Jedro

Pritožbene navedbe, da navedene nepremičnine, ki predstavljajo parkirišče, dovozno pot in zelene površine, predstavljajo javne površine, ki so v splošni rabi, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi ogleda ugotovilo, da na navedenih nepremičninah ni zaslediti javne rabe. Za navedene površine ni bila izdana pravnomočna odločba o javnem dobru, zato sklicevanje pritožnice na določilo 76. člena ZGJS, na podlagi katerega nasprotna udeleženka utemeljuje pridobitev lastninske pravice, ni utemeljeno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da del nepremičnin, ki predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče, predstavlja parkirišče stanovalcev, zaradi česar je nebistvena pritožbena navedba, da je bil prometni znak, ki dovoljuje parkiranje zgolj za predlagatelje, postavljen nelegalno. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je parkirišče pred stanovanjskim objektom javno, saj v dokaznem postopku javna raba parkirišča ni bila potrjena.

Izrek

I. Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so novonastale parcele 1388/7, 1380/7 in 1382/34, vse k. o. ..., skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del stavb z ID znaki: št. ..., z naslovom ..., št. ..., z naslovom ..., št. ... z naslovom ..., št. ... z naslovom ..., št ... z naslovom ..., v skupni lastnini etažnih lastnikov teh stavb (I. točka izreka). Ta sklep se v zemljiški knjigi pri parc. št. 1388/7, 1380/7 in 1382/34, vse k. o. ..., izvede v vrstnem redu zaznambe postopka z učinkom od 26. 11. 2009 (II. točka izreka). Odločilo je, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka sklepa se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da predlog predlagateljev zavrže oz. zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlagatelji niso nedvoumno dokazali, da so z nakupom stanovanj v predmetnih stavbah pridobili tudi lastninsko pravico oz. pravico uporabe na pripadajočem zemljišču. Samo dejansko zatrjevanje uporabe zemljiške parcele nikakor ne zadostuje. Pravna podlaga je potrebna, da se izkaže pravica uporabe na stavbnem zemljišču. Šele ko je podana pravna podlaga, se ugotavljajo dejanske okoliščine, ali stavbi pripada funkcionalno zemljišče in v kakšnem obsegu. Predlagatelji niso uspeli dokazati, da so imeli na obravnavanih nepremičninah pravico uporabe, ki se je transformirala v lastninsko pravico. Glede teh nepremičnin ni izkazan pridobitni naslov, zato jih investitor na etažne lastnike ni mogel prenesti. Ker so nepremičnine v lasti nasprotne udeleženke, odločitev predstavlja grob poseg v ustavno pravico iz 33. člena URS. Javno parkirišče, javne dovozne poti in javne zelene površine, ki se nahajajo na spornih zemljiških parcelah, so bile v času izgradnje stavb kot dobrine v splošni rabi opredeljene kot ulice, trgi, drevoredi, parkirni prostori v naselju, parki, nasadi, zelene površine ter otroška igrišča. Javna cesta, obcestni svet in javna parkirišča predstavljajo infrastrukturni objekt, zato je njihovo lastninjenje potekalo po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Z dnem uveljavitve tega zakona so obravnavane nepremičnine postale lastnina pravne prednice nasprotne udeleženke. Iz odločbe 3285/1-55 in gradbenega dovoljenja 1246/55 izhaja, da morajo biti tla pritličja vsaj 0,50 m nad cesto in da mora vsakokratni imetnik parcel brezplačno in bremen prosto odstopiti cestni svet na zahtevo gradbenega oblastva, če bo iz regulacijskih oz. drugih javnih ozirov to potrebno. To pomeni, da je bila dovozna pot vključno s parkirišči že ob izgradnji predmetnih večstanovanjskih stavb v lasti predlagateljev načrtovana kot javna površina, ki meji neposredno na fasado predmetnih stavb v lasti predlagateljev. Glede parkirnih znakov nasprotna udeleženka opozarja, da predlagatelji niso izkazali, da so postavljeni legalno, poleg tega pa zgolj postavitev znaka ne utemeljuje pripadajočega zemljišča k stavbi. Za presojo, ali sporni parceli 1380/7 (prej 1380/3) in 1382/34 (prej 1382/1) predstavljata pripadajoče zemljišče k stavbam, ne more biti bistveno določanje pripadajočih zemljišč sosednjih večstanovanjskih stavb in to ne more predstavljati meril in pogojev prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe. Glede parc. št. 1382/34 pritožnica navaja, da je bila za vse nize večstanovanjskih stavb v ... naselju predvidena enaka površina in oblika dovoznih poti s parkirnimi mesti, vendar so si po navedbah predlagateljev stanovalci ostalih večstanovanjskih stavb to dovozno pot razširili tako, da ta v svoji celotni dolžini poteka vzporedno s fasado stavbe. Dejstvo, da so etažni lastniki ostalih večstanovanjskih stavb v soseski posegli v zelene površine, ne pomeni, da so s tem zakonito in upravičeno pridobili dodatne površine za parkiranje. Tudi v naravi je jasno razvidno, da na spornih zemljiških parcelah ni mogoče v celoti izključiti javne rabe, saj gre za neograjeno prehodno območje celotne soseske, ki vsebuje tudi javno parkirišče, javne dovozne poti in sprehajalne poti ter javne zelene površine. Treba je upoštevati, da 43. člen ZVETL-1 govori le o pretekli rabi, taka raba pa mora biti izključna, da se lahko določi pripadajoče zemljišče točno določeni stavbi. Dokazna vrednost prič A. A. in B. B. je omejena, saj je evidentno, da gre za pristranski priči, ki jima je v interesu, da se pridobi čim več zemljišča okoli spornih večstanovanjskih stavb. Skrb lastnika za svojo last ni argument pri določanju pripadajočega zemljišča ter je ta okoliščina za odločitev v postopku irelevantna. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, zato je izpodbijani sklep pomanjkljiv. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo stališče C., da predlog pripadajočega zemljišča posega v javne površine, kot to izhaja iz strokovnega elaborata L. za ureditev evidence nepremičnega stvarnega premoženja. Spregledalo je, da elaborat L. temelji na dokumentaciji, prostorskih aktih in normativih iz časa gradnje predmetnih nepremičnin. Do tega dokaza bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti in ne zgolj povzeti ugotovitve sodne izvedenke. Iz elaborata L. je razvidno, katere so javne površine, saj ta vsebuje seznam parcel grajenega javnega dobra. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo pripomb, ki jih je podala na izvedensko mnenje, kaj šele odgovorilo na vse njene tekom postopka podane ugovore. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo predlagajo potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi so predlagatelji vložili predlog za določitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbam na naslovu ... Predlagali so, da se kot skupno pripadajoče zemljišče k stavbam določijo parcele 1388/1, 1380/2 in 1382/1, k .o. ..., na katerih je kot zemljiškoknjižni lastnik vknjižena nasprotna udeleženka. Slednja se z določitvijo skupnega pripadajočega zemljišča ne strinja, ker meni, da gre za zemljišča, ki so v javni rabi in predstavljajo grajeno javno dobro. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pripadajoče zemljišče predlagateljev predstavljajo: parcela 1380/7, ki je nastala iz parcele 1380/2, parcela 1382/34, ki je nastala iz parcele 1382/1, in parcela 1388/7, ki je nastala iz parcele 1388/1, vse k. o. ...

6. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje odločitve o določitvi skupnega pripadajočega zemljišča ni utemeljilo z dejanskega in pravnega vidika, ni utemeljen. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke D. d. o. o. ugotovilo, da za parcele, ki jih je določilo kot skupno pripadajoče zemljišče, upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bil obravnavani kompleks zgrajen, ne vključujejo vsebin, ki bi določevale zemljišče, neposredno namenjeno za redno rabo stavb obravnavanega stavbnega kompleksa. Prav tako ni identificiranega konkretnega dokumenta prostorskega akta, ki bi predstavljal zazidalno in ureditveno podlago izgradnji obravnavanega stavbnega kompleksa in izkazoval vsebino, ki bi eksaktno določevala zemljišče, neposredno namenjeno za redno rabo obravnavanih stavb stavbnega kompleksa. Glede parcele 1382/7, ki je nastala iz parcele 1382/1, je sodna izvedenka v svojem mnenju ugotovila, da parcela 1388/1 predstavlja zemljišče zelenice, ki se razprostira neposredno od obravnavanega stavbnega kompleksa južno ter stavbni kompleks zaokroži ob vzhodni stranici in ga na V in Z omejujejo robniki poti. Meja vzdrževanja tega pasu je razvidna tudi iz orto foto posnetkov. Glede zemljiške parcele 1380/2, iz katere je nastala parcela 1380/7, pa je sodna izvedenka ugotovila, da predstavlja asfaltno površino severno pred obravnavanim stavbnim kompleksom, ki se v obliki poti nadaljuje proti S mimo sosednjega SV stavbnega kompleksa .... Parkirna površina pred obravnavanim stavbnim kompleksom je na V in Z strani označena s prometnim znakom, da je parkiranje dovoljeno izključno za stanovalce stavb predlagateljev, na tej parceli pa so locirani tudi smetnjaki. Glede parcele 1382/34, nastale iz parcele 1382/1, je sodna izvedenka ugotovila, da predstavlja trikotno zemljišče zelenice z grmovnim in drevesnim rastjem S od obravnavanega stavbnega kompleksa.

7. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so etažni lastniki pravico uporabe na skupnem pripadajočem zemljišču pridobili originarno na podlagi zakonskih določil (citiranih v 26. točki obrazložitve) in akcesorno s pridobitvijo lastninske (prej pravice uporabe) na stanovanju. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da predlagatelji pravne podlage za pridobitev skupnega pripadajočega zemljišča niso izkazali. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi predlagatelji za pridobitev pravice uporabe na pripadajočem zemljišču morali izkazati obstoj pravnega naslova investitorja, kot tudi navedbe, da bi morali izkazati plačilo odškodnine nasprotni udeleženki.

8. Na podlagi mnenja sodne izvedenke D. in izpovedi etažnih lastnikov A. A. in B. B. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da navedene parcele predstavljajo asfaltirano parkirišče, zelenico, prostor za igro in počitek in prostor za smetnjake, kar v skladu z določilom 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVETL-1 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče stavb predlagateljev. Navedeno določilo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Dejanski vidik, da navedene parcele predstavljajo pripadajoče zemljišče, je v pretekli rabi zemljišča, ki se uporablja za parkirišče, zelenice, dostop do stavbe, prostor za smetnjake. Glede parc. št. 1382/34 (trikotna zelenica pred stavbo), glede katere so predlagatelji tekom postopka razširili predlog za določitev pripadajočega zemljišča, je sodna izvedenka ugotovila, da je bilo povsem enako zemljišče pri sosednjem istovrstnem stanovanjskem kompleksu ... določeno kot skupno pripadajoče zemljišče kompleksa, kar temelji na pravnomočni odločbi o določitvi funkcionalnega zemljišča, izdani leta 1996. Ker je bila navedena odločba izdana na podlagi skupnih meril in pogojev Odloka o prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto B1 ... zahod in torej temelji na isti lokacijski odločbi in glavnem projektu, ki velja tudi za obravnavani stanovanjski kompleks predlagateljev (dopolnitev izvedenskega mnenja D., d.o.o., list. št. 323), je sodišče prve stopnje tudi navedeno parcelo 1382/34 ob upoštevanju kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1 pravilno določilo kot skupno pripadajoče zemljišče stavb predlagateljev.

9. Sodišče prve stopnje je o skupnem pripadajočem zemljišču odločilo na podlagi določila 42., 43. in 44. člena ZVEtL-1, pri čemer je pravilno uporabilo zakonsko določene kriterije za določitev pripadajočega zemljišča. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je prekršilo pravico nasprotne udeleženke do zasebne lastnine iz 33. člena URS.

10. Pritožbene navedbe, da navedene nepremičnine, ki predstavljajo parkirišče, dovozne pot in zelene površine, predstavljajo javne površine, ki so v splošni rabi, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi ogleda ugotovilo, da na navedenih nepremičninah ni zaslediti javne rabe. Za navedene površine ni bila izdana pravnomočna odločba o javnem dobru, zato sklicevanje pritožnice na določilo 76. člena ZGJS, na podlagi katerega nasprotna udeleženka utemeljuje pridobitev lastninske pravice, ni utemeljeno.

11. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje pritožnice na elaborat L. Kot izhaja iz mnenja sodne izvedenke (list. št. 101), navedeni elaborat ni formalno pravno veljavni upravni akt določitve pripadajočih zemljišč in predstavlja zgolj neke vrste strokovno podlago, pri čemer iz elaborata izhaja, da so avtorji v njem razmejili le grajeno javno dobro od zemljišč, na katerih stojijo zgolj stavbe, niso pa odmerili pripadajočega zemljišča. Prav tako elaborat ne opredeljuje podrobnejših, konkretnih vsebinskih in strokovnih dejstev, na podlagi katerih se je odločilo o razmejitvah, zato ne drži pritožbena navedba, da elaborat L. temelji na dokumentaciji, prostorskih aktih in normativih iz časa gradnje predmetnih nepremičnin. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do navedenega elaborata pritožnice ni opredelilo, ni utemeljen, saj je se je do teh navedb o grajenem javnem dobru opredelilo v 28. točki obrazložitve, kjer je navedbe pritožnice v zvezi z jasno rabo navedenih nepremičnin (ki jih pritožnica dokazovala z elaboratom L.) zavrnilo kot neutemeljene.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da del nepremičnin, ki predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče, predstavlja parkirišče stanovalcev, zaradi česar je nebistvena pritožbena navedba, da je bil prometni znak, ki dovoljuje parkiranje zgolj za predlagatelje, postavljen nelegalno. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je parkirišče pred stanovanjskim objektom javno, saj v dokaznem postopku javna raba parkirišča ni bila potrjena. Nasprotno: predlagatelji so izkazali, da parkirišče izključno uporabljajo stanovalci stanovanjskega kompleksa. Pavšalno izpodbijanje dokazne vrednosti prič A. A. in B. B. je neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje njuni izpovedbi ocenilo kot verodostojni ter ju ocenjevalo tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi.

13. Sodišče prve stopnje se je do vseh pravno odločilnih navedb nasprotne udeleženke opredelilo, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijani sklep ima jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato prav tako ni utemeljen očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na vse pripombe nasprotne udeleženke je sodna izvedenka D. prepričljivo in obrazloženo odgovorila, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi povzelo v razlogih. Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje na pripombe nasprotne udeleženke ni odgovorilo.

14. Pritožbenemu očitku, da bi moralo sodišče prve stopnje ponoviti dokazovanje z novim izvedencem, ker je mnenje L. (elaborat pritožnice) v nasprotju z mnenjem sodne izvedenke D., ni mogoče pritrditi. V skladu z določilom tretjega odstavka 254. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP sodišče ponovi dokazovanje z novim izvedencem le, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. V obravnavanem primeru je mnenje sodne izvedenke D. jasno, popolno, prepričljivo, v njem ni nasprotij. Prav tako je sodna izvedenka z obrazloženimi razlogi zavrnila mnenje L. glede obstoja grajenega javnega dobra. Ker zgolj nestrinjanje z mnenjem sodnega izvedenca ni razlog za ponovitev dokazovanja z novim izvedencem, se pritožba neutemeljeno zavzema za postavitev novega sodnega izvedenca.

15. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z 3. členom ZVEtL-1 in 37. členom ZNP sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.