II Ips 403/2004.