Jedro

Po določbi 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1 sodišče ob odpravi izpodbijanih upravnih aktov samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Ker sodišče prve stopnje teh določb ni pravilno uporabilo, saj je izreklo le, da zdravljenje ni zaključeno, ne da bi odločilo o pravnih posledicah odprave posamičnih upravnih aktov glede priznanih pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se drugi stavek I. točke izreka spremeni tako, da glasi: „Tožnik do 20. 9. 2012 nima pravic iz invalidskega zavarovanja.“ V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2012 in št. ... z dne 28. 12. 2011. Ugotovilo je, da pri tožniku do 20. 9. 2012 zdravljenje še ni bilo zaključeno (I. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožniku v 8 dneh povrne stroške postopka v višini 454,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper drugi stavek I. točke izreka in II. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo tako, da se ugotovi, da tožnik do 20. 9. 2012 nima pravic iz invalidskega zavarovanja, in da nosi sam stroške postopka, oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da sodbe le z ugotovitvijo, da pri tožniku zdravljenje ni zaključeno, ni mogoče izdati. Glede na vsebino 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je sodišče namreč pristojno odločati o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih. Sicer pa tudi iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da upoštevajoč izvedensko mnenje pri tožniku do izdaje odločbe z dne 20. 9. 2012 zdravljenje še ni zaključeno, zaradi česar do tega dne tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja.

Glede stroškovnega izreka meni, da je tožnik uspel le z minimalnim delom zahtevka, zato bi bilo potrebno uporabiti 2. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku in izreči, da nosi sam svoje stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V obravnavanem sodno socialnem sporu gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih posamičnih upravnih aktov o priznanih pravicah na temelju preostale delovne zmožnosti. Tožnik je bil namreč v predsodnem postopku razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, kjer desna roka služi le v pomoč levi roki, ne z ali ob nevarnih strojih, ne nad globino in ne v situacijah, ki bi spominjale na travmatski dogodek, s polnim delovnim časom od 17. 11. 2011 dalje. Hkrati je bilo izrečeno, da bo kontrolni pregled potreben novembra 2014 in z nespremenjenim prvostopenjskim upravnim aktom med drugim tudi, da je tožnikov delodajalec A.A. d.d. tožniku dolžan zagotoviti pravico do premestitve.

V zvezi z izpovedjo sodne izvedenke psihiatrinje na glavni obravnavi dne 4. 9. 2014 (listovna št. 56 sodnega spisa), da bi bil tožnik glede na starost zmožen za poklicno rehabilitacijo, vendar je nujno predhodno zdravljenje odvisnosti od zdravil, saj bo šele zatem možna celostna rehabilitacija, vključno s psihoterapevtsko obravnavo, ter da torej pri njem zdravljenje še sploh ni zaključeno, je sodišče prve stopnje sledilo modificiranemu tožbenemu zahtevku. Z neizpodbijanim prvim stavkom I. točke izreka, ki je že pravnomočen, je odpravilo posamična upravna akta iz predsodnega postopka o priznanih pravicah na temelju preostale delovne zmožnosti. V izpodbijanem delu, torej v drugem stavku I. točke izreka je izreklo le, da pri tožniku zdravljenje do 20. 9. 2012 še ni bilo zaključeno.

Glede slednjega dela sodne odločbe pa je dejansko podana bistvena kršitev iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka namreč pravilno opozarja na 63. člen v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) po katerih sodišče ob odpravi izpodbijanih upravnih aktov samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Ker sodišče prve stopnje teh določb ni pravilno uporabilo, saj je izreklo le, da zdravljenje ni zaključeno, ne da bi odločilo o pravnih posledicah odprave posamičnih upravnih aktov glede priznanih pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi. Na temelju 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani drugi stavek I. točke izreka sodbe spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Kljub temu, da je šele v sodnem postopku ugotovljeno, da zdravljenje v smislu predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni bilo zaključeno in zato v predsodnem postopku sploh ni bilo mogoče ugotoviti invalidnosti, niti odločati o pravicah iz obveznega invalidskega zavarovanja, pa pritožba tožene stranke zoper stroškovni izrek ni utemeljena. Ni namreč dvoma, da sta izpodbijana posamična upravna akta z že pravnomočnim delom sodbe zakonito odpravljena. V predsodnem upravnem postopku je bil torej zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabljen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) in tožniku priznane pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti, čeprav za to še sploh ni bilo pogojev, ker pri njem zdravljenje ni zaključeno. V takšnih okoliščinah konkretnega primera pa seveda o stroških postopka ni mogoče odločati po 2. odstavku 154. člena ZPP, kot zmotno meni tožena stranka. V tem obsegu je bilo zato potrebno njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 2. odstavka 365. člena ZPP, potrditi stroškovni izrek sodne odločbe sodišča prve stopnje.