Jedro

Vnaprejšnja omejitev odškodninske odgovornosti sicer je dovoljena, a pod pogojem, da je določen najvišji znesek odškodnine, pa še ta ne sme biti v očitnem nesorazmerju s škodo.

Če se nekdo znajde na drugem koncu sveta, pride na recepcijo hotela ter nato meni nič tebi nič ostane brez sobe, o rezervaciji, za katero je bila dolžna poskrbeti pogodbena stranka, pa ni ne duha ne sluha, takšni osebi ni mogoče nalagati posebnih naporov pri reševanju nastalega položaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

: Predmet te pravdne zadeve je plačilo odškodnine v višini 6.233,32 EUR, ki jo tožnika zahtevata od toženke, ker ta ni izpolnila svoje pogodbene zaveze. Sodišče prve stopnje jima je prisodilo odškodnino v višini 662,20 EUR, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka Sodišče ni upoštevalo določbe splošnih pogojev pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, ki izključuje odškodninsko odgovornost, češ, da je takšno določilo nično. Ugotovitve sodišča pa so napačne – določba ne predstavlja izključitve odškodninske odgovornosti, temveč njeno omejitev po višini. Ta omejitev je določljiva, in sicer po višini vrednosti prodanega aranžmaja. Sodišče bi zato to določbo moralo upoštevati.

Sodišče toženi stranki očita, da ni ravnala z zadostno skrbnostjo, češ da kot dober strokovnjak ni uredila vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi škodo preprečila. Sodišče je pri tem prezrlo dokaz tožene stranke, elektronsko sporočilo dejanskega organizatorja, iz katerega izhaja, da je bila tožnikom ponujena alternativa, a sta jo zavrnila. Tožena stranka je takemu sporočilu verjela, zato ji ne gre očitati nobene malomarnosti.

Stališče sodišča, da bi tožena stranka morala imeti organizirano dežurno službo, nima opore v pravnem prometu, poslovno pa je taka ideja nevzdržna.

Tožnika nista izkazala, da bi po Dominikanski republiki potovala s taksijem in da sta plačala zahtevani znesek. Sodišče je upoštevalo tudi vse navedbe tožnikov, ki sta jih izrazila na zaslišanju, kljub temu, da ju je na naroku dne 19.11.2009 pozvalo, da naj tožbeni zahtevek opredelita, sicer navedb ne bo upoštevalo. Tožeča stranka temu ni sledila, tožena stranka pa se je na pouk sodišča zanesla in ni prerekala vsake postavke posebej. Zahtevka v zvezi s prehrano je tožena stranka prerekala splošno, saj meni, da tožnika zaradi nemožnosti bivanja v »all inclusive« hotelu ne moreta biti upravičena do hotela luksuzne kategorije in povračil stroškov sobne strežbe. Tožena stranka je kontaktirala dejanskega organizatorja, kjer je ugotovila, da sta tožnika alternativo zavrnila in odpotovala v drug kraj, organizacije bivanja v drugem hotelu pa nista nikoli naročila. Glede na navedeno tožena stranka smatra, da ji ni mogoče očitati nobene malomarnosti pri ravnanju, sodišču druge stopnje pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba je bila vročena tožnikoma, a nanjo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvega sodišča je pravilna. Tožena stranka pogodbe ni izpolnila in je zato odškodninsko odgovorna za tisto škodo, ki je s kršitvijo pogodbe v pravno relevantni vzročni zvezi. Tako je že po splošnih pravilih odškodninskega prava. Dejansko stanje je ugotovljeno pravilno. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene.

Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno materialnopravno podlago tožbenega zahtevka - posredniško pogodbo o potovanju. Za to razmerje pa se, če ni drugače določeno, uporabljajo določbe OZ(1), ki se nanašajo na pogodbo o organiziranju potovanja. Po 890. členu tako organizator potovanja odgovarja za škodo, ki jo povzroči potniku zaradi tega, ker ni izpolnil s pogodbo in OZ določene obveznosti glede organiziranja potovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je skladno z 894. člen OZ omejitev odškodninske odgovornosti iz 11. člena Splošnih pogojev štelo za nično. Vnaprejšnja omejitev odškodninske odgovornosti sicer je dovoljena, a pod pogojem, da je določen najvišji znesek odškodnine, pa še ta ne sme biti v očitnem nesorazmerju s škodo. V konkretnem primeru najvišji znesek ni bil podan, temveč je bilo določeno, da ima potnik pravico do odškodnine v višini realne vrednosti neizvedenih storitev. Iz navedenega najvišji znesek ni bil razviden, pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil ta določljiv, pa pritožbeno sodišče zavrača in se strinja z razlogi sodišča prve stopnje. Tovrstna omejitev višine odškodnine za primer protipogodbenega ravnanja, zaradi katere pošteni pogodbeni stranki nujno nastane materialna škoda (stroški, v katere je pahnjena), bi bila v nasprotju s temeljnimi načeli (prim 5. in 10. člen OZ) ter nedopustno posega v splošno, neposlovno odškodninsko odgovornost. Res je, da toženi stranki tožnika nista očitala malomarnosti pri rezervaciji, ki ni bila opravljena, vendar subjektivni pogoj pri odgovornosti po 890. členu OZ niti ni zahtevan. Iz dejanske podlage sodbe pa izhaja, da tožena stranka kot dober strokovnjak ni storila vsega, da bi zaščitila tožnikove pravice in interese ter ni ravnala v skladu z dobrimi poslovnimi običaji (887. člen). Dejstvo je, da kljub trem faksom tožnikov(2), tožena stranka ni vzpostavila stika s tožnikoma. Do stika je tako prišlo šele ob telefonskem klicu tožnikov ob 16:03 uri po slovenskem času. To ni ravnanje, ki se ga pričakuje od strokovnjaka na določenem področju, prav tako pa interesi tožnikov kot potnikov niso bili zaščiteni skladno z dobrimi poslovnimi običaji.

Sporočilo, ki ga je tožena stranka predložila kot dokaz, da je tožnikoma bila ponujena alternativa, pa sta jo zavrnila, je sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojen dokaz in za to navedlo razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in se na njih v celoti sklicuje. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je bila tožena stranka kot posrednik pred začetkom potovanja skladno z 888. členom OZ dolžna tožnikoma v pisni ali drugi primerni obliki sporočiti podatke o naslovu in telefonski številki lokalnega predstavništva organizatorja ali prodajalca programa, ali pa podatek o nujni telefonski številki ali katerokoli drugi informacijo, ki bi potniku omogočila stik z organizatorjem potovanja. Tožena stranka ni dokazala, da bi to storila, zato je kršila svoje obveznosti. Razlogi glede dežurstva, ki jih sedaj napada pritožba, so irelevantni. Odškodninska odgovornost je podana tudi brez tega.

Teh kršitev pa ni mogoče odpraviti tako, kot navaja v pritožbi, in sicer da bi lahko tožnika uporabila telefonske imenike ali internet, da bi izvedela kontaktne podatke lokalnega predstavnika. Kontaktna številka lokalnega predstavnika je bila tožnikoma nato poslana 6.3.2007, a se nanjo ni nihče javil, kar je razvidno iz faksa v prilogi A21. Tožena stranka trdi, da je potem, ko je kontaktirala dejanskega organizatorja, ugotovila, da sta tožnika alternativo zavrnila in odpotovala v drug kraj, organizacije bivanja v drugem hotelu pa nista nikoli naročila. Takšne pritožbene navedbe so nesmiselne, saj je iz vseh poslanih faksov tožnikov razvidno, da toženo stranko pozivata na čimprejšnjo rešitev zapleta in nadaljnja navodila.

To da sta tožnika odpotovala v drug kraj, pa je življenjsko povsem sprejemljivo. Ne le zaradi navedb (ki jih toženka sploh ni prerekala), da so bili na polotoku Samana vsi hoteli polni, zaradi česar sta bila prisiljena odpotovati nazaj v Santo Domingo - v hotel, od koder sta se javljala toženi stranki. Predvsem velja, da če se nekdo znajde na drugem koncu sveta, pride na recepcijo hotela ter nato meni nič tebi nič ostane brez sobe, o rezervaciji, za katero bi bila dolžna poskrbeti pogodbena stranka, pa ni ne duha ne sluha, takšni osebi ni mogoče nalagati posebnih naporov pri reševanju nastalega položaja. Tako ali tako so mu nastale sitnosti zaradi protipravnega ravnanja sopogodbenika in res ni treba, da bi bile te še večje. Če tak položaj reši na način, ki je glede na življenjske okoliščine običajen, pričakovan, potem mu je stroške takšnega reševanja položaja dolžna povrniti pogodbi nezvesta stranka. Stroški, ki so bili tožnikoma priznani, so stroški takšne vrste.

Pritožba sicer generalno napada celotno odločitev sodišča prve stopnje, izrecno pa po višini prereka le odškodnino, priznano iz naslova taksi prevozov in hrane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako za taksi prevoz kot hrano, ki naj bi jo zaužila izven hotelske ponudbe, tožnika sicer nista predložila dokazov, da sta za njih res plačala toliko, kot trdita, vendar pa toženka teh navedb ni nikoli izrecno prerekala oz. tega ni storila pravočasno. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP(3)). Iz tega razloga so pritožbene navedbe proti dejanskim ugotovitvam o višini škode neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je pritožbo zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št.83/2001 in nasl.)

(2) Poslani so bili 4.3.2007 ob 6:43, 5.3.2007 ob 15:25 in 5.3.2007 ob 16:00 (vse po slovenskem času), v katerih sta toženko pozivala na nadaljnja navodila in čimprejšnjo rešitev položaja

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)