Jedro

Policist z večletno prakso bi moral vedeti in pričakovati, da bodo zaradi izključitve dvoma v korektnost postopka proti kolegu oziroma zaradi zagotovitve nepristranosti pri ugotavljanju in razjasnjevanju dejstev ogled opravili policisti druge policijske postaje, v navzočnosti njegovega komandirja, ter v navzočnosti preiskovalnega sodnika, kar se je tudi zgodilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 856.988,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.7.1993 do plačila.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa da ju razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po revidentovem mnenju sta sodišči zmotno uporabili 10. člen Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, pa tudi 100. člen ZOR. Sodišči napačno tolmačita točko 2c 10. člena Splošnih pogojev. Tako po ZTVCP kot tudi po 2a točki 10. člena Splošnih pogojev se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če ima v krvi več kot 0,5 promila reduktivnih snovi. Če je pri preizkusu alkoholiziranosti ugotovljeno, da ima voznik stopnjo alkohola do 0,5 promila, ne gre za vinjenega voznika. Odvzem krvi ni potreben, če je ugotovljena količina alkohola v krvi. Odvzem je potreben le v primerih, ko gre za ugotavljanje alkoholiziranosti s sredstvi, ki izkažejo le prisotnost alkohola v krvi z reagenti, ne pa tudi v primerih, ko gre za izmero alkohola. Tožnik ni bil pod vplivom alkohola, saj so mu izmerili 0,1 promila. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo določilo točke 2d 10. člena Splošnih zavarovalnih pogojev. Ko je bil s tožnikom končan postopek brez kakršnihkoli dodatnih navodil, da se utegne postopek ponoviti, tožnik ni bil več vezan na omejitev iz navedene točke Splošnih pogojev. Zato je očitek, da je po nesreči pil alkohol in s tem izgubil zavarovalne pravice napačen. Čeprav je tožnik policist, ga je treba obravnavati enako kot ostale udeležence prometne nesreče. Splošni zavarovalni pogoji pa tudi niso jasni, zato pride v poštev uporaba 100. člena ZOR.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijani odločitvi sodišč prve in druge stopnje temeljita na uporabi določil iz točke 2c in 2d prvega odstavka 10. člena Splošnih zavarovalnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska (AK-89). Iz navedenih pogodbenih določil izhaja domneva, da je bil zavarovanec v času prometne nesreče kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, če so obstajale okoliščine, predvidene v teh določilih. Tako se po 2c točki šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če je alko-test pozitiven, a ne poskrbi, da bi bila s krvno analizo natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti. Po 2d točki pa se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po nesreči izmakne preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti ali če uživa alkohol ter tako onemogoči ugotavljanje stopnje njegove alkoholiziranosti ob nesreči. Če je obstoj navedenih okoliščin dokazan, zavarovanec izgubi zavarovalne pravice iz zavarovalne pogodbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki so neizpodbojna podlaga revizijske presoje (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja: - da je tožnik povzročil prometno nesrečo v kateri je bil hudo poškodovan njegov sopotnik, ki je kasneje zaradi posledic nesreče umrl, - da je bil tožnik dvakrat preizkušen z elektronskim alko-testom, prvič ob ogledu kraja prometne nezgode, ki so ga opravili njegovi kolegi s Policijske postaje T. (tožnik je bil tam zaposlen kot policist), drugič pa ob ogledu, ki so ga opravili policisti Postaje prometne milice N., - da je bila obakrat ocenjena koncentracija alkohola v krvi, izmerjena na podlagi meritve alkohola v izdihanem zraku 0,1 promila, - da je preiskovalna sodnica zaradi ugotovitve tožnikove alkoholiziranosti odredila tudi odvzem krvi in urina, ki je pokazal, da koncentracija alkohola v krvi in urinu presega 0,5 promil (srednja vrednost v krvi 0,59 g/kg, srednja vrednost v urinu 0,686 g/kg), - da je bila po izvedenskem mnenju, v času prometne nezgode koncentracija alkohola v tožnikovi krvi med 0,74 do 1,1 g/kg, ob upoštevanju tožnikove trditve, da je med obema elektronskima alko-testoma popil liter piva, pa med 0,13 do 0,23 g/kg.

Iz navedenih dejstev tako izhaja, da s krvno analizo ni bilo mogoče natančno ugotoviti stopnje tožnikove alkoholiziranosti ob nesreči. Onemogočil jo je tožnik sam, ker je po nesreči užival alkohol. S tem pa je podana podlaga za domnevo dejstva alkoholiziranosti iz zgoraj citiranega presumpcijskega pravila 2d točke 1. odstavka 10. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska. Navedene domneve tožnik ne more izpodbiti z revizijskimi trditvami, da prepoved pitja po nesreči zanj ni več veljala, ker je pred tem opravil alko-test na podlagi izdihanega zraka, nihče pa mu tudi ni dal navodil, da se utegne postopek ponoviti. Glede navedenega očitka je sodišče druge stopnje zavzelo pravilno stališče, da bi moral tožnik vedeti, da ogled kraja prometne nesreče s tako hudimi posledicami, ne bo končan le z dejanji, ki so jih opravili policisti iz policijske postaje, kjer je bil tudi sam zaposlen. Za takšno stališče sta vsaj dva razloga. Prvi je v tem, da bi kot policist z večletno prakso moral vedeti in pričakovati, da bodo zaradi izključitve dvoma v korektnost postopka proti kolegu oziroma zaradi zagotovitve nepristranosti pri ugotavljanju in razjasnjevanju dejstev ogled opravili policisti druge policijske postaje, v navzočnosti njegovega komandirja, ter v navzočnosti preiskovalnega sodnika, kar se je tudi zgodilo. Drugi pa je v tem, da bi kot poznavalec Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve (288. člen) in Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (157. člen) moral vedeti (in v situaciji, ko bi bil sam preiskovalec, tako tudi ravnati), da ugotavljanje tako pomembnega dejstva, kot je alkoholiziranost povzročitelja prometne nesreče, v kateri je nekdo tako hudo telesno poškodovan, da tudi njegova smrt ni izključena, ne bo zaključeno le z oceno alkoholiziranosti na podlagi izdihanega zraka, temveč s preiskovalno metodo, ki da objektiven rezultat - z odvzemom oziroma analizo krvi. Glede na navedeno je tudi sklicevanje na razlago pogodbe po 100. členu Zakona o obligacijskih razmerjih brezpredmetno.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako pa tudi ne bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnost. Zato je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).