Jedro

Revizijsko sodišče ves čas stoji na stališču, da tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja z uporabo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ni izključena uporaba določb 106. člena ZDR. Ta določa, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Zato se delavec do dokončnosti sklepa lahko vrne na delo, vrnitev na delo pa že istočasno tudi pomeni, da ni več možna uporaba določb 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR glede prenehanja delovnega razmerja, saj gre lahko le za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki prvega odstavka istega člena. Po tej pa delavcu delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela petih zaporednih delovnih dni, zaradi njegove vrnitve na delo, preneha z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ker sklep direktorja z dne 15.8.1992 ni dokončen in odločilo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu za čas od 15.8.1992 do 29.2.1996 obračunati osebni dohodek z zamudnimi obrestmi ter plačati vse dajatve in prispevke, višji zahtevek pa je zavrnilo. Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku poravnati odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je bil v spornem času sicer res odsoten z dela neupravičeno, vendar se je na delo vrnil pred dokončno odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja. Zato bi sodišče ob upoštevanju 106. člena ZDR moralo odločiti, da mu delovno razmerje ni prenehalo, ampak mu še traja, saj še ni bilo odločeno o njegovem ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Je pa revizija utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

V 6. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je določba, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporednih pet delovnih dni in se ne vrne na delo, s prvim dnem odsotnosti z dela. To pomeni, da sta za prenehanje delovnega razmerja po tej določbi določena dva kumulativna pogoja. Neupravičena odsotnost pet delovnih dni in nevrnitev na delo. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pravilno zaključili, da tožnika več kot pet dni neupravičeno ni bilo na delo, različno pa sta ugotavljali, ali se je tožnik na delo vrnil ali ne, čeprav je to dejstvo relevantno za pravilno uporabo materialnega predpisa.

Revizijsko sodišče ves čas stoji na stališču, da tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja z uporabo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ni izključena uporaba določb 106. člena ZDR. Ta določa, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Zato se delavec do dokončnosti sklepa lahko vrne na delo, vrnitev na delo pa že istočasno tudi pomeni, da ni več možna uporaba določb 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR glede prenehanja delovnega razmerja, saj gre lahko le za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki prvega odstavka istega člena. Po tej pa delavcu delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela petih zaporednih delovnih dni, zaradi njegove vrnitve na delo, preneha z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani sodbi naredilo dejanski zaključek, da je tožnik ob vrnitvi želel delati, ne da bi kaj več pojasnilo, kaj to pomeni. Sodišče druge stopnje pa je brez obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače, saj je zaključilo, da je tožnik samo izrazil željo po delu. Želja delati in izraziti željo po delu sta v tem primeru bistveni dejanski okoliščini, saj v prvem primeru pomeni, da tožniku, če je želel delati (dejstvo), pa mu tožena stranka tega ni omogočila, delovno razmerje ni moglo prenehati po določbi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, dočim mu v drugem primeru lahko, saj tudi revizijsko sodišče meni, enako kot sodišče druge stopnje, da samo želje (okoliščine notranjega življenja) po delu res še ni mogoče šteti kot vrnitev na delo. Sodišče druge stopnje se do tega vprašanja ni natančneje opredelilo, verjetno zaradi svojega smiselno izraženega pravnega stališča, ki ga revizijsko sodišče ne sprejema, da v primeru prenehanja delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR, ugovor ne zadrži izvršitve do dokončne odločitve delodajalca in da torej v teh primerih določba 106. člena ZDR ni uporabljiva.

Revizijsko sodišče zato meni, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno vsaj preuranjena, saj drugostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi zaradi nepravilne uporabe določb 106. člena ZDR, sploh ni natančno ugotavljalo, ali se je tožnik na delo dejansko vrnil in želel delati, pa mu je bilo to preprečeno s strani tožene stranke, ali pa je izrazil zgolj željo po delu (direktor tožene stranke je na zaslišanju - l. št. 38 - izjavil, da je tožnik želel delati in ne, da je izrazil željo po delu). To pomeni, da je bilo zaradi zmotne uporabe navedenega predpisa in posledično tudi določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).