Jedro

Gola trditev, da škoda nastaja, ker tožeča stranka v poslovnem prostoru ne posluje, ne zadošča za sklep o nujnosti intervencije z regulacijsko začasno odredbo. Enako velja za trditev o grozečem stečaju. Trditev o težko nadomestljivi ali nenadomestljivi škodi je pravni standard, ki ga treba napolniti s konkretnimi dejstvi, ki so lahko predmet dokazovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V sporu zaradi motenja posesti je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim tožeča stranka zahteva, da tožena stranka iz vrat poslovnega prostora v tropskem vrtu hotela ... odstrani verigo s ključavnico obešanko in obvestilo „Lokal ne obratuje, zahvaljujemo se za razumevanje“. Zavrnjen je tudi predlagan način izvršitve začasne odredbe s pooblastitvijo upnika, da nadomestno dejanje izvede s pomočjo tretje osebe. Zavrnjena je zahteva za povrnitev stroškov izdaje začasne odredbe.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja bistvene kršitve določil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ocenjuje, da škode ni zatrjevala pavšalno. Sklicuje se na splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati: da če ne opravljaš dejavnosti, ni prihodkov in posledično ni mogoče izpolnjevati obveznosti do države, poslovnih partnerjev, delavcev. Vrsta dejavnosti, ki jo v poslovnem prostoru opravlja tožeča stranka, za odločitev o začasni odredbi ni pravno relevantna; prav tako ne število zaposlenih in konkretizirana višina poslovne škode, ki tudi še ni znana. Opozarja na predložen izpisek iz bančnega računa, iz katerega je razvidno, da je imela tožeča stranka dne 24.9.2015 na svojem računu le 3,14 EUR. V zvezi s težko nadomestljivo oz. nenadomestljivo škodo je predlagano zaslišanje zakonite zastopnice in priče; predložen je bančni izpisek in predlagan vpogled v izjavo o premoženjskem stanju. Sklicuje se tudi na v II. točki tožbe predlagane dokaze. Protispisen je zato zaključek, da tožeča stranka v zvezi s škodo ni predlagala dokazov. Sklicuje se na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker sodišče toženi stranki ni predočilo pomanjkljivosti pri navedbah o škodi. Opozarja na možnost razpisa naroka in izvedbe predlaganih dokazov. Za nepomembno označuje, ali je tožeča stranka v lokalu prodajala ali opravljala masažo ali frizerske storitve. Svoje trditve o nastali škodi ocenjuje za konkretne. Opozarja tudi na navedbo, da ima zaposlenega delavca, katerega zaslišanje v zvezi s škodo je tudi predlagano. Povsem prezrte so navedbe, da tožeči stranki zaradi neopravljanja dejavnosti grozi stečaj, to pa je nenadomestljiva škoda. Konkretna višina škode ni odločilna, sicer pa še znana ni. Sicer pa se pri izdaji začasne odredbe v motenjski pravdi sodišče do višine škode ne more opredeljevati, saj je razpravljanje o premoženjski škodi na podlagi samega zakona izključeno. Ker nima denarnih rezerv, je nesprejemljiv napotek, naj škodo uveljavi v dolgotrajnem sodnem postopku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno z 272. čl. ZIZ je začasno odredbo zaradi zavarovanja nedenarne terjatve mogoče izdati, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (tako imenovani objektivni pogoj) in eno od naslednjih predpostavk. Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi bila neutemeljena, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tako imenovana subjektivna nevarnost).

5. Tožeča stranka izdajo začasne odredbe utemeljuje z nenadomestljivo oz. težko nadomestljivo škodo, ki ji nastaja, ker ne more opravljati svoje dejavnosti in posledično izplačati plač ter izpolnjevati tekočih obveznosti. Grozeč stečaj označuje za nenadomestljivo škodo. V predlogu se sicer sklicuje tudi na to, da tožena stranka – če bi se časna odredba izkazala za neutemeljeno – ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, vendar te trditve ne argumentira.

6. Prvostopenjsko sodišče je predlagano začasno odredbo pravilno opredelilo kot regulacijsko začasno odredbo. Z njo je zahtevana ureditev medsebojnega razmerja strank za čas do odločitve o zahtevku zaradi motenja posesti. Ker je vsebina predlagane začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku (dajatveni del tožbenega petita in predlagana začasna odredba sta vsebinsko enaka), s predlagano začasno odredbo tožeča stranka uveljavlja enako varstvo, kot ga bo deležna potem, ko bo obema strankama zagotovljeno, da navajata dejstva in dokaze ter se opredelita do pravnih naziranj, pomembnih za odločitev. Regulacijske začasne odredbe, kakršna je predlagana, so dopustne, vendar Ustavno sodišče RS (odločba št. Up-275/97 z dne 16.7.1998) zaradi varstva pravic toženca opozarja na ustrezen restriktiven pristop pri tolmačenju pojma »nenadomestljiva škoda« ter tudi na nujnost interesov nasprotne stranke. Šteje, da so tovrstne začasne odredbe upravičene le v nujnih in ustavno upravičenih primerih. Tudi prvostopenjsko sodišče je, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča, pravilno opozorilo na restriktiven pristop pri izdaji začasne odredbe, ker se z njo že pred izvedbo kontradiktornega postopka vzpostavlja pravno varstvo, kakršno je uveljavljeno s tožbo.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravno varstvo z začasno odredbo odklonilo, ker je ugotovilo, da trditev o grozeči, težko nadomestljivi in nenadomestljivi škodi ni konkretizirana; torej zaradi nezadostne trditvene podlage in ne zaradi odsotnosti dokazov oz. nedokazanosti škode. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da gola trditev – da škoda nastaja, ker tožeča stranka v poslovnem prostoru ne posluje – ne zadošča za sklep o nujnosti intervencije z začasno odredbo. Enako velja za trditev o grozečem stečaju. Trditev o težko nadomestljivi ali nenadomestljivi škodi je pravni standard, ki ga treba napolniti s konkretnimi dejstvi, ki so lahko predmet dokazovanja. Razumljivo je, kar opozarja tudi pritožba, da se v primeru, ko poslovni subjekt ne posluje, dohodek ne ustvarja. Od stroškov poslovanja pa nekateri nastanejo kljub temu, da poslovanja ni (fiksni stroški), drugi pa ne (variabilni stroški). Kakšen je delež posameznih stroškov, je odvisno od vrste dejavnosti, zato ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da ni pomembno, katero dejavnost tožeča stranka opravlja. Na obseg fiksnih stroškov zaradi odsotnosti podatka o dejavnosti niti sklepati ni mogoče. Tudi kakršnihkoli drugih podatkov v zvezi s poslovanjem (npr. število zaposlenih ...) tožeča stranka ni podala. Ker izračun bodoče škode temelji na obstoječih podatkih o uspešnosti poslovanja pred motilnim ravnanjem in fiksnih stroških, ni mogoče pritrditi pritožbi, da bodoča škoda ni ugotovljiva. Zavrniti je treba tudi pritožbeno trditev, da je razpravljanje o škodi izključeno zato, ker gre za motenjsko zadevo, v kateri škode ni mogoče uveljavljati. Pravilen je zaključek, da je poslovna izguba nadomestljiva.

8. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo z razlogom, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena v zvezi z nastankom nenadomestljive škode oz. težko nadomestljive škode. To je razlog, zaradi katerega je predlagana začasna odredba zavrnjena. Ker je trditveno breme na tožeči stranki, sodišče pa sme ugotavljati le zatrjevana dejstva (7. čl. ZPP), je neutemeljen pritožbeni očitek, da predlagani dokazi niso bili izvedeni. Ker dejstva niso bila zatrjevana, jih ni bilo mogoče ugotavljati; tudi narok zato ni bil potreben. Izpovedi strank in prič ter drugi dokazi trditev ne morejo nadomestiti.

9. Tudi očitek o procesni kršitvi zaradi pomanjkljivega materialno procesnega vodstva ni utemeljen. Ker je zakonska dikcija o pogojih za izdajo začasne odredbe jasna, sodišče tožeče stranke ni bilo dolžno opozarjati na dolžnost zatrjevanja in dokazovanja škode (285. čl. ZPP). Predlog za izdajo začasne odredbe je popoln in razumljiv, zato tudi po 108. čl. ZPP sodišče prve stopnje ni bilo dolžno postopati.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).