Jedro

Ker je dejansko življenje v Republiki Sloveniji pogoj za pridobitev državljanstva RS, mora biti ta okoliščina nedvoumno ugotovljena.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 22.5.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi. Ugotovila je, da je tožnica sklenila zakonsko zvezo z italijanskim državljanom in da živi v Italiji. Ker ne živi v Sloveniji, ne more pridobiti državljanstva na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91- ZDS).

Tožnica v tožbi navaja, da se je rodila v Sloveniji materi Slovenki in očetu Hrvatu. Sestri je mati vpisala v matično knjigo "kot Slovenki", njo pa oče "kot Hrvatico". Nikoli ni živela v R Hrvatski, niti to ne namerava v bodoče in se tudi ne čuti za državljanko Republike Hrvatske. V času plebiscita je v Republiki Sloveniji imela prijavljeno stalno prebivališče in je tukaj tudi živela, in živi tudi še sedaj. Z italijanskim državljanom se je poročila šele 16.2.1991, vendar se dokončno v Italijo še ni preselila. Zato je netočna ugotovitev, da v času plebiscita ni živela v Sloveniji. Zaradi nepomembnega vpisa hrvaške narodnosti ob rojstvu, bi ob sprejetem stališču edina v družini bila brez državljanstva, saj so vsi ostali slovenski državljani. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter o zadevi samo odloči in toženi stranki naloži povrnitev njenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni sporno, da tožnica od poroke dalje živi v Italiji. Za odločanje v tej zadevi ni bistveno, da se še ni odločila, ali bo živela v Italiji. Za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona je kot pogoj predpisano dejansko življenje v Sloveniji. O zadevi je bilo odločeno na podlagi tožničinih navedb in ugotovitev Sekretariata za notranje zadeve občine ... , ki je svoje ugotovitve potrdil na vlogi. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena že citiranega zakona o državljanstvu. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Tožena stranka ugotavlja, da tožnica dejansko živi v Italiji. Toda tožbeni ugovori sodišču vzbujajo dvom za takšno dejansko ugotovitev. Iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, na katerih dokazih temelji takšen sklep o dejanskem stanju in tudi iz podatkov spisa ni razvidno, da bi o tej odločilni dejanski okoliščini bili izvedeni kakšni dokazi pred izdajo odločbe. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer pojasnjuje, da je bilo o zadevi odločeno na podlagi tožničinih navedb v vlogi in uradnih ugotovitev Sekretariata za notranje zadeve občine. Toda v vlogi prejeti 24.10.1991 so podatki vpisani s tremi različnimi barvami pisal in z različno pisavo. Zato ni mogoče ugotoviti, katere podatke je vpisala tožnica in katere uradna oseba in na podlagi kakšnih evidenc je slednja vpisala podatke. Zato po mnenju sodišča samo navedeni podatki v vlogi niso dovolj zanesljiva podlaga za sprejeto odločilno dejansko ugotovitev, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji. V ponovnem postopku bo zato tožena stranka morala o tej okoliščini postopek dopolniti in izvesti potrebne dokaze o tem, kje tožnica dejansko živi. Ugotovljeno dejansko stanje mora biti razvidno iz odločbe s kratko presojo dokazov, na katerih temelji dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev in vsi dokazi morajo biti v spisu (2. odstavek 209. člena ZUP).

Tožnica se mora zavedati, da na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če izpolnjuje pogoje predpisane z zakonom. Na odločitev ne morejo vplivati okoliščine, v katerih je pridobila državljanstvo Republike Hrvatske v skladu s takrat veljavnimi predpisi niti to, da so ostali člani družine državljani Republike Slovenije.

Ker je dejansko stanje o odločilni dejanski okoliščini nepopolno ugotovljeno je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga 3. točke 1. odstavka 10. člena ZUS. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena navedenega zakona. Predlogu tožnice, da sodišče meritorno odloči o zadevi, ni bilo mogoče ugoditi, ker sodišče sme samo ugotavljati dejansko stanje samo, če so podane okoliščine iz 3. odstavka 39. člena tega zakona, katerih pa tožnica niti ne zatrjuje in jih tudi sodišče ni ugotovilo. V upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške, zato tožničinemu predlogu na povrnitev stroškov postopka ni bilo mogoče ugoditi (61. člen ZUS).

Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), je sodišče pravila ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiške predpise.