Jedro

Ob ugotovljeni in zanesljivo izkazani visoki stopnji ponovitvene nevarnosti obeh obtožencev, oceni, da naj bi jima izvrševanje kaznivih dejanj predstavljalo dodaten vir za preživljanje in dejstvu na katerega opozarja državna tožilka in sicer, da ju naj ne bi, kot izhaja iz ugotovljene utemeljenosti suma v predmetni zadevi od izvrševanja kaznivih dejanj odvrnila niti okoliščina, da sta v preizkusni dobi po izrečenih jima pogojnih sodbah in da obravnavana kazniva dejanja kažejo, da naj bi kazniva dejanja po teži stopnjevala, je treba pritrditi državni tožilki, da ukrep hišnega pripora po 199.a členu ZKP ne daje zadostnega jamstva, da se bosta v bodoče vzdržala izvrševanja kaznivih dejanj in da bo torej s hišnim priporom moč zagotoviti varnost ljudi in njihovega premoženja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se predloga zagovornikov obtoženega D. R. in zagovornika obtoženega K. R. za odpravo pripora oziroma za nadomestitev pripora s hišnim priporom z dne 5. 10. 2021 zavrneta kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ob ponovnem odločanju o predlogih zagovornikov obtoženih D. R. in obtoženega K. R. za odpravo pripora obtožencema, odrejenega in podaljševanega iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oziroma nadomestitev pripora s hišnim priporom, podanih na glavni obravnavi dne 5. 10. 2021, predlogoma delno ugodil in pripor zoper obtoženega D. R. in zoper obtoženega K. R. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP nadomestil s hišnim priporom. Obtožencema je prepovedal brez posebnega dovoljenja sodišča oddaljiti se iz naslova njunih bivališč in ju opozoril na posledice nespoštovanja te prepovedi. Odločil je še, da bo nadzor nad izvajanjem hišnega pripora opravljala Policijska postaja ... in odredil upravama zaporov, v katerih obtoženca prestajata pripor, njuno takojšnjo izpustitev na prostost (slednja odločitev je bila nepotrebna, ker sta bila obtoženca iz pripora v hišni pripor izpuščena že dne 5. 10. 2021).

2. Zoper sklep se pritožuje okrožna državna tožilka, kot navaja, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencema za odpravo ponovitvene nevarnosti ponovno odredi pripor, obema iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, do konca glavne obravnave.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Državna tožilka v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje le zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da poleg tega pritožbenega razloga uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Državna tožilka ni konkretizirala, katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka da je podana s tem, ker da sestava sodišča prve stopnje v ponovnem odločanju ob izdaji izpodbijanega sklepa ni bila pravilna. Po stališču pritožnice je ta nepravilnost podana s tem, ker je po razveljavitvi prvostopenjskega sklepa in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje, da v roku 24 ur ponovno odloči o predlogih zagovornikov obeh obtožencev D. R. in K. R. za odpravo pripora oziroma nadomestitev pripora s hišnim priporom v ponovnem odločanju sodnica, ki je v prvem odločanju tedaj v vlogi predsednice senata dne 5. 10. 2021 deloma ugodila predlogu zagovornikov obeh obtožencev in kar je tožilstvo s pritožbo izpodbijalo ter bilo s sklepom Višjega sodišča v Celju dne 26. 10. 2021 razveljavljeno ter vrnjeno sodišču prve stopnje v novo odločanje, tokrat sodelovala pri odločanju kot sodnica članica zunajobravnavnega senata pri izdaji novega s pritožbo poprej izpodbijanega sklepa. To kar navaja državna tožilka ni mogoče subsumirati pod nobeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. S tem, ko je pri izdaji izpodbijanega sklepa v zunajobravnavnem senatu sodelovala okrožna sodnica B. K., ki je v senatu (sodeči senat) pod njenim predsedstvom o predlogih odločil s sklepom z dne 5. 10. 2021, ta sklep pa je bil razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločitev v roku 24 ur od prejema drugostopenjskega sklepa, zunajobravnavni senat ni bil nepravilno sestavljen. Določbi 4. in 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP namreč ne izključujeta sodelovanje sodnika, ki je predsednik kazenskega senata sodišča prve stopnje (sodečega senata) v senatu istega sodišča (zunajobravnavnem senatu po šestem odstavku 25. člena ZKP), ko ta odloča o predlogih za odpravo pripora oziroma nadomestitvi pripora s hišnim priporom, v skladu z določbo 207. člena ZKP.

5. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja se sodišče druge stopnje strinja z državno tožilko, da odločitev sodišča prve stopnje o nadomestitvi pripora obtožencema s hišnim priporom ni sprejemljiva.

6. Zunajobravnavni senat je v ponovljenem postopku odločanja o predlogih zagovornikov obeh obtoženih D. R. in K. R. odločil enako kot sodeči senat na glavni obravnavi dne 5. 10. 2021, se pravi, da je predlogoma deloma ugodil in pripor obema obtožencema nadomestil s hišnim priporom. To pritožbeno izpodbijano odločitev je za vsakega od obtožencev sodišče prve stopnje utemeljilo z zaključkom, da je hišni pripor dovolj učinkovit ukrep za dosego zasledovanega cilja, to je varnosti ljudi in njihovega premoženja in da je pri tem upoštevalo, da se ne uporabi strožji ukrep, če se da isti namen doseči z milejšim kot to določa drugi odstavek 192. člena ZKP.

7. V izpodbijanem sklepu je ugotovilo, da je ob omajanem utemeljenem sumu, da naj bi obtoženca storila očitano jima kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z 20. členom KZ-1, še vedno podan utemeljen sum glede kaznivih dejanj goljufije in sicer, da je podan utemeljen sum, da naj bi obtoženi D. R. storil dve očitani mu kaznivi dejanji goljufije v sostorilstvu po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, kot tudi, da je podan utemeljen sum, da naj bi obtoženi K. R. storil eno očitano mu kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 in da ta ni bil v ničemer omajan. Prav tako je ugotovilo, da pri obeh obtožencih še vedno obstojijo okoliščine, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za obstoj katerega morata biti podani vsaj ena objektivna okoliščina, ki zadeva kaznivo dejanje in vsaj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca, če ti v medsebojni povezavi razumno utemeljuje realno nevarnost ponovitvene določenega specifičnega kaznivega dejanja.

8. Pritrditi je treba državni tožilki, da v izpodbijanem sklepu ugotovljene in obrazložene objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje za vsakega od obtožencev napravilo sklep o obstoju njune ponovitvene nevarnosti, kažejo, da je ta nevarnost pri obeh tako izrazita, da jo je mogoče preprečiti le s priporom. V utemeljitev take trditve državna tožilka za obtoženega D. R. in obtoženega K. R. ponovno izpostavlja vse v izpodbijanem sklepu navedene subjektivne in objektivne okoliščine na podlagi katerih je sodišče prve stopnje za oba obtoženca zaključilo, da je pri njima mogoče realno pričakovati ponavljanje tovrstnih kaznivih dejanj.

9. Za obtoženega D. R. tak sklep temelji na teži dveh očitanih mu kaznivih dejanj goljufije v kvalificirani obliki tretjega odstavka 211. člena KZ-1, ko gre za kaznivi dejanji za katere je predpisana kazen zapora od 1 do 8 let ter okoliščinah in načinu storitve le-teh, ko naj bi bili storjeni z združitvijo dveh ali več oseb zato, da bi goljufale, pri čemer naj bi bila njegova vloga po izpovedbah oškodovancev G. in R. ključna. Obe kaznivi dejanji naj bi bili storjeni v časovnem razmaku komaj enega meseca, obtoženec naj bi pri kaznivih dejanjih pokazal visoko stopnjo odločenosti, da skupaj s še preostalimi sostorilci stori po pripravljenem vnaprejšnjem dogovoru in pripravljenem načrtu ob združitvi z njimi, vse zato, da bi goljufali posameznike. Dejanji naj bi bili storjeni na enak način, zaporedoma in z izkoriščanjem enakih priložnosti, to je iskanje žrtev, ki so oglaševale prodajo stvari v oglasnikih, dalje na višini denarnih zneskov, ki da naj bi jih na škodo fizičnih oseb zasledoval in si jih s sostorilci naj bi tudi pridobil, na okoliščini, da iz njegovega prejšnjega življenja izhaja, da je bil že obsojen zaradi kaznivega dejanja grožnje, obravnavana kazniva dejanja pa naj bi storil v preizkusni dobi in da je zoper njega v teku kazenska preiskava pri Okrožnem sodišču v Kopru zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, storjenega v sostorilstvu. Poleg tega je oprt tudi na ugotovitev, da je brez poklica, brez zaposlitve, brez premoženja in le prejemnik denarne socialne pomoči, kar vse nakazuje, da mu izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanja predstavlja očitno vir za preživljanje.

10. Za obtoženega K. R. pa prej naveden sklep temelji na teži očitanega mu enega kaznivega dejanja goljufije v kvalificirani obliki s predpisano kaznijo od 1 do 8 let zapora, da gre torej za hujše kaznivo dejanje, okoliščinah in načinu storitve, ko naj bi na škodo oškodovanca skupaj z ostalimi sostorilci pridobil premoženjsko korist v višini 30.000,00 EUR, pri čemer naj bila njegova udeležba pri kaznivem dejanju aktivna z vnaprej dodeljeno mu vlogo, tudi on se naj bi skupaj z ostalimi sostorilci skrbno in načrtovano pripravljal za izvršitev goljufije na škodo G., ki so ga našli preko oglaševanj na spletnem oglasniku in tudi on naj bi pokazal veliko mero vztrajnosti in predrznosti pri storitvi tega kaznivega dejanja. Njegovo prejšnje življenje kaže, da je nagnjen k izvrševanju kaznivih dejanj goljufije, saj je bil za tako kaznivo dejanje že obsojen pri Okrajnem sodišču v Kopru in pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, poleg tega pa je bil obsojen že tudi za kaznivo dejanje nasilništva. V tem postopku očitano mu kaznivo dejanje naj bi storil v preizkusni dobi, kar kaže, da izrečene kazenske sankcije niso nanj vplivale v smeri, da bi s kaznivimi dejanji prenehal. Poleg tega je brez zaposlitve, brez premoženja in prejemnik denarne socialne pomoči, kar nakazuje, da mu izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanj predstavlja očitno vir za preživljanje.

11. Razen omajanosti utemeljenega suma za obtožencema očitano kaznivo dejanje ropa v sostorilstvu pa vse prej našteto predstavlja pravzaprav enake okoliščine objektivne in subjektivne narave na podlagi katerih je bil zoper oba obtoženca odrejen in tekom kazenskega postopka pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti podaljševan, ko je bilo v prvostopenjskih sklepih in pritožbenih sklepih ugotovljeno, da je izrazito ponovitveno nevarnost obtožencev mogoče preprečiti le z najstrožjim osebnim omejevanim ukrepom, to je s priporom. S tem v zvezi državna tožilka utemeljeno opozarja, da je v predmetni kazenski zadevi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Kr 18258/2021 z dne 7. 6. 2021 glede na dejstva, da naj bi obravnavana kazniva dejanja goljufije skupaj izvršilo več oseb na primerljiv način, pri tem pa je šlo za visoko stopnjo načrtovanja z namenom pridobivanja večje premoženjske koristi, del aktivnosti pa je v začetni fazi potekal tudi s pomočjo svetovnega spleta in preko elektronskih komunikacijskih sredstev zaključilo, da ni pričakovati, da bi v enaki meri kot pripor, tveganje nadaljnjega ogrožanja drugih, obtožencem preprečil tudi kateri drug milejši ukrep. Enako pa izhaja tudi iz sklepa pritožbenega sodišča z dne 18. 8. 2021 na katerega se sklicuje državna tožilka.

12. Sodišče druge stopnje se strinja z državno tožilko, da razlogi prvostopenjskega sklepa, da je hišni pripor pri obeh obtožencih zadosten ukrep za odvrnitev njune ponovitvene nevarnosti in s tem za zagotovitev varnosti ljudi, ne prepričajo.

13. Pritožbeno sodišče je v sklepu z dne 26. 10. 2021 pojasnilo, da je edino merilo ali naj se pripor nadomesti s hišnim priporom, presoja sodišča ali je mogoče varnost ljudi oziroma njihovega premoženja zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obtoženca, ali pa zadošča, da je obtoženec v hišnem priporu, ki se občasno nadzira.

14. Ob razumni prvostopenjski ugotovitvi o izraziti ponovitveni nevarnosti obeh obtožencev, sodišče prve stopnje ni navedlo prepričljivih razlogov za zaključek, da ni več potrebno, da sta obtoženca v priporu in da bo njuno ponovitveno nevarnost odvrnil že hišni pripor, s katerim je mogoče zagotoviti varnost ljudi in njihovega premoženja. Ne prepriča namreč utemeljitev, da ne gre spregledati načina očitanih storitev kaznivega dejanja, ko se obtoženemu D. R. očita storitev dveh kaznivih dejanj, obtoženemu K. R. pa eno kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, ko naj bi z oškodovancema najprej stik navezali preko telefona in se nato tudi z njimi osebno sestali, pri čemer da je bil ravno osebni stik tisti nujno potreben element pri storitvi obtožencema očitanih kaznivih dejanj. Gre namreč za okoliščine, ki niso nove, ampak so znane od odreditve pripora dalje. Za zaključek, da je za odvrnitev ponovitvene nevarnosti obtožencev hišni pripor zadosten ukrep, zato ne prepriča nezmožnost storitve kaznivega dejanja brez stika z oškodovanci, ko je bilo sicer ugotovljeno, da so vsaj na začetku aktivnosti potekale preko spleta in elektronskih komunikacijskih sredstev. Prepriča pa tudi ne okoliščina, da senat verjame, da oba obtoženca po prestanih več kot 6 mesecev pripora, ob grožnjah po ponovnem priprtju ob kršitvi hišnega pripora, le-tega ne bosta kršila. Ta okoliščina bi namreč lahko imela vpliv kvečjemu na presojo sorazmernosti pripora z vidika njegovega trajanja. Ob ugotovljeni in zanesljivo izkazani visoki stopnji ponovitvene nevarnosti obeh obtožencev, oceni, da naj bi jima izvrševanje kaznivih dejanj predstavljalo dodaten vir za preživljanje in dejstvu na katerega opozarja državna tožilka in sicer, da ju naj ne bi, kot izhaja iz ugotovljene utemeljenosti suma v predmetni zadevi od izvrševanja kaznivih dejanj odvrnila niti okoliščina, da sta v preizkusni dobi po izrečenih jima pogojnih sodbah in da obravnavana kazniva dejanja kažejo, da naj bi kazniva dejanja po teži stopnjevala, je treba pritrditi državni tožilki, da ukrep hišnega pripora po 199.a členu ZKP ne daje zadostnega jamstva, da se bosta v bodoče vzdržala izvrševanja kaznivih dejanj in da bo torej s hišnim priporom moč zagotoviti varnost ljudi in njihovega premoženja.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je predloga zagovornikov obtoženih D. R. in K. R. za odpravo pripora oziroma za nadomestitev pripora s hišnim priporom zavrnilo kot neutemeljena. Državna tožilka je v pritožbi predlagala ponovno odreditev pripora zoper oba obtoženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Takšna odločitev pa ni potrebna, saj pripor zoper oba obtoženca ni bil nikoli odpravljen, to se da namreč razbrati iz vsebine obrazložitve izpodbijanega sklepa.