Jedro

Sodišče se strinja s toženko, da na mnenje zavoda ni vezana, saj za to ni podlage v navedenih določbah ZIKS-1, ter da je dolžna opraviti samostojno presojo, ali je podano utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja Tak toženkin preudarek ne pomeni prekoračitve meja prostega preudarka niti ni uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je bil določen, to pa je presoja, ali je mogoče obsojenca brez nevarnosti, da bi ponovil kaznivo dejanje, (pogojno) odpustiti iz zapora kljub temu, da zaporne kazni, na katero je bil obsojen, ni prestal v celoti.

Izrek

I. Dovoli se sprememba tožbe.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se tožnika, ki ga je na kazen 4 let zapora s sodbo III K 20991/2013 z dne 16. 5. 2019 obsodilo Okrožno sodišče v Novem mestu, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni, ter da v zvezi s tem postopkom niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izhaja, da narava in teža kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tožnik, narekuje daljše preverjanje stabilnosti obsojenca, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Ocenjuje, da je tožnikovo stabilnost treba še preverjati tako znotraj kot zunaj zavoda s spremljanjem abstinence od alkohola in z izpolnjevanjem ciljev iz osebnega načrta. Dodaja, da pogojni odpust ni pravica, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, s katero sodišču predlaga, naj ugodi njegovi prošnji in ga odpusti s prestajanja kazni zapora. V tožbi pojasnjuje okoliščine obsodbe, zlasti da je krivdo priznal ter da je dejanje poleg oškodovančeve družine prizadelo tudi njega. Navaja, da je izpolnil vse obveznosti iz kazenskega postopka, plačal je odškodnino, stroške postopka, se opravičil, oškodovanci pa so opravičilo sprejeli. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za pogojni odpust. Trdi, da je bil tragični dogodek izjema v njegovem obnašanju v cestnem prometu, ki se ne bo več ponovila. Poudarja, da je bil ob izvzemu obdobja prestajanja zapora v zaprtem oddelku v prometu udeležen več kot 4 leta po tragičnem dogodku, da med tednom hodi v službo in večinoma opravlja službeni poti v Ljubljano in po celi Sloveniji, pri čemer prevozi vsaj 1400 do 1500 km mesečno, ter da je zgleden udeleženec v prometu. Pojasnjuje še, da skrbi za hčerko in invalidsko upokojeno partnerko. Ne strinja se z odločitvijo komisije, ki ni sledila mnenju zavoda, ki je tokrat podal pozitivno stališče glede ponovitvene nevarnosti. Trdi, da v komisiji odločajo člani, ki z njim nimajo neposrednega stika in zato ne zaznavajo njegovega obnašanja in osebnih lastnosti. Meni, da bi komisija morala slediti mnenju zavoda, kjer so zaposleni tudi bolj usposobljeni za oceno osebnih lastnosti. Toženki še očita, da sta v komisiji sodelovala sodnika, ki sta njegovo zadevo obravnavala v postopku sojenja in zato ne moreta biti nepristranska v tem postopku.

4. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in vztraja pri izpodbijani odločbi. Dodatno pojasnjuje, da so kriteriji v 88. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) primeroma našteti. Namen odločanja o pogojnem odpustu naj bi bil ocena verjetnosti obsojenčeve rehabilitacije, kriteriji pri težjih kaznivih dejanjih pa so strožji kot pri lažjih. Meni, da je bila komisija pravilno sestavljena in da ni vezana na predlog zavoda. Pritegnitev izvedenca naj bi bila v nasprotju z določbami zakona o sestavi komisije. Očitek o pristranosti članov komisije zavrača kot pavšalen.

5. Tožnik v nadaljnjih vlogah vztraja pri tožbi. Sodišču predlaga, naj opravi obravnavo, na kateri naj ga zasliši. Sporoča tudi, da je vložil ponovno prošnjo za pogojni odpust, o kateri še ni bilo odločeno.

6. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik povedal, da je bil 30. 9. 2021 pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora. Tožbeni predlog je zato spremenil tako, da sodišču predlaga, naj ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe. Kot pravni interes za tako tožbo navaja pridobitev podlage za uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Ne vztraja pa več pri očitku o pristranosti članov komisije.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je s sklepom z dne 3. 3. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklenilo, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**Dokazni sklep**

8. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine upravnega spisa zadeve in v vse listine v sodnem spisu ter zaslišalo tožnika.

K I. točki izreka

9. Tožnik je s tožbo sodišču predlagal, naj odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči o stvari tako, da ga odpusti s prestajanja zaporne kazni. Po vložitvi tožbe je bil tožnik v postopku po drugi tožnikovi prošnji 30. 9. 2021 odpuščen s prestajanja kazni zapora, zato je tožbeni predlog spremenil tako, da sedaj predlaga ugotovitev nezakonitosti odločbe. Podlago za tak zahtevek ima v drugi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1. 10. ZUS-1 v 41. členu ureja spremembo tožbe za akcesorne zahtevke. Sodišče je zato odločitev oprlo na 185. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvimi odstavkom 22. člena ZUS-1. Toženka se naroka (na katerega je bila pravilno povabljena) ni udeležila in ni nasprotovala spremembi tožbe, ki je bila podana na naroku. Sodišče je že zato spremembo tožbe dopustilo, poleg tega pa sodi, da je to smotrno tudi za dokončno ureditev razmerja med strankama. Presodilo je tudi, da je tožnik za ugotovitveni tožbeni predlog izkazal pravni interes, s tem ko se je skliceval na možnost uveljavljanja povrnitve škode.

K II. točki izreka

11. Tožba ni utemeljena.

12. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni zapora.

13. Institut pogojnega odpusta je urejen v določbi 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki v prvem odstavku določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

14. Pogojni odpust je del izvrševanja kaznovalne politike. Ne gre za pravico obsojenca, ampak privilegij osebe, ki je pravnomočno obsojena na prestajanje zaporne kazni. Odločitev o pogojnem odpustu je namreč vedno odločitev o tem, da se sodba, s katero je bil obsojenec obsojen na prestajanje kazni zapora, ne izvrši v celoti.

15. Iz določb 88. člena KZ-1 in 105. do 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) izhaja, da o pogojnem odpustu odloča posebna komisija ob uporabi prostega preudarka (prim. sodbe tega sodišča IV U 171/2019, I U 253/2019, I U 293/2018, I U 359/2016, in številne druge).

16. Če je pristojni organ upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka (peti odstavek 214. člena ZUP). Sodišče v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 v takem primeru preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Polje proste presoje pa je prekoračeno tudi tedaj, ko je presoja očitno nerazumna, arbitrarna ali diskriminatorna (prim. sodbo Vrhovnega sodišča U 5/2021).

17. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil podan formalni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu, to je, da je tožnik že prestal ustrezen del kazni, določen v 88. členu KZ-1. Sporno pa je, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Iz ustaljene upravnosodne prakse (npr. sodba tega sodišča I U 359/2016) izhaja, da je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe glede tega, ali je podano takšno utemeljeno pričakovanje, s stani sodišča zadržana

18. Tožnik, ki je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po petem odstavku v zvezi z 2. točko in tretjo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, toženki v bistvu očita, da pri svoji presoji ni pravilno upoštevala, da je izpolnil vse prevzete in naložene obveznosti ter da je bil po storjenem kaznivem dejanju daljši čas in v precejšnjem obsegu udeležen v prometu (prestajanje kazni je bilo prekinjeno, zadnje obdobje je kazen zapora prestajal v obliki vikend zapora, v službo in v zapor se je v tem času vozil z avtom), ne da bi storil kakršenkoli prekršek. Očita ji tudi, da ni sledila pozitivnemu mnenju zavoda, kjer tožnika zaradi neposrednega zaznavanja nedvomno bolje poznajo.

19. Sodišče se strinja s toženko, da na mnenje zavoda ni vezana, saj za to ni podlage v navedenih določbah ZIKS-1, ter da je dolžna opraviti samostojno presojo, ali je podano utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja. Prav tako se z njo strinja, da so kriteriji za to presojo v 88. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) našteti primeroma. Toženka je zato pri tej presoji lahko upoštevala tudi naravo in težo kaznivega dejanja, za katerega je bil tožnik obsojen, ter dejstvo, da to narekuje daljše preverjanje stabilnosti obsojenca. Na tej osnovi je toženka sklenila, da je tožnikovo stabilnost treba še naprej preverjati.

20. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pri navedeni presoji upoštevala vse pozitivne vidike tožnikovega obnašanja po obsodbi (da je prvič kaznovan in na prestajanju kazni zapora, da je brez odprtih kazenskih postopkov, da je poravnal vse stroške in plačal premoženjskopravni zahtevek, da kazen zapora prestaja ob koncu tedna, da se ustrezno vede in da ima urejene pogoje za življenje na prostosti). Pri preudarjanju, ali je podano utemeljeno pričakovanje, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, pa je navedene okoliščine pretehtala narava in teža kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v cestnem prometu, ter v tem okviru zahteva, da se stabilnost obsojenca preverja daljši čas.

21. Sodišče sodi, da tak toženkin preudarek ne pomeni prekoračitve meja prostega preudarka niti ni uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je bil določen, to pa je presoja, ali je mogoče obsojenca brez nevarnosti, da bi ponovil kaznivo dejanje, (pogojno) odpustiti iz zapora kljub temu, da zaporne kazni, na katero je bil obsojen, ni prestal v celoti.

22. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K III. točki izreka

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.