Jedro

Zlasti je opozoriti na opis dejanja, v katerem so določno navedeni predpisi, ki bi jih naj obdolžena kršila, kot tudi posledice, ki bi jih naj s temi kršitvami povzročila. To je pomembno, kajti obdolžena je v zagovoru med drugim zatrjevala, da je vsaj v delu obravnavanega obdobja ravnala skladno s temi predpisi, v preostalem delu pa tako zaradi novo nastalih objektivnih okoliščin ni mogla več ravnati. Posredi so odločilna dejstva, od katerih je odvisna presoja protipravnosti obdolženkinega ravnanja, ki v primeru objektivne nemožnosti ravnati po predpisih, ne more biti podana.

Po takšnih razlogih sta zavestna sestavina naklepa iz 25. člena KZ-1 in pogojno imenovana zavestna sestavina pri nezavestni malomarnosti iz 26. člena KZ-1 izenačeni. To ne gre že zaradi razlike v krivdnih oblikah, hkrati pa so razlogi zaradi združevanja, znova pogojno imenovane zavestne sestavine pri nezavestni malomarnosti z voljno sestavino direktnega naklepa v nadaljevanju v precejšnji meri med seboj v nasprotju.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornice obdolžene ter po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 7. 2. 2018 obdolženo spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) so bili oškodovanim P.V., H.F. in A.R. prisojeni premoženjskopravni zahtevki s tem, da je bil slednji s presežkom napoten na pravdo. Na koncu je bilo obdolženi še naloženo, da mora po prvem odstavku 95. člena ZKP vrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso. Vse navedeno je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 49818/2014. 2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in obdolženo obtožbe oprosti ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

4. Pritrditi je pritožnici, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti popolnoma nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), kar je pritožbeno sodišče ugotovilo še po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Zlasti je opozoriti na opis dejanja, v katerem so določno navedeni predpisi, ki bi jih naj obdolžena kršila, kot tudi posledice, ki bi jih naj s temi kršitvami povzročila. To je pomembno, kajti obdolžena je v zagovoru med drugim zatrjevala, da je vsaj v delu obravnavanega obdobja ravnala skladno s temi predpisi, v preostalem delu pa tako zaradi novo nastalih objektivnih okoliščin ni mogla več ravnati. Posredi so odločilna dejstva, od katerih je odvisna presoja protipravnosti obdolženkinega ravnanja, ki v primeru objektivne nemožnosti ravnati po predpisih, ne more biti podana (gl. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 27748/2013 z dne 21.12.2017). V nasprotnem se je strinjati s pritožnico, da protipravnost objektivno določa obdolženkin položaj delodajalke namesto njenega ravnanja kot povzročitelja kršitev, ki mora biti po zakonskem opisu kaznivega dejanja zavestno, glede prepovedane posledice pa hoteno ali vsaj takšno, da je storilec v nastanek prepovedane posledice privolil. 5. V zvezi z zadnjim je bilo v 5. točki obrazložitve sodbe ugotovljeno, da je bil pri obdolženi vsekakor prisoten zavestni element, da je morala in mogla predvidevati, da s primanjkljajem denarja že iz prvega gradbišča in zaradi odnosa naročnika ne bo mogla poplačati še drugih gradbišč, da se je z neplačilom prispevkov in plač morala zavedati nastanka prepovedane posledice ter jo je hotela storiti. Povzeto je popolnoma nejasno, saj sta po takšnih razlogih zavestna sestavina naklepa iz 25. člena KZ-1 in pogojno imenovana zavestna sestavina pri nezavestni malomarnosti iz 26. člena KZ-1 izenačeni. To ne gre že zaradi razlike v krivdnih oblikah, hkrati pa so razlogi zaradi združevanja, znova pogojno imenovane zavestne sestavine pri nezavestni malomarnosti z voljno sestavino direktnega naklepa v nadaljevanju v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Enako velja še za razloge sodbe v 7. točki obrazložitve, ko sodišče prve stopnje na eni strani popolnoma sledi besedam obdolžene, da si nastale situacije neposredno ni želela, da se je z namenom poplačila delodajalca trudila izterjati plačila od naročnika P. in se v duhu izpolnitve pogodb naročniku trudila po svojih najboljših močeh, da pa zavestna oziroma voljna sestavina vsekakor obstaja. Takšni razlogi so že notranje protislovni in dodatno nejasni, saj ne povedo, v čem torej je bila vsebina obdolženkine zavesti in kako je lahko nekaj hotela, česar po drugi strani ni želela.

6. Na koncu se je pritožbeno sodišče strinjalo s pritožnico, ki je sicer v okviru zgornje bistvene kršitve določb kazenskega postopka dejansko uveljavljala še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Res je, sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe opredelilo le do omenjenega dela obdolženkinega zagovora, nič pa o dokazih, ki so obdolženkin zagovor v tem delu potrjevali (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Gre za v pritožbeni obrazložitvi podrobneje naštete listine, tudi za izpovedbo priče M.O., predvsem pa za izpovedbo priče R.S., ki je kot stečajni upravitelj posredno potrjeval zatrjevane težave z avstrijskim naročnikom in hkrati nakazoval na obdolženkino nedoraslost, da bi te težave skladno z lastnimi poslovnimi interesi rešila. Našteto so pomembni dokazi, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča utegnejo vplivati na dejansko pravilnost sodbe, ki pa zaradi predpisanih posledic v primeru obeh ugotovljenih bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka (prvi odstavek 392. člena ZKP) kot morebitne kršitve kazenskega zakona, v nadaljevanju ni mogla biti preizkušena.

7. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje pozorno na opis dejanja glede objektivne in subjektivne strani kaznivega dejanja, ki ga bo nato primerjalo z vsebino obdolženkinega zagovora, po katerem po zapovedanem ni mogla ravnati ter da niti posledic ni hotela oziroma, da bi vanje privolila. Potem bo dokazni postopek ponovilo, upoštevaje pritožbeno obrazložitev v zvezi z grajanim dejanskim stanjem, dokaze pa ocenilo tako, da bo iz razlogov sodbe razbrati, na konkretno katerih dokazih so bila posamezna dejstva ugotovljena oziroma na podlagi katerih obremenilnih dokazih je bila obdolžena obsojena in čemu razbremenilnim dokazom ni bilo slediti ali obratno, zaradi katerih razbremenilnih dokazov obdolženkinega zagovora, kljub obremenilnim dokazom ni bilo mogoče zavrniti.