Jedro

Odreditev ukrepa prenehanja obdelave podatkov lahko pride v poštev le v primeru, če taka obdelava še vedno traja ter da je prepoved obdelave osebnih podatkov kot inšpekcijski ukrep zaključno dejanje inšpekcijskega postopka, ki ga inšpektor odredi po predhodno izvedenem postopku in na podlagi ugotovitev takega postopka, in ne ukrep, ki bi ga tožena stranka odrejala ob začetku takega postopka povsem avtomatsko brez ugotavljanja relevantnih dejstev in okoliščin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v postopku inšpekcijskega nadzora z izpodbijanim sklepom ustavila postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) pri zavezancu Komisiji za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju stranka z interesom). V obrazložitvi sklepa navaja, da se je inšpekcijski postopek začel na podlagi prijav v okviru nadgradnje aplikacije Supervizor, kjer je stranka z interesom objavila osebne podatke večjega števila posameznikov. V okviru inšpekcijskega nadzora je tožena stranka ugotovila, da je stranka z interesom na svoji spletni strani vzpostavila aplikacijo Supervizor, v okviru katere je javno objavljala med drugim tudi osebne podatke, ki se nanašajo na določene oziroma določljive posameznike, pri čemer se je tožena stranka osredotočila na obdelavo osebnih podatkov tistih posameznikov, ki so s strani subjektov javnega sektorja prejeli izplačilo iz naslova avtorskih ali podjemnih pogodb. Pri tem je tožena stranka ugotovila, da je stranka z interesom pridobivala in obdelovala podatke o transakcijskih računih prejemnikov od Uprave za javna plačila, ne da bi za to imela pravno podlago. Nadalje je ugotovila, da je stranka z interesom 4. 3. 2015 uvedla preiskavo, v okviru katere se je odločila ugotavljati kršitve določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije pri izplačevanju honorarjev iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb. S tem je bila vzpostavljena pravna podlaga za pridobivanje tudi osebnih podatkov. Tako je bila nepravilnost odpravljena, saj je bila od tega datuma dalje stranka z interesom upravičena razpolagati s temi osebnimi podatki. Stranka z interesom je objavljala osebne podatke prejemnikov in sicer njihova imena, priimke ter navedene podatke v zvezi z izplačili, ki so jih prejeli od subjektov javnega sektorja v določenem obdobju. Pri tem je tožena stranka ugotovila, da gre pri podatkih o izplačilih za informacije javnega značaja. Kljub temu pa so ti podatki še vedno ohranjali naravo osebnih podatkov in jih zato ni bilo mogoče neselektivno in brez omejitev podvreči kakršnikoli obdelavi ali obdelavi za kakršenkoli namen. Stranka z interesom je sama Supervizor spremenila tako, da ni več upoštevala in ne objavljala tistih izplačil, pri katerih je od dneva izvedbe izplačila pri Upravi za javna plačila minilo več kot deset let. Javna objava lahko v znatni meri pripomore k zagotavljanju transparentnosti delovanja javnega sektorja. Ker so objavljeni podatki predstavljali informacije javnega značaja, so bili kot taki prosto dostopni pravnim in fizičnim osebam. Tožena stranka je upoštevala tudi, ali je stranka z interesom upoštevala splošno načelo sorazmernosti. Pri tem je ugotovila, da je stranka z interesom vzpostavila več kriterijev, ki so omejevali objavo in s tem poseg v pravico. Objavila je zgolj tiste osebne podatke, ki so hkrati tudi informacije javnega značaja. Nabor podatkov je omejila na podatke, ki so se neposredno nanašali na relevantna izplačila prejemnikov in razen imena in priimka ni objavila drugih identifikacijskih podatkov prejemnikov. Omejila je tudi starost transakcij. Podatke je tudi omejila glede na višino izplačanih zneskov. Omejitve, ki jih je vzpostavila stranka z interesom, so ustrezne in so zagotavljale ustrezno sorazmernost in uravnoteženost varstva osebnih podatkov. Ker so bile med inšpekcijskim postopkom odpravljene vse ugotovljene nepravilnosti, je prvi sklep o ustavitvi postopka tožena stranka izdala že 29. 5. 2015. 2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka v izpodbijanem sklepu pojasnjuje, da sta v postopku inšpekcijskega nadzora A.A. in B.B. zahtevala, da se jima v tem postopku prizna položaj stranskih udeležencev. Najprej sta bili zahtevi zavrnjeni, potem pa je Upravno sodišče RS za oba sklepa s sodbama ugotovilo, da sta bila nezakonita. Sprožen je bil tudi upravni spor zoper sklep o ustavitvi postopka, kjer je sodišče tožbi ugodilo in zaradi procesnih napak odpravilo prvotni sklep o ustavitvi in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, da je v ponovljenem postopku omogočila udeležbo tudi tožnici in B.B., pri čemer povzema, kaj sta obe stranki navedli v svojih dopisih, naslovljenih na toženo stranko. Tožena stranka je nato z inšpekcijskim nadzorom pri stranki z interesom nadaljevala. Stranka z interesom je pojasnila, da je aplikacija Supervizor prenehala delovati, vzpostavljena pa je bila aplikacija Erar. Tožena stranka je v nadaljevanju inšpekcijskega nadzora ugotovila, da v novi aplikaciji niso več vsebovani podatki, ki bi se nanašali na fizične osebe kot posameznike in bi bili kot taki osebni podatki, pač pa le podatki o pravnih osebah in samostojnih podjetnikih. Erar nima več objavljenih niti osebnih podatkov tožnice in drugega stranskega udeleženca. V ponovljenem postopku je tožena stranka ugotovila, da stranka z interesom take obdelave osebnih podatkov sploh ne izvaja več in zato tožena stranka niti ne more ugotavljati zakonitosti take neobstoječe obdelave osebnih podatkov niti v zvezi s tem stranki z interesom naložiti kakršnihkoli postopkov in ukrepov, ki jih ima v postopku inšpekcijskega nadzora na voljo. Stranka z interesom pa osebne podatke še vedno obdeluje tako, da jih pridobiva in uporablja za potrebe postopka iz svoje pristojnosti. Ta postopek pa še vedno traja.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep o ustavitvi postopka ter zaradi kršitve 22. in 38. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Povzema potek postopka do izdaje izpodbijanega akta. Nadalje še navaja, da je tožena stranka dne 3. 12. 2015 izdala odločbo, s katero je stranki z interesom naložila, da iz zbirke podatkov o plačilnih transakcijah proračunskih uporabnikov nepovratno izbriše številke vseh tistih transakcijskih računov, katerih imetniki so fizične osebe, razen številk računov prejemnikov plačil iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb. Izdala je tudi odločbo o prekršku. Nadalje še navaja, da je Upravno sodišče RS s sodbo št. II U 136/2015-16 ugotovilo, da je bilo z javno spletno objavo podatkov o nakazilih B.B. nezakonito poseženo v posameznikove pravice iz 38. člena URS, in naložilo, da mora stranka z interesom odstraniti podatke. Osebni podatki tožnice so bili komurkoli dostopni v času od 5. 3. 2015 do 12. 9. 2016. Tožena stranka pa pri tem, čeprav je pristojna za ukrepanje, ni ukrepala, s čimer je kršila pravico tožnice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena URS. Ker je v primerljivih primerih odločila drugače, je s tem kršila tudi ustavno pravico do enakega varstva pravic. Nadalje navaja, da je tožena stranka ugotovila, da je stranka z interesom posameznika identificirala z uporabo nezakonito pridobljenih transakcijskih računov posameznikov. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 136/2015-16, kjer je sodišče ugotovilo, da 13. člen Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije ne pomeni zakonske podlage za objavo osebnih podatkov, kar velja tudi za 16. člen citiranega zakona in 10.a člen Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ). Noben zakon stranki z interesom ne daje pravne podlage za vzpostavitev, vodenje in javno objavo evidence o prejemnikih izplačil na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb. Tožena stranka je postopek ustavila šele dve leti po tem, ko je izvedela za kršitve in šele po tem, ko je stranka z interesom sama prostovoljno prenehala s kršitvami. Nadalje še navaja, da je tožena stranka v svoji odločbi številka 090-47/2016/11 z dne 2. 9. 2016 odločala prav tako o vprašanju dopustnosti ponovne uporabe osebnih podatkov posameznikov in je v primerljivi zadevi odločila drugače. Tožena stranka tudi ni opravila obsežnega pregleda celotnega informacijskega sistema stranke z interesom in zato tudi ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Nadalje obsežneje pojasnjuje, da je po določbah ZDIZJ zakonodajalec določil javno objavo nekaterih osebnih podatkov, ne pa tudi osebnih podatkov prejemnikov sredstev na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb. Do 8. 5. 2016 ZDIJZ v 10.a členu sploh ni določal, da bi katerikoli organ objavljal katerekoli osebne podatke. Tudi po sprejemu novele ZDIJZ-E 10. člen ne določa, da bi Komisija za preprečevanje korupcije v svetovni splet posredovala osebne podatke posameznikov, ki so z javnim zavodom, ki ni javni gospodarski zavod, sklenili avtorsko ali podjemno pogodbo, ampak določa, da nekatere osebne podatke objavlja Uprava za javna plačila. Sicer pa je trenutno veljavna določba 10.a člena ZDIJZ tudi sicer neskladna z URS. Tudi iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije izhaja, da določbe 10.a člena ZDIJZ ne dajejo stranki z interesom pravne podlage za vzpostavitev in vodenje aplikacije Supervizor z vključenimi osebnimi podatki. Nadalje se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 136/2015-16, s katero je sodišče ugotovilo, da 16. in 75. člen Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije ne dajeta pravne podlage za javno objavo osebnih podatkov v aplikaciji Supervizor. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da je stranka z interesom nezakonito pridobila podatke o transakcijskem računu tožnice, pa je kljub temu postopek ustavila, namesto da bi naložila izbris teh podatkov. Tožnica pa tudi opozarja, da je ustavno sodišče že nakazalo, da bi ob konfliktu pravice do dostopa do informacij javnega značaja iz drugega odstavka 39. člena URS s človekovo pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena URS nedvomno dalo prednost slednji. Predlaga, naj sodišče ugotovi, da je bilo s tem, ko tožena stranka stranki z interesom ni naložila umika podatkov o nakazilih tožnici, nezakonito poseženo v tožničine pravice iz 22. in 38. člena URS in naj hkrati toženi stranki naloži, da povrne stroške postopka ter da ugotovi, da je bilo z izdajo sklepa o ustavitvi postopka nezakonito poseženo v tožničine pravice iz 22. in 38. člena URS. Podrejeno pa predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek in tudi v tem primeru zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba vložena prepozno, saj se izpodbija dalj časa trajajoče dejanje tožene stranke, ki da je trajalo od 5. 3. 2015 do 12. 9. 2016. Sporno dejanje naj bi se prvič zgodilo že 5. 3. 2015, torej več kot dve leti pred vložitvijo predmetne tožbe. Tudi, če bi se štelo, da je rok začel teči, ko je tožnica izvedela za dejanje, bi rok začel teči že 17. 3. 2015, ko je vložila prijavo. Če bi se štelo, da je začel rok teči od dne, ki je bil kot zadnji, ko je trajalo dejanje, pa tudi, če bi rok šteli za nasprotno stranko še ugodneje, to je od dne, ko je izvedela, da tožena stranka ni naložila umika, bi bila tožba prepozna.

6. Sicer pa tožena stranka ni mogla posegati v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov, saj njenih osebnih podatkov ni obdelovala na način, ki naj bi bil nezakonit. V aplikaciji Supervizor in Erar je podatke objavljala stranka z interesom in to dejstvo med strankama ni sporno. Tožena stranka izvaja nadzor nad zakonitostjo obdelave osebnih podatkov, tak nadzor pa opravlja v postopku inšpekcijskega nadzora, v katerem odredi prepoved obdelave podatkov, kadar ugotovi, da se osebni podatki obdelujejo v nasprotju z določbami zakona. Kot stranka v inšpekcijskem postopku nastopa zgolj zavezanec. Odgovor na vprašanje, ali je zavezanec osebne podatke obdeloval v skladu z zakonom ali ne, je šele končni rezultat izpeljanega postopka inšpekcijskega nadzora. Do odreditve ukrepa pride, če tožena stranka ugotovi, da nezakonita obdelava osebnih podatkov še vedno traja. Prepoved obdelave osebnih podatkov je kot inšpekcijski ukrep zaključno dejanje inšpekcijskega postopka. V obdobju, ko naj bi tožena stranka posegala v ustavni pravici tožnice, je bil inšpekcijski nadzor še v teku in v njem tudi še ni bila sprejeta končna odločitev o zakonitosti obravnavanja osebnih podatkov. Postopek inšpekcijskega nadzora se začne in vodi predvsem v javnem interesu in ne na podlagi zahteve stranke po priznanju določene pravice. Položaj stranke ima samo zavezanec, posameznik pa ima lahko le položaj stranskega udeleženca. Sklep o ustavitvi postopka ne vsebuje nobene meritorne odločitve v inšpekcijski zadevi. Stranski udeleženec, ki z ustavitvijo postopka ni zadovoljen, lahko varuje le svoj zasebni interes in je za to odločanje sodišča v upravnem sporu toliko bolj vprašljivo. Tak stranski udeleženec ima možnost sodnega varstva v pravdi. Tožnica je imela možnost svojo upravno pravico zavarovati v upravnem sporu zoper stranko z interesom, ki je njene osebne podatke obdelovala. Posamezniku je dano učinkovito pravno sredstvo za zavarovanje pravice do varstva osebnih podatkov na podlagi posebnega postopka pred Upravnim sodiščem RS, ki ga je predvidel ZVOP-1. Tudi Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb in ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Stranski udeleženec z odločitvijo inšpektorja ne more biti prizadet v svojem pravnem položaju. Iz sklepa o ustavitvi postopka izhaja, da je bil postopek ustavljen, ker je bilo ugotovljeno, da stranka z interesom osebnih podatkov tožnice in drugih posameznikov ne objavlja niti več v aplikaciji Supervizor niti v aplikaciji Erar. Ustavitev postopka je edina možna odločitev tožene stranke v inšpekcijskem postopku, v katerem je ugotovila, da se obdelava osebnih podatkov ne izvaja več. Tožnica ne pove, na kakšen način je s sklepom o ustavitvi postopka poseženo v njene ustavne pravice. Tožena stranka tudi zavrača navedbe tožnice o posegu v njeno ustavno pravico iz 22. člena URS. Ni odločila drugače, kot v primerljivem primeru. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne.

7. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je osebne podatke tožnice obdelovala v skladu s predpisi in to svoje stališče natančneje pojasnjuje. Ustavno sodišče je v odločbi številka U-I-52/16-17 zavzelo stališče, da je namen objave podatkov avtorskih in podjemnih pogodb v spletni aplikaciji v tem, da se zagotovi odprtost in transparentnost poslovanja uporabnikov javnih sredstev. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da je tožeča stranka vložila tožbo zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka in zaradi kršitve 22. in 38. člena URS, s čimer torej smiselno vlaga tudi tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, kot je določena v 4. členu Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1). Vendar je sodišče ocenilo, da ne glede na to, kako je tožeča stranka naslovila svojo tožbo (torej ne samo zoper akt, ampak tudi zaradi posega v ustavne pravice), je iz tožbenega zahtevka razvidno, da gre po vsebini dejansko za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka, ki je akt iz 2. člena ZUS-1 (tožbeni zahtevek pod tč. 2.1 in 2.2) in za izpodbijanje procesnih dejanj (opustitve naložitve umika podatkov o nakazilih tožnici) tožene stranke pri vodenju inšpekcijskega postopka (tožbeni zahtevek pod tč. 1), kjer tožnica zahteva, naj sodišče ugotovi, da tožena stranka neupravičeno ni naložila umika podatkov o nakazilih. Pri tožbenem zahtevku pod točko 1 gre po mnenju sodišča zgolj za izpodbijanje načina vodenja postopka, ki se je končal s sklepom o ustavitvi postopka. Iz navedenega razloga je sodišče izpodbijanje načina vodenja postopkov (pod točko 1 tožbenega zahtevka) in izpodbijanje končnega akta (točka 2 zahtevka) obravnavalo kot eno celoto in je iz tega razloga tožbo tudi štelo za pravočasno, saj se je celoten postopek inšpekcijskega nadzora končal z izpodbijanim aktom, zoper katerega pa je tožnica pravočasno vložila tožbo. Če bi sodišče tožbeni zahtevek pod točko 1, torej ugotovitev, da tožena stranka v postopku inšpekcijskega nadzora neupravičeno ni naložila umika podatkov tožnice, obravnavalo ločeno, potem pa bi bila v tem delu tožba res vložena prepozno.

10. Torej gre v konkretnem primeru za izpodbijanje akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in s tem povezanega vodenja postopka do izdaje tega akta, ter je zato sodišče akt presojalo v okviru 2. člena ZUS-1 in ne po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, kot to smiselno uveljavlja tožnica. Sodišče namreč ni vezano na pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Po načelu iura novit curia je pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka naloga sodišča1. Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da ni možno v upravnem sporu zoper isto zadevo hkrati vlagati tožbeni zahtevek zaradi varstva ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1 in tožbo zoper upravni akt iz 2. člena ZUS-1, ker se taka dva zahtevka medsebojno izključujeta. Po 4. členu ZUS-1 lahko sodišče odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če pa je izdan upravni akt, kot je to v konkretnem primeru, to je sklep o ustavitvi postopka, pa je zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem upravnem sporu, zato pri takem upravnem sporu ni mogoče hkrati postavljati tožbenih zahtevkov, ki jih je možno postavljati izključno v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic.

11. V konkretnem primeru gre torej za redni upravni spor zoper upravni akt, kot je opredeljen v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Ker gre v obravnavani zadevi za redni upravni spor zoper upravni akt in ne za upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, zoper to sodbo tudi ni dovoljena pritožba v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 in iz tega razloga v pravnem pouku te sodbe sodišče tudi ni dalo pravice do pritožbe. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 je namreč možna pritožba takrat, ko gre za upravni spor po 66. členu ZUS-1 (zaradi varstva ustavnih pravic), v konkretnem primeru pa po presoji sodišča ne gre za to.

12. Ne glede na zgoraj navedeno pa ustavne pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena URS tožena stranka v obravnavani zadevi sploh ne more kršiti. Kršil bi jo lahko le tisti, ki je upravljalec zbirke osebnih podatkov, v obravnavani zadevi pa tožena stranka že pojmovno ne more kršiti te pravice, saj je opravljala le inšpekcijski nadzor nad upravljalcem, to je nad delovanjem stranke z interesom. Torej že pojmovno ni mogoče, da bi sodišče ugotovilo, da naj bi tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke do varstva osebnih podatkov, če pa jih ne obdeluje, ampak opravlja le nadzor nad tistim, ki pa jih je objavljal. 13. Prav tako tožnici ni mogla tožena stranka kršiti pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Tožeča stranka se s tem v zvezi sklicuje na to, da naj bi tožena stranka v primerljivi zadevi odločila drugače. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je treba vsako zadevo obravnavati individualno glede na posebnosti in okoliščine vsakega posameznega primera. Zadeva, na katero se sklicuje tožeča stranka in ki se je vodila pri Informacijskem pooblaščencu pod št. 090-47/2016, se je nanašala na dostop do informacij javnega značaja, v tem primeru pa gre za inšpekcijski postopek, povezan z nadzorom nad pravilnostjo obdelave osebnih podatkov. V obravnavani zadevi tožena stranka glede na to, da v času izdaje izpodbijanega akta stranka z interesom osebnih podatkov v aplikaciji Erar ni več objavljala, ni imela nobene druge možnosti kot le to, da postopek ustavi, zaradi česar ji ni mogoče očitati, da naj bi kršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, ker je v dani situaciji ravnala na edini možen način.

14. Predmet tega upravnega spora je torej lahko le sklep o ustavitvi postopka, le-ta pa iz razloga, ker stranka z interesom osebnih podatkov ne objavlja več v aplikaciji Erar, ne more biti sporen. S tem v zvezi sodišče tudi meni, da je v vsakem primeru izrek izpodbijanega sklepa pravilen ne glede na pravne razlage tožene stranke o tem, objava katerih podatkov je bila zakonita. Razlog za ustavitev postopka je bil namreč v tem, da stranka z interesom osebnih podatkov v aplikaciji Erar ni več objavljala, za tožečo stranko pa je bila sporna njihova objava. Vrhovno sodišče je sicer v sodbi številka I Up 310/2015 v primeru druge tožeče stranke ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je organ z objavo podatkov v spletni aplikaciji Supervizor nezakonito posegel v ustavno pravico tožeče stranke iz 38. člena URS, pri čemer je tudi podalo obsežno obrazložitev, zakaj se teh podatkov ni smelo objaviti. Vendar pa omenjena zadeva ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj je v zadevi, kjer je Vrhovno sodišče RS ugotovilo kršitev ustavnih pravic, bila tožena stranka upravljalec zbirke osebnih podatkov, ki je podatke objavil, in ne inšpekcijski organ, ki nadzoruje zakonitost obdelave osebnih podatkov.

15. Po mnenju sodišča ugotovitve kršitve ustavne pravice do varstva osebnih podatkov tožeča stranka v inšpekcijskem postopku, kjer je bila stranska udeleženka, sploh ne more uveljavljati, saj je za pravno varstvo v primeru kršitve te ustavne pravice predviden poseben postopek po ZVOP-1, katerega določbe so v času, ko naj bi bile tožnici kršene pravice, veljale. Skladno z 32. členom ZVOP-1 mora namreč upravljalec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, tudi izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni, ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. 32. in 33. člen ZVOP-1 določata tudi postopek pri uveljavljanju te pravice. Skladno z 34. členom ZVOP-1 ima posameznik pravico do sodnega varstva in to tudi v primeru, če je kršitev pravice že prenehala. Drugi odstavek 34. člena ZVOP-1 namreč določa, da če je kršitev prenehala, lahko posameznik vloži tožbo za ugotovitev, da je kršitev obstajala, če mu v zvezi s kršitvijo ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Skladno s tretjim odstavkom 34. člena v postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor, v kolikor ta zakon ne določa drugače. Torej je v primeru kršitve te pravice potrebno postopati v skladu s citiranimi določili, zaradi česar posameznik ne more istih zahtevkov uveljavljati kot stranski udeleženec v postopku inšpekcijskega nadzora. Posebno pravno varstvo za uveljavljanje pravic do varstva osebnih podatkov pa je sedaj urejeno v Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in sveta z dne 27. aprila 2016, ki se je začela uporabljati 25. maja 2018. 16. Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da odreditev ukrepa prenehanja obdelave podatkov lahko pride v poštev le v primeru, če taka obdelava še vedno traja ter da je prepoved obdelave osebnih podatkov kot inšpekcijski ukrep zaključno dejanje inšpekcijskega postopka, ki ga inšpektor odredi po predhodno izvedenem postopku in na podlagi ugotovitev takega postopka, in ne ukrep, ki bi ga tožena stranka odrejala ob začetku takega postopka povsem avtomatsko brez ugotavljanja relevantnih dejstev in okoliščin.

17. Tožeča stranka v tožbi citira stališča iz sodbe Upravnega sodišča RS številka II U 136/2015, ki pa za ta primer ni relevantna, saj je v tistem primeru bil tožena stranka upravljalec zbirke osebnih podatkov, v tem obravnavanem primeru pa je tožena stranka Informacijski pooblaščenec kot inšpekcijski organ v postopku inšpekcijskega nadzora pri obdelavi osebnih podatkov. Tudi, če stranka z interesom ni imela pravne podlage za objavo osebnih podatkov, tožnica te kršitve ne more v okviru varstva svojih ustavnih pravic uveljavljati v tem upravnem sporu, kjer je šlo za inšpekcijski postopek in je imela le vlogo stranskega udeleženca. Tožnica bi lahko morebitne tovrstne posege v njene pravice uveljavljala s posebno tožbo v za to predvidenem in predpisanem postopku, kot je bilo že pojasnjeno v tej sodbi.

18. Med tožbenimi očitki je tudi ta, da naj bi tožena stranka nedopustno opuščala opravljanje svoje naloge nadzornega organa, ker ni zavezancu naložila, naj odpravi kršitev. Kot je sodišče že pojasnilo, se lahko inšpekcijski postopek zaključi šele po tem, ko je ugotovljeno relevantno dejansko stanje, zaradi česar toženi stranki ni mogoče očitati, zakaj ni že prej odredila prepoved objave osebnih podatkov, preden je stranka z interesom v svoji aplikaciji te podatke nehala objavljati. Tudi, če stranka z interesom ni imela zakonske podlage za objavo osebnih podatkov, do česar se sodišče v tem upravnem sporu ne opredeljuje, tožeča stranka poseg v njeno pravico ne more uveljavljati kot stranski udeleženec v inšpekcijskem postopku, kjer gre za postopek po uradni dolžnosti zoper zavezanca in se vodi v javnem interesu, ampak ima za to - kot je bilo že povedano - zagotovljeno posebno pravno varstvo. Za pravno varstvo tožničine pravice do varstva osebnih podatkov torej ni relevantno, koliko časa je trajal inšpekcijski postopek, saj le-ta ni namenjen varstvu pravic posameznikov, ker imajo le-ti zagotovljeno posebno pravno varstvo vključno s sodnim varstvom v upravnem sporu, skladno z že citiranimi določili ZVOP-1. V tem upravnem sporu tudi ni relevantno, ali so pravna naziranja tožene stranke o tem, ali so se podatki lahko objavili v aplikaciji ali ne, pravilna, saj je bil postopek ustavljen iz razloga, ker ukrep prepovedi objave zaradi umika objave osebnih podatkov s strani zavezanca ni prišel v poštev. Iz navedenih razlogov se sodišče do tožbenih navedb, ki se nanašajo na to, ali je bila objava upravičena ali ne, ne opredeljuje, saj je v tem upravnem sporu bistveno vprašanje, ali je imela tožena stranka utemeljen razlog, da je postopek ustavila.

19. Neutemeljena pa je tudi tožbena navedba, da tožena stranka ni opravila obsežnega pregleda celotnega informacijskega sistema stranke z interesom in da zato ni popolno ugotovila dejanskega stanja, saj v aplikaciji Erar osebni podatki niso več prosto dostopni, kar je tožena stranka ugotavljala z vpogledom v posamezne strani, tožeča stranka pa ni ponudila dokaza, da bi bili kljub temu osebni podatki v tej aplikaciji še vedno javno objavljeni.

20. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, tožba ni utemeljena in jo je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je pri njej sporna le pravna presoja tistih dejstev, glede katerih je sodišče ocenilo, da med strankama postopka niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

21. K točki II izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up 108/04-19 z dne 8. 9. 2005 ods. 8, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 251/2008 z dne 25. 11. 2010, ods. 6