Jedro

Zaradi točno katere diagnoze je tožnik trpel telesne bolečine in nevšečnosti, tožniku ni treba povsem natanko navesti, saj tega marsikdaj niti ne more, v primeru spora pa te podrobnosti praviloma razjasni strokovni pomočnik sodišča – izvedenec ustrezne medicinske stroke.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pritožnika sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine in toženki naložilo v plačilo 300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2009 dalje do plačila (1. tč.). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. tč.). Upoštevaje tožnikov tožbeni (ne)uspeh mu je naložilo plačilo 257,74 EUR toženkinih pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. tč.).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (2. in 3. tč.) se pritožuje tožnik, formalno iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi njegovemu zahtevku v celoti, ali pa razveljavitev sodbe in novo sojenje. Meni, da mu je sodišče dosodilo prenizko odškodnino iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in da je izkazal tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker meni, da bi moral v celoti uspeti, bi mu bilo treba povrniti tudi vse stroške postopka, opredeljuje pa še svoje pritožbene stroške.

3. Zoper ugodilni del (1. tč. sodbe) se pritožuje toženka, češ da je sodišče glede tega prekoračilo trditve, saj je prisodilo odškodnino za bolečine in nevšečnosti zaradi poškodbe rame, ki je tožnik sploh ni zatrjeval. Dokaz z izvedencem, na katerega se je sodišče pri tem oprlo, ne more nadomestiti trditev, očita toženka. Glede tega očita tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje, saj naj bi sodišče ugotovilo, da je tožnik potreboval fizioterapijo zaradi poškodbe prsnega koša, iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da jo je zaradi poškodbe rame. Poleg tega meni, da stopnja in trajanje bolečin tožnika do denarne odškodnine sploh ne upravičujeta in s tem v zvezi graja zmotno uporabo materialnega prava.

4. Odgovora na pritožbo ne tožnik ne toženka nista podala.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Že sodišče prve stopnje je ustrezno odgovorilo na očitek toženke, ki ga ta sedaj ponavlja v pritožbi, češ da je trditvena podlaga prekoračena, ker naj tožnik ne bi zatrjeval poškodbe rame, pač pa le udarnino prsnega koša. Pritožbeno sodišče deli oceno sodišča prve stopnje, da je ostalo v mejah tožnikovih trditev, ko mu je prisodilo denarno odškodnino tudi za bolečine, ki so bile posledica poškodbe rame, četudi ta poškodba v tožbi ni bila eksaktno navedena. Tožnikova škoda so v tem primeru telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je pretrpel spričo prometne nesreče. Zaradi točno katere diagnoze jih je trpel, tožniku ni treba povsem natanko navesti, saj tega marsikdaj niti ne more, v primeru spora pa te podrobnosti praviloma razjasni strokovni pomočnik sodišča – izvedenec ustrezne medicinske stroke. Za popolnost in sklepčnost tožbe (glede škode) je dovolj, da tožnik okvirno opiše, kakšne oz. katere poškodbe je utrpel (npr. v katerem predelu telesa). Udarec prsnega koša z bolečinami med lopaticama, kar je tožnik navedel v tožbi, in sprednji del rame, že po presoji povprečnega človeka, ki ni strokovnjak, ni popolnoma nekaj drugega oz. očitno nepovezanega. Očitek toženke, da se je sodišče pri ugotavljanju vzrokov za prestane tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti (terapije) oprlo na mnenje izvedenca, ki je to pojasnil natančneje kot tožnik v tožbi, tako ni utemeljen oz. sodišče s tem ni storilo nobene procesne kršitve (konkretno 7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina toženkine odškodninske obveznosti. Tožnikovo zavzemanje za to, da bi dobil odškodnino še za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, češ da je izkazana tudi ta škoda, ni utemeljeno. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožniku namreč ni ugotovljeno, saj je izvedenec (kar je za to najbolj relevanten dokaz) izrecno navedel, da tožnik zaradi udarnine prsnega koša nima nobenih trajnih posledic.

8. V izpodbijani sodbi so tudi sicer navedeni pravilni razlogi o obsegu tožnikove škode. Po njeni širši in ožji individualizaciji mu je sodišče zanjo prisodilo pravično denarno odškodnino. Ta v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika, namreč stopnji in trajanju tožnikovih telesnih bolečin ter teži in naravi poškodbe. Pri odmeri odškodnine sta bila v pravi meri upoštevana pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno trpljenje. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Za bolečine in nevšečnosti zaradi udarnine prsnega koša je tožnik prejel znesek, ki ustreza približno 1/3 neto plače v RS na zaposlenega. Glede na bagatelno poškodbo, ki se po Fischerjevem sistemu uvršča v skupino zelo lahkih (I), taka odškodnina ni prenizka ne previsoka, nasprotni očitki obeh strank pa nekonkretizirani, pavšalni, zato nanje ni mogoče bolj konkretno odgovoriti.

9. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, obe pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).