Jedro

Pravila sosedskega prava so konkretizacija ustavnega načela o sobivanju pravic ter načela socialne funkcije lastnine.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo ter se izpodbijana sodba in izpodbijana dopolnilna sodba potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločalo o sosedskem sporu med pravdnima strankama. Tožnica je tožencu očitala storitev več motilnih dejanj, ki naj bi jo vznemirjala pri izvrševanju lastne lastninske pravice. Sodišče je delno ugodilo tožbenim zahtevkom in sicer v tistem delu, kjer je tožencu naložilo, naj odstrani ponjavo modre barve, ki je obešena na slivah, preblizu toženkinega okna, da naj odstrani železni ploščici in žeblja na obeh straneh lipe, ki raste na meji med nepremičninama pravdnih strank ter naj odstrani količke, obarvane rdeče, na katerih so obešene pivske pločevinke, ki prav tako stojijo na meji med obema nepremičninama. V preostalem delu pa je tožbene zahtevke tožnice zavrnilo. Tako ni ugodilo zahtevku, naj toženec odstrani del sliv, ki segajo v prostor tožnice in naj bi razkrivale streho, zavrnilo je tudi zahtevek, da naj odstrani smrekice ter da naj se nadalje vzdrži vseh motilnih dejanj, ki bi predstavljali poseganje v lastninsko pravico tožnice.

2. Z dopolnilno sodbo pa je v izreku podalo še zavrnilno odločbo glede odstranitve nanešenega grmovja. O stroških je odločilo tako, da je toženec dolžan tožnici plačati polovico njenih pravdnih stroškov. Tožničin zahtevek v zvezi s stroški ob podanem predlogu za izdajo dopolnilne sodbe je sodišče zavrnilo.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo proti sodbi in dopolnilni sodbi, tožena stranka zgolj proti sodbi.

Pritožbi tožnice proti sodbi in dopolnilni sodbi:

4. Pritožnica se sklicuje na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj v zanjo neugodnem delu sodbo in dopolnilno sodbo razveljavi oziroma spremeni njej v prid. Sodišču očita pravno formalističen pristop. Trdi, da je bistvo problema to, da posamezno toženčevo dejanje sicer ne pomeni nič posebnega, vsa skupaj pa naj bi predstavljalo protipravno vznemirjanje lastninske pravice tožnice. Sodišču še očita, da v dopolnilni sodbi manjka obrazložitev glede 2. točke izreka in sicer, da tožeča stranka sama krije stroške predloga za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožba toženca:

5. Toženec vlaga pritožbo zoper odločitev v 1. in 3. točki sodbe. Pritožba je laična. V njej je niz dejanskih trditev, tudi takšnih, ki nasprotujejo dejanski podlagi sodbe. Trdi, da mu tožnica na vse mogoče načine nagaja in povzroča škodo. Čudi se nad ugodilnim delom sodbe, saj po tej logiki nima pravice obesiti na svojem vrtu niti večjih kosov perila, parkirati vozila ali zlagati drv. Nasprotuje ugodilnemu delu sodbe. Trdi, da ploščice na lipi ne stojijo na meji, enako trdi glede količkov oziroma palic, ki jih je sedaj dolžan odstraniti. Nazadnje napada odločitev o stroških. Odločitev se mu zdi krivična, saj mora sedaj nositi vse svoje stroške in še polovico tožničnih.

6. Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbah tožeče stranke:

7. Tako pritožba proti sodbi kot pritožba proti dopolnilni sodbi sta večidel vsebinsko prazni. Kateremu pritožbenemu razlogi iz 338. člena ZPP naj bi namreč ustrezale povedi, da se „tožeča stranka vseskozi trudi sodišču dopovedati, da toženec izvaja nenavadno motilna ravnanja“, ali, da „je bila (tožba) vložena enotno z namenom in oprta na isto pravno podlago, da bi sodišče vendarle dojelo bistvo problema“? Tu ne gre ne za uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne za tezo o zmotni uporabi materialnega prava in tudi ne za uveljavljanje kakšne procesne kršitve. Prav tako ne gre za konkretizacijo bontona v pravdi.

8. Pritožnica sodišču očita, da se je problema lotilo s formalističnim pristopom, saj je parcialno obravnavalo posamezne dele tožbenega zahtevka, čeprav šele vsa dejanja skupaj pomenijo protipravno vznemirjanje. Ta pritožbena teza ni utemeljena. Pristopu sodišča prve stopnje nikakor ni mogoče očitati formalističnega legalizma ali legalističnega zakonizma v slabšalnem pomenu besede (2). Kaj naj bi sodišče storilo drugega, kakor da je odločitev o zahtevkih iz sosedskega prava oprlo na zakonsko pravno podlago sosedskega prava (4. oddelek 4. dela SPZ (3)). Pravila sosedskega prava niso plod birokratskega zakonodajalca, marveč so se razvila skozi življenje. V njih se ustrezno združujeta statična in dinamična prvina zasebnega prava ali povedano še drugače: snov in sila (4). Odločitev sodišča je pravno in življenjsko pravilna. S pritožničino tezo, da je slika povsem drugačna, če se vzamejo v zor vsa toženčeva dejanja skupaj, ta meri v področje, ki je onkraj prava. Namreč v svet negativnih čustev, kjer tožnico npr. vznemirja objektivno nemoteče dejstvo, da je toženec na svoji nepremičnini posadil nekaj smrečic, ki v ničemer ne otežujejo uporabe tožničine nepremičnine in v njeno pravno sfero sploh ne posegajo. Morda lahko posegajo izključno v njeno čustveno sfero, a ker sam poseg ni v ničemer nedopusten, gre za sfero onkraj prava. Gola čustvena sfera namreč v pravni državi ni predmet pravnega urejanja. Če bi bila, potem država več ne bi bila pravna država (2. člen Ustave).

9. Tako sodba kot dopolnilna sodba sta materialnopravno pravilni in nista obremenjeni z nobeno procesno kršitvijo. Neutemeljen pa je nazadnje tudi pritožbeni očitek, da v dopolnilni sodbi ni obrazložitve glede odločitve o stroških v zvezi s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe. To ni res, saj je obrazložitev podana v 18. točki odločbe.

10. Ker so podane predpostavke iz 353. člena ZPP, je pritožbeno sodišče obe tožničini pritožbi zavrnilo ter sodbo in dopolnilno sodbo v zavrnilnem delu potrdilo.

O pritožbi tožene stranke:

11. Toženčeva pritožba je laična. Procesnih kršitev v njej ne uveljavlja. Prav tako konkretizirano ne napada ugotovljenega dejanskega stanja. Podaja sicer več trditev o dejstvih, ki so drugačne od v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar pritožbeno sodišče nima nikakršnega razloga, da bi zaradi drugačnih golih trditev v pritožbi podvomilo v pravilnost dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ta dejstva je namreč sodišče, ki je objektivno in nepristransko, ugotovilo v procesno urejenem spoznavnem procesu. Bistven del tega spoznavnega procesa je bil tudi ogled, ki se mu je nekdaj reklo kraljica dokazov (regina probationum) (5).

12. Materialnopravno je treba pritožniku pojasniti, da je vsaka pravica in tako tudi lastninska omejena s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Tudi na svojem svetu ni dopustno početi česarkoli, če to nedopustno posega v sfero drugih ljudi. Sodišče prve stopnje je razmejitev med dopustnim in nedopustnim izvrševanjem lastninske pravice določilo pravilno ter se pri tem tudi ustrezno oprlo na zakonsko konkretizacijo splošne ustavne določbe o sobivanju nasprotujočih si pravic iz tretjega odstavka 15. člena Ustave ter določbe o socialni funkciji lastnine iz 67. člena Ustave.

13. Nazadnje se pritožnik pritožuje še zoper odločitev o stroških postopka. Trdi, da je imel tudi sam stroške. Tak pritožbeni očitek ne more biti upošteven že zato, ker stroškov pred sodiščem prve stopnje ni priglasil, čeprav bi jih po izrecni določbi tretjega odstavka 163. člena ZPP moral najpozneje do konca obravnave. A da vendarle ne bo izgledalo, kakor, da je pritožnik kot laik trčil ob zakonsko določbo, ki je ne pozna: stroški, na katere se sklicuje v pritožbi, tudi sicer ne bi bili pravno upoštevni.

14. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tudi pritožbo toženca zavrnilo in sodbo v obsodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa)

(2) Andraž Teršek, O sprenevedanjih in manipulacijah, Pogledi 4/2014. (3 )Stvarnopravni zakonik (Ur. list RS, št. 87/2002)

(4) Glej Gustav Radbruch, Filozofija prava, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2001, stran 180

(5) glej Jože Juhart, Civilno – procesno pravo, FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1961, stran 367.