Jedro

Kljub temu da je šlo za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona in so že z uveljavitvijo 7.a člena ZNZGP nepremičnine prešle v last države, je bilo treba v vsakem posameznem primeru v posebnem - upravnem postopku ugotoviti, ali gre za premoženje, ki je po tem določilu prešlo v državno last kot splošno ljudsko premoženje, na podlagi te odločbe pa se je opravil tudi vpis v zemljiški knjigi. Tožnik zmotno meni, da lahko upravno odločbo izpodbija kot način prenosa lastninske pravice in pri tem ponuja primerjavo s pogodbo. Pogodba kot način pridobitve lastninske pravice je pravni posel obligacijskega prava; razmerje, nastalo s takšno pogodbo, tako pomeni civilnopravno razmerje, o katerem v primeru spora odloča sodišče po pravilih pravdnega postopka (1. člen ZPP). Upravna odločba pa je izdana v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti te odločbe ali nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, pa je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna vrniti v last in posest z izstavitvijo primerne zemljiškoknjižne listine v korist tožeče stranke v izreku naštete parcele oziroma dele parcel v k.o. ... Navedlo je, da je lastninska pravica na spornih nepremičninah prešla na toženo stranko na podlagi samega zakona, nacionalizacijska odločba pa je bila podlaga za izvedbo nacionalizacije v zemljiški knjigi. Ker je bila izdana v upravnem postopku, se sodišče v presojo njene pravilnosti ne more spuščati in tako utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Razlogom sodišča prve stopnje je dodalo, da je bila odločba o nacionalizaciji izdana na podlagi prvega odstavka 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP, Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48), na območju bivše cone B takratnega Svobodnega tržaškega ozemlja pa je bilo odločilno stanje na dan 8. oktobra 1972, ko je tožnikova prednica M. P. že bila tuja državljanka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov ter predlagal, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da gre za lastninski spor in da ta nedvomno sodi v sodno pristojnost, način prenosa lastninske pravice pa ne odvezuje sodišča, da zadevo presoja po vsebini. Stvarnopravni zahtevek in podrejeni odškodninski zahtevek se morata obravnavati po pravilih Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007). Sodišče prve stopnje res ni zavrglo tožbe, je pa zavrnitev zahtevka obrazložilo na način, kot da bi ga zavrglo. To je sporno in v tem delu izpodbija sodbo prve stopnje, saj upravna odločba pomeni samo način prenosa lastninske pravice, ki pa ga tožeča stranka izpodbija (kot bi npr. izpodbijala način prenosa lastninske pravice s pogodbo). V nadaljevanju revizija povzema tožbene navedbe, za katere trdi, da jih je sodišče zmotno apliciralo na takrat veljavni ZNZGP in prišlo do napačnega zaključka.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Lastninska pravica se lahko pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Nacionalizacija je originaren način pridobitve lastninske pravice države in je torej do prehoda nacionaliziranih stvari v državno lastnino prišlo na podlagi zakona samega. Sodišče druge stopnje je pravilno navedlo, da je do nacionalizacije nepremičnin v lasti tujih državljanov v bivši coni B Svobodnega tržaškega ozemlja na podlagi 7.a člena ZNZGP prišlo 8. oktobra 1972 (obširno o tem sodba VS RS II Ips 634/2000). Kljub temu da je šlo za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona in so torej že z uveljavitvijo 7.a člena ZNZGP nepremičnine prešle v last države, pa je bilo treba v vsakem posameznem primeru v posebnem - upravnem postopku ugotoviti, ali gre za premoženje, ki je nacionalizirano oziroma je po tem določilu prešlo v državno last kot splošno ljudsko premoženje, na podlagi te odločbe pa se je opravil tudi vpis v zemljiški knjigi (Navodilo za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb, Uradni list FLRJ, št. 53/48). Na to pravnomočno odločbo pa je sodišče vezano in ne more preizkušati njene pravilnosti niti ne pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Prav tako je sodišče druge stopnje tožniku pravilno pojasnilo, da je taka odločitev o njegovem tožbenem zahtevku vsebinska. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je presojalo, ali je tožnik lastnik v tožbenem zahtevku navedenih nepremičnin in tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker je na upravno odločbo, s katero se ugotavlja, da so nepremičnine prešle v družbeno lastnino, vezano. Tožnik v reviziji zmotno meni, da lahko upravno odločbo izpodbija kot način prenosa lastninske pravice in pri tem ponuja primerjavo s pogodbo. Pogodba kot način pridobitve lastninske pravice je pravni posel obligacijskega prava; razmerje, nastalo s takšno pogodbo, tako pomeni civilnopravno razmerje, o katerem v primeru spora odloča sodišče po pravilih pravdnega postopka (1. člen ZPP). Upravna odločba pa je izdana v upravnem postopku, morebitne nepravilnosti te odločbe ali nepravilnosti postopka, v katerem je bila izdana, pa je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih ta postopek predvideva. Če upravna odločba v takem postopku ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, je sodišče na takšno odločbo vezano, kar je izraz načela prirejenosti postopkov, po katerem so sodišča in drugi državni organi, kadar odločajo o pravicah ali pravnih razmerjih, med seboj v položaju prirejenosti in vsak odloča v mejah svojih pristojnosti (tako tudi sodba VS RS II Ips 362/2005).

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, ki jih uveljavlja, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.