Jedro

V obravnavani zadevi inšpekcijski ukrep ni izrečen zaradi degradacije zemljišča, ampak zaradi uporabe zemljišča za drug namen (šotorišče), zato vprašanje degradacije zemljišča v tej zadevi ni relevantno. Vprašanje sorazmernosti ukrepa in vprašanje, ali je šotorišče, ki se v jesenskem in zimskem času uporablja za skladiščenje sena, pomožni kmetijski objekt v smislu občinskega prostorskega akta, pa sta vprašanji na kateri daje jasen odgovor že normativna ureditev ZKZ in Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje.

Če iz predložene listini ni mogoče jasno ugotoviti dejstev, ki naj bi potrdile navedbe v zvezi z zelo hudimi posledicami, te niso izkazane.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo in okolje, Območne enote Nova Gorica, št. 0611-2799/2014-5 z dne 30. 9. 2014. Z navedeno odločbo je prvostopenjski inšpekcijski organ tožniku, kot lastniku tam navedenega kmetijskega zemljišča, naložil, da do 1. 11. 2014 s tega kmetijskega zemljišča odstrani šotorišče (vse nadstreške s šotori, igrala, skupni prostor, pokrit s skodlami, sončni kolektor s tuši, luksuzni šotor, dve camp prikolici ter kontejner s sanitarijami). Po tožnikovi pritožbi je tožena stranka, kot pritožbeni organ, z odločbo, št. 0611-3394/2014/2 z dne 4. 3. 2015, odpravila izrek prvostopenjske odločbe v delu, ki se nanaša na rok za izpolnitev obveznosti ter v tem delu zadevo vrnila organu prve stopnje, v preostalem pa pritožbo zavrnila.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da gre v zadevi za pomembna pravna vprašanja, o katerih sodna praksa sodišč prve stopnje ni enotna in da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice. Uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. Revident teh zahtev ni izpolnil. Vprašanje, ali šotorišče, ki zaseda 1,3% površine kmetijskega zemljišča slabše kvalitete v okviru dopolnilne dejavnosti kmetije z nastanitvijo, pomeni trajno degradacijo zemljišč, kot to določa 4. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), se ne nanaša na razloge izpodbijane sodbe oziroma akta in zato na odločitev v tej zadevi ne vpliva. V obravnavani zadevi namreč inšpekcijski ukrep ni izrečen zaradi degradacije zemljišča (šesta alineja b. točke 107. člena ZKZ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZKZ). Izrečen je, ker se kmetijsko zemljišče uporablja za drug namen, za tako rabo pa niso izpolnjeni z normativno ureditvijo predpisani pogoji (prva alineja b. točke 107. člena ZKZ v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZKZ). Zato vprašanje degradacije zemljišča v tej zadevi ni relevantno. Ostali dve vprašanji o tem, ali je izrečen ukrep sorazmeren in ali je šotorišče, ki se v jesenskem in zimskem času uporablja za skladiščenje sena, pomožni kmetijski objekt v smislu Odloka o občinskem Prostorskem načrtu občine Bovec, pa sta vprašanji, na kateri daje odgovor že jasna normativna ureditev ZKZ in Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba). ZKZ tako v prvi alineji b. točke 107. člena ZKZ inšpektorju nalaga izrek le enega ukrepa, to je, prepoved rabe kmetijskega zemljišča za drug namen in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Inšpektor tako nima možnosti izbire med različnimi ukrepi in možnosti tehtanja sorazmernosti med različnimi ukrepi. Iz Uredbe (točka 18 Priloge 2) pa jasno izhaja, da so pomožni kmetijski objekti le tisti objekti, ki niso namenjeni bivanju. Zato objekti, ki so v poletnih mesecih namenjeno bivanju, niso taki objekti.

7. Ker vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, tudi revidentovo sklicevanje na neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje glede teh vprašanj, kar dokazuje s sklicevanjem na odločbo sodišča prve stopnje U 582/2008, ki se tako ali tako nanaša na drugačno dejansko in pravno stanje, kot izpodbijana sodba, za dovoljenost revizije ne zadošča. 8. Revident tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), kar prav tako uveljavlja.

9. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

10. Revident je navedel, da ima družino z dvema mladoletnima otrokoma, da se preživlja samo s kmetijsko in dopolnilno kmetijsko dejavnostjo, ki je eksistenčnega pomena zanj in njegovo družino, in da bo v posledici izpodbijanega akta izgubil bistveni del prihodkov in s tem svoj ekonomsko socialni status. Priloženi obračun akontacije dohodnine, iz katerega pa ni mogoče jasno razbrati, kolikšen del dohodka naj bi revident prejel iz dopolnilne kmetijske dejavnosti, ki je po njegovih navedbah zanj eksistenčnega pomena, pa zelo hudih posledic izpodbijanega akta ne izkazuje.

11. Ker uveljavljani pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj s sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015.