Jedro

Iz izpodbijane odločbe niso razvidne nobene okoliščine, povezane z osebnostjo tožnika. Tako iz obrazložitve ni razvidno, ali se je tožnik v kazenskem postopku sposoben zagovarjati sam in braniti svoje interese v primerjavi z državnim tožilcem, ki je pravni strokovnjak. Razlogi izpodbijane odločbe so torej v tem pogledu bistveno pomanjkljivi, prav tako je bistveno pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, saj trditve tožene stranke, na katerih temelji izpodbijana odločitev, da se bo v kazenskem postopku moralo ugotavljati izjemno obsežno dejansko stanje, listine priloženega upravnega spisa ne podpirajo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1625/2013 z dne 3. 10. 2013, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, Bpp 1625/2013, prošnji A.A. ugodila in mu odobrila redno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. I K 13019/2011, od 10. 9. 2013 dalje. Za izvajanje BPP je določila odvetnika B.B. Pojasnila je, da je do BPP upravičena oseba, ki kumulativno izpolnjuje subjektivni kriterij in objektivni kriterij za dodelitev BPP. Ugotovila je, da je prosilec samska oseba, ki živi v skupnem gospodinjstvu s sinom Urbanom. Prejema mesečno plačo v višini 670,17 EUR, kar pomeni, da povprečni dohodek na družinskega člana prosilca znaša 335,08 EUR. Kot izhaja iz uradnih evidenc družina nima premoženja večje vrednosti, skupna vrednost prosilčevega deleža, ki je solastnik do 1/4 nepremičnin parc. št. 282/2, 281/2, 278/0, 279/0, 276/0, 275/0, 274/0, 281/3, 281/1, 282/1, vse k.o. …, pa znaša 3.857,00 EUR. Prav tako se pri presoji premoženjskega pogoja ne upošteva podatek, da je prosilec lastnik treh osebnih vozil starejših od 10 let. Glede na navedeno prosilec izpolnjuje tako imenovani subjektivni kriterij za dodelitev BPP.

2. V zvezi s presojo, ali so izpolnjeni pogoji 24. člena ZBPP za dodelitev BPP, pa je tožena stranka pojasnila, da je prosilec zaprosil za pomoč pri zagovoru v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. K 13019/2013. Kazenski postopek je specifični postopek, v katerem ni moč presojati verjetnosti izgleda za uspeh, saj je slednji podan tudi v primeru obsodilne sodbe, pri določitvi kazenske sankcije. V primeru fakultativne obrambe je treba gledati na interes pravičnosti, na katerega pojem se na abstraktni ravni opira 24. člen ZBPP, ki določa, da zadeva ni očitno nerazumna, če ni v nasprotju z interesi pravičnosti. Zakon tega pojma ne opredeljuje, zato je pri odločanju o postavitvi zagovornika v skladu s sodno prakso potrebno gledati na osebnost samega obdolženca, težo in vrsto kaznivega dejanje, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom.

3. Po vpogledu v kazenski spis Okrožnega sodišča v Celju je tožena stranka ugotovila, da se prosilcu v tem postopku očita storitev več kaznivih dejanj in sicer kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in dve kaznivi dejanje zanemarjenja otroka in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Pojasnila je pomen zastopanja po zagovorniku v celotnem kazenskem postopku in tudi pri odmeri kazenske sankcije. Ker se v konkretnem primeru storilcu očita storitev treh kaznivih dejanj, za vsako od teh dejanje pa je predpisana kazen zapora do 5 let, ni dvoma, da je kazenska zadeva za katero je prosilec zaprosil za BPP izjemno pomembna za njegov osebni in socialno - ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca življenjskega pomena. Glede na število prosilcu očitanih kaznivih dejanje in glede na dejstvo, da gre v zadevi za izjemno obsežno ugotavljanje dejanskega stanja, je ob upoštevanju vrste in teže kaznivega dejanja očitno razumno, da prosilca v tem postopku zagovarja pravni strokovnjak. Tako je nedvomno podan objektivni pogoj v skladu s 24. členom ZBPP.

4. Tožeča stranka v tožbi oporeka odločitvi tožene stranke in pojasnjuje, da je sporno ali prosilec izpolnjuje pogoje iz 24. člena ZBPP. Odločitve tožene stranke, se glede podatke spisa Bpp 1625/2013, ne da preizkusiti. Navedbe tožene stranke s katerimi je utemeljevala izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP so splošne. Strinja se z ugotovitvijo, da gre v postopku za težja kazniva dejanje, ni pa res, da postopek ne more biti pošten, če se obdolženemu ne zagotovi zagovornik. Tožena stranka ni konkretizirala verjetnosti izgleda za uspeh in razumnosti, ne z dejanskega, ne s pravnega stališča. Gre za pogoja, ki ju ZBPP opredeljuje na abstraktni ravni, tožena stranka pa bi ta pogoj morala konkretizirati ob upoštevanju okoliščin konkretnega postopka. Morala bi (ob upoštevanju ZBPP-B) izhajati iz osumljenčeve - obdolženčeve osebnosti, teže kaznivega dejanje, zahtevnosti zadeve iz dejanskega in pravnega vidika, upoštevati okoliščine, ki jih navaja sam prosilec in druge specifične okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec zagotovljeno strokovno obrambo z zagovornikom. Navedba tožene stranke, da prosilec nima ustreznega strokovnega znanja, ni v nujni povezavi s sposobnostjo posameznika, da se kljub temu zagovarja sam. Kazenski postopek sam po sebi ne predstavlja posega v temeljne svoboščine in pravice, kar nenazadnje potrjuje domneva nedolžnosti, ki velja vse do pravnomočne obsodilne sodbe. Tudi kazenska sankcija se izreka ob pogojih, ki jih predvideva ZKP in na podlagi načela, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi. Razlaga, ki se je poslužuje tožena stranka pomeni, da je vsak, ki je udeležen kot osumljenec - obdolženec v kazenskem postopku, upravičen do BPP. Takšna razlaga je preširoka, v nasprotju z ZBPP. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo sodišču ni poslala.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po določbi 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po določbi tretjega odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj tožnika in drugi pogoji določeni s tem zakonom. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh (1. alinea) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (2. alinea). Po tretjem odstavku navedenega člena, na katerega je tožena stranka tudi oprla svojo odločitev, se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Glede na to, da 24. člen ZBPP pojma pravičnosti ne definira, je tožena stranka izhajala iz okoliščin konkretne kazenske zadeve, tako da je štela, da se upoštevajo predvsem osebnost osumljenega, teža kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo obdolženec imel strokovno obrambo z zagovornikom. V zvezi s tem je pojasnila, da teža kaznivega dejanja sicer ni takšna, da bi utemeljevala postavitev zagovornika po uradni dolžnosti. Odločitev je utemeljila tudi z navedbo, da se bo v kazenskem postopku zaradi števila očitanih kaznivih dejanj ugotavljalo izjemno obsežno dejansko stanje, zaradi vrste in teže očitanega kaznivega dejanja pa je razumno, da prosilca v tem postopku zastopa pravni strokovnjak.

9. Sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da je v izpodbijani odločbi zgolj pavšalno navedeno, da je pri postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti treba gledati tudi na osebnost obdolženega (13. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), vendar te zahteve tožena stranka ni obrazložila. Iz izpodbijane odločbe niso razvidne nobene okoliščine povezane z osebnostjo tožnika. Tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali se je tožnik v kazenskem postopku sposoben zagovarjati sam in braniti svoje interese v primerjavi z državnim tožilcem, ki je pravni strokovnjak. Razlogi izpodbijane odločbe so torej v tem pogledu bistveno pomanjkljivi, prav tako je bistveno pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, saj trditve tožene stranke, na kateri temelji izpodbijana odločitev, da se bo v kazenskem postopku moralo ugotavljati izjemno obsežno dejansko stanje, listine priloženega upravnega spisa ne podpirajo.

10. Upoštevaje dejstvo, da v konkretni zadevi izpolnjevanje finančnega pogoja ni sporno, mora tožena stranka v ponovljenem postopku odločanja ugotoviti, ali je izpolnjen pogoj iz 1. alinee 24. člena ZBPP, to je, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, predvsem z vidika prosilčeve osebnosti. Ker v konkretni zadevi ta presoja ni bila opravljena, oziroma ker tožena stranka svoje odločitve o izpolnjevanju t. i. objektivnega pogoja, predvsem 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP ni pravilno presodila (niti obrazložila), je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi z določbo 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 in v roku določenem v tem odstavku, o tožnikovi prošnji ponovno odločati in izdati nov upravni akt.